Jedro

Ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pa je zato izgubil tako pravico do posesti kot pravico do uporabe nepremičnine in pravico do dejanskega razpolaganja z njo, v nasprotju z moralo in zato prepovedana v smislu drugega odstavka 4. člena ZTLR.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in v odločitvi o pravdnih stroških, razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Mati pravdnih strank I. Š. je s svojo nepremičnino parc. št. 182/11 k.o. ... razpolagala dvakrat: prvič, ko je okoli leta 1970 s tožnikom sklenila ustni dogovor o skupni gradnji, z njegovo realizacijo pred letom 1980 pa naj bi tožnik na nepremičnini pridobil solastninsko pravico, in drugič, ko je v letu 1995 nepremičnino podarila toženki, ki se je na tej podlagi vknjižila v zemljiški knjigi. Tožnik je na podlagi omenjenega dogovora zahteval, da sodišče ugotovi, da je solastnik nepremičnin vpisanih v vl. št. 393 k.o. ..., parc. št. 182/11 in 182/25 k.o. ..., do 2/3 in da mu je toženka dolžna izstaviti primerno listino, na podlagi katere bo solastninsko pravico vpisal na svoje ime.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik solastnik do ½ nepremičnine parc. št. 182/11 k.o. ..., stanovanjska stavba 76 m², njiva 1114 m², cesta 85 m², vl. št. 393 k.o. ... (I. točka izreka), in toženko zavezalo, da mu izstavi za vknjižbo primerno listino, sicer bo to listino nadomestila sodba (II. točka izreka). Kar je zahteval več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremenilo glede deleža, tako da je solastninski delež znižalo iz ½ na 2/5, in posledično spremenilo odločitev o stroških postopka. V ostalem je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Toženka je zoper odločitev sodišča druge stopnje, s katero je le-to zavrnilo njeno pritožbo, vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, na kar je opozorila v pritožbi, sodišče druge stopnje pa je zgolj pavšalno pritrdilo prvostopenjskim razlogom in se do njenih pritožbenih očitkov vrednostno ni opredelilo. V celoti je sledilo tožniku in z njegove strani predlaganim pričam, ki so bile neposredno zainteresirane za izid postopka. Zgolj dejstvo, da so bile priče enotne in njihove izpovedbe skladne, ne more biti razlog, da jim sodišče v celoti sledi, niti da so njihove izpovedbe prepričljive in resnične. Ravno nasprotno. Naučene so bile, kaj je treba izpovedati. Tožnik ni dokazal, da bi dogovor o skupni gradnji obstajal, kar je potrdila mati, ki velja za edino verodostojno pričo. Sicer pa omenjenega dogovora sploh ni zatrjeval, zato je sodišče odločilo preko postavljenega tožbenega zahtevka in kršilo prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku. Nadalje je sodišče prezrlo, da dvajsetletnik ne more imeti toliko denarnih sredstev, da bi izpeljal vlaganja, in da tožnik ni bil kreditno sposoben, kar potrjuje, da vlaganj ni izvajal oziroma je bil njegov prispevek minimalen. Za odločitev so pomembne okoliščine, o katerih pa se sodišči nista izrekli, da je tožnik tožbo vložil šele po petindvajsetih letih od zaključka domnevnih investicij, da se je že petindvajset let zavedal, da ni lastnik, ter da tožnik ni niti soposestnik, saj že več kot dvajset let tam dejansko ne živi. Starši tožnika nikoli niso šteli za solastnika, pravnega posla, na podlagi katerega je lastninska pravica na nepremičnini prešla na toženko, pa tožnik nikoli ni izpodbijal. Sodišče druge stopnje je napačno povzelo judikat II Ips 470/2000. Za izračun vrednosti solastninskega deleža, pridobljenega z vlaganji v gradnjo stavbe, je treba upoštevati celotno vrednost nepremičnine tj. stavbe in zemljišča skupaj s komunalno opremo in ne le stavbe s stavbiščem in funkcionalnim zemljiščem. Sodišče protislovno navaja, da gre hkrati za adaptacijo in za nastanek nove stvari.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Uveljavljana bistvena kršitev določb pritožbenega postopka, ker se pritožbeno sodišče naj ne bi opredelilo do toženkinih pritožbenih navedb o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, temveč je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, ni podana. Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Sodišče druge stopnje je v okviru toženkinih pritožbenih trditev preizkusilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in njegovo dokazno oceno. Iz obrazložitve so tako implicitno razvidni razlogi o odločilnih dejstvih (glej prvi, drugi in tretji odstavek na strani tri ter drugi odstavek na strani štiri izpodbijane sodbe).

