Jedro

Tožena stranka ima možnost oceno delovne uspešnosti, ki jo je dala javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in ji ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnila dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep komisije tožene stranke za preizkus ocene za tožnico z dne 22. 4. 2011 in ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, sestavljen za tožnico po direktorju tožene stranke dne 15. 3. 2011 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je v 15 dneh dolžna oceniti delovno uspešnost tožnice kot javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 654,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je način, kako je direktor podal obrazložitev ocene delovne uspešnosti javnega uslužbenca, skladen z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev in z ustaljeno sodno prakso. Obrazložitev ocene „dobro“ ne more biti dolgovezna in obsežna, saj delavec dela skladno s pričakovanji. Zato za to oceno ni potrebno izdelovati posebne obrazložitve, posebej obrazložiti je potrebno zgolj nižjo ali višjo oceno. Sklicuje se na odločitve pritožbenega sodišča v zadevah, opr. št. Pdp 541/2012, Pdp 786/2013, Pdp 1163/2012, Pdp 1119/2012 in Pdp 78/2013. Na sodno prakso, ki izhaja iz navedenih zadev, je tožena stranka opozarjala tekom postopka, vendar izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Sodišče prve stopnje ne navede, kako naj bi izgledala obrazložitev ocene. Pričakovano delo izhaja iz same narave dela, ki je osebam, ki to delo opravljajo (še posebej, če ga opravljajo že 16 let), povsem poznano in posebno pojasnilo zato ni potrebno. Dejstvo, da morebitni kriterij pravočasnosti ni bil obrazložen, pa ne more biti razlog za razveljavitev celotnega postopka. Tudi, če bi sodišče prve stopnje pravilno štelo, da takšna obrazložitev ni zadostna, bi moralo samo preizkusiti pravilnost ocene, vendar pa o tem ne more odločati, ker tožnica ni navedla, za katero oceno si prizadeva in iz katerih razlogov. Iz listin v spisu (zapisnik seje komisije z dne 21. 4. 2011) in iz izpovedbe direktorja tožene stranke jasno izhaja, da je podal obrazložitev po vseh kriterijih (razen po kriteriju pravočasnosti). Nadalje navaja, da direktor nikjer ni zatrjeval, da lahko višjo oceno dobi zgolj tisti, ki vodi pravljične urice in da je to kriterij za pridobitev višje ocene. Izpodbijana sodba je v nasprotju sama s seboj, ker sodišče prve stopnje najprej navaja, da bi morali biti vsi kriteriji vsebinsko obrazloženi, nato pa pri razlogih, ki se tičejo povsem drugih delavcev, njihovo ocenjevanje presoja zgolj na podlagi enega samega kriterija. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasno obrazloženi in med seboj niso v nasprotju, prav tako izpodbijana sodba vsebuje razumljiv izrek, ki z razlogi sodbe ni v nasprotju. Napačno materialnopravno stališče pa ne pomeni tudi kršitve določb pravdnega postopka.

6. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja sodno varstvo zoper oceno delovne uspešnosti za leto 2010. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v letu 2010 pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu knjižničar. Direktor tožene stranke je tožnico v letu 2010 ocenil z oceno dobro. Ker pa iz ocenjevalnega lista ne izhaja vsebinska opredelitev kriterijev delovne uspešnosti in ker direktor tožene stranke tožnice z vsebino kriterijev za ocenjevanje ni seznanil niti ob samem ocenjevanju niti kasneje pred komisijo, tožnica po zaključku sodišča prve stopnje ni mogla vedeti, ali in kako je direktor tožene stranke pri njenem ocenjevanju upošteval elemente delovne uspešnosti. Po mnenju sodišča prve stopnje direktor tožene stranke tudi pred komisijo ni vsebinsko pojasnil kriterijev delovne uspešnosti, da bi komisija lahko ugotovila, ali je kriterije upošteval in jih pravilno ovrednotil. Ker tožena stranka sodišča prve stopnje ni prepričala, da ocena tožničine delovne uspešnosti temelji na preverljivih kriterijih in da ni pristranska, je razveljavilo odločitev tožene stranke o letni oceni za leto 2010 in ji naložilo, da tožnico za to leto ponovno oceni.

7. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki med drugim v prvem odstavku 17. člena določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje je ocenjevanje javnih uslužbencev urejeno v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.; v nadaljevanju: Uredba), ki v 3. členu med drugim določa, da se letna ocena delovne uspešnosti opravi na osnovi elementov iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS (prvi odstavek), ocena pa je lahko odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo (drugi odstavek). Na zahtevo javnega uslužbenca se opravi preizkus ocene pred pristojno komisijo (17.a člen ZSPJS). V Prilogi III Uredbe so podrobneje opredeljeni elementi