8. Po vsem tem se izkaže, da toženka z očitki o neskladnih, neprepričljivih in neresničnih izpovedbah prič ter zavzemanjem za upoštevanje materine izpovedbe dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in na njeni podlagi ugotovljeno dejansko stanje (o obstoju dogovora, vlaganjih tožnika, njegovi nepoštenosti), kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno, zato sodišče očitkov ne more upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Neupoštevno je tudi sklicevanje na relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 2. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje, saj te kršitve revidentka v pritožbi sploh ni uveljavljala (prim. 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Slednjo je namreč v revizijskem postopku mogoče uveljavljati in presojati le, če jo je stranka zatrjevala v pritožbi in je sodišču druge stopnje glede (ne)obravnavanja te kršitve mogoče očitati bodisi bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP bodisi bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (prim. prvi odstavek 370. člena ZPP).

9. Sodišče se je glede pridobitve solastninske pravice oprlo na pravnoposlovno podlago, zato so za odločitev irelevantni vsi tisti revizijski očitki, s katerimi toženka utemeljuje neizpolnjevanje pogojev za pridobitev lastnine na podlagi zakona z nastankom nove stvari z gradnjo. Poleg tega so ti tudi neutemeljeni, saj zatrjevani dogovor o skupni gradnji že pojmovno izključuje možnost nastanka lastninske pravice zaradi gradnje na tujem zemljišču, saj lahko pridejo določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) o gradnji na tujem zemljišču v poštev samo takrat, kadar gre za gradnjo na tujem zemljišču brez pravne podlage, tedaj brez soglasja lastnika zemljišča(1).

10. V času veljavnosti ODZ je bilo (so)lastninsko pravico na tuji nepremičnini mogoče pridobiti (tudi) na podlagi pravnega posla dogovora o skupni gradnji(2). Le-ta predstavlja po pravilnem pravnem razlogovanju sodišča druge stopnje družbeno pogodbo v smislu pravnih pravil XXVII. poglavja ODZ. Stvarnopravne posledice »pravnoposlovne« skupne gradnje je zato treba presojati z vidika določb ODZ o družbeni pogodbi(3) in o pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah(4). Po določbi paragrafa 1181 ODZ je družbena pogodba sicer naslov, s katerim se pridobi lastnina, pridobitev sama in skupnost imovine ali stvari pa se uresniči le z njihovo izročitvijo. ODZ pa glede pridobitve lastnine pri nepremičninah z izročitvijo določa, da se mora za prenos lastnine nepremičnin pridobitni posel vpisati v javne knjige, ki so za to določene (paragraf 431 ODZ), pri čemer je treba v ta namen sestaviti o pridobitnem poslu poverjeno listino v obliki, predpisani za veljavnost posla, ali javno listino (paragraf 432 ODZ). Skladno z navedenimi določbami je tako pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da je z izvršitvijo dogovorjene skupne gradnje (realizacija prvega dela ustnega dogovora), nastopila obveznost tožnikove matere kot zemljiškoknjižne lastnice, da tožniku izda ustrezno pisno listino za vknjižbo njegove solastninske pravice v zemljiško knjigo (nerealiziran del ustnega dogovora). Ni sporno, da te obveznosti v razmerju do tožnika ni izpolnila, vendar pa ta okoliščina sama po sebi še ne utemeljuje sklepa, da je obveznost v razmerju do tožnika dolžna izpolniti toženka.

11. Tožnik namreč zahteva ugotovitev solastninske pravice in izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila neposredno od toženke kot aktualne zemljiškoknjižne lastnice celotne nepremičnine, čeprav z njo ni v nobenem pravnoposlovnem razmerju, kar utemeljuje s trditvami, da je že pred letom 1980 na podlagi realiziranega ustnega dogovora o skupni gradnji, sklenjenega s pravno prednico toženke (materjo pravdnih strank), pridobil solastninsko pravico, toženka, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica celotne nepremičnine na podlagi darilne pogodbe iz leta 1995, sklenjene s pravno prednico (materjo pravdnih strank), pa naj bi z njegovo gradnjo soglašala. S tako oblikovanim tožbenim zahtevkom tožnik uveljavlja posebno stvarnopravno (in ne obligacijskopravno) varstvo za primer večkratnega razpolaganja z nepremičnino(5). Starejša sodna praksa - ki jo je glede na trenutek sklenitve in realizacije obeh pravnih poslov ter trenutek vložitve tožbe treba uporabiti tudi v obravnavani zadevi(6) - je sprejela stališče, da je ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pa je zato izgubil tako pravico do posesti kot pravico do uporabe nepremičnine in pravico do dejanskega razpolaganja z njo, v nasprotju z moralo in zato prepovedana v smislu drugega odstavka 4. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(7). S prepovedjo ponovne prodaje v takem primeru je bila določena stvarnopravna sankcija za ravnanje odsvojitelja. Drugi pridobitelj, ki ve, da odtujitelj ponovno odsvaja (razpolaga z) nepremičnino, glede katere mu je ostala le še možnost pravnega razpolaganja (vsa druga upravičenja, ki izvirajo iz lastninske pravice, je pridobil že prvi kupec), s tem ve, da je táko odtujiteljevo razpolaganje z nepremičnino zaradi kršitve etičnih načel prepovedano. Zaradi te vednosti je tudi ravnanje drugega pridobitelja v nasprotju z moralo, konkretneje z načelom poštenega izvrševanja pravic (oziroma pravice do pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah, ki so v pravnem prometu). Nepošteni drugi pridobitelj tako ni v nič boljšem položaju, kot je bil prodajalec. Tudi zoper njega ima prvi pridobitelj v primeru, da bi bila proti njemu vložena lastninska tožba, ugovor prodane in izročene stvari. V dilemi, ali ima prvi pridobitelj zoper drugega nedobrovernega pridobitelja le ugovor ali pa lahko od njega (na podlagi pogodbe, ki jo je sam sklenil z odsvojiteljem) zahteva tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bo omogočila vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime, je sodna praksa zavzela stališče, da ima tudi tak zahtevek(8). Tovrstni tožbeni zahtevek ima zato v taki situaciji stvarnopravno naravo in je nezastarljiv.

12. Po opisani sodni praksi je bila torej prav posest prvega pridobitelja osrednjega pomena za priznanje njegovega pravnega varstva v razmerju do drugega nedobrovernega pridobitelja. Ker prvotna lastnica nepremičnin tožniku ni izstavila ustrezne listine za vknjižbo solastninske pravice v zemljiško knjigo, na podlagi česar bi bilo mogoče zaključiti, da je z razpolagalnim pravnim poslom že prenesla lastninsko pravico na tožnika, so v skladu z zgoraj opisanim materialnopravnim izhodiščem za odločitev v obravnavani zadevi pomembne ugotovitve o naslednjih okoliščinah: 1) ali je tožnik na podlagi dogovora o skupni gradnji pridobil vsa upravičenja, ki izvirajo iz lastninske pravice (posest, raba, razpolaga), v obsegu dogovorjenega oz. z vlaganji pridobljenega solastninskega deleža, tako da je njegovi materi kot v zemljiški knjigi vpisani lastnici nepremičnine v tem obsegu ostala gola lastninska pravica in posledično le še možnost pravnega razpolaganja z nepremičnino; in 2) ali je toženka kot drugi pridobitelj vedela, da njena mati ponovno odsvaja (razpolaga) s tistim delom nepremičnine, glede katerega ji je ostala le še možnost pravnega razpolaganja. Ne sodba sodišča prve stopnje ne sodba sodišča druge stopnje o tem nimata nobenih razlogov. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tem obsegu ostalo dejansko stanje neugotovljeno, je Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, in v odločitvi o pravdnih stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej odločbe II Ips 175/2000 z dne 31.1.2001 in II Ips 111/2004 z dne 26. 5. 2005. Op. št. (2): Glej odločbe II Ips 403/1995 z dne 10. 4. 1997, II Ips 291/99 z dne 12. 1. 2000 in II Ips 249/2009 z dne 16. 7. 2009. Op. št. (3): Paragrafi 1175 do 1216 ODZ o pogodbi skupnosti imovine.

Op. št. (4): Paragrafi 431 do 437 ODZ o pridobitvi lastnine pri nepremičninah.

Op. št. (5): Glej odločbe II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010 (zlasti tč. 13), II Ips 66/90 z dne 31. 5. 1990, II Ips 215/86 in II Ips 216/86 z dne 6. 11 1986. Op. št. (6): O dopustnosti tovrstnega pravnega varstva glej odločbo II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010. Op. št. (7): Glej odločbe II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010, II Ips 137/2005 z dne 18. 1. 2007, II Ips 66/90 z dne 31. 5. 1990, II Ips 215/86 in II Ips 216/86 z dne 6. 11 1986. Op. št. (8): Izbrisna tožba prvega pridobitelja nepremičnine v razmerju do drugega nedobrovernega pridobitelja namreč v skladu s takratno zakonodajo in sodno prakso ni bila mogoča; primerjaj odločbi VSS II Ips 232/80 in II Ips 233/80 z dne 22. 1. 1981, objavljeni v Poročilu VSS 1/1981 stran 65. Glej tudi odločbo II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010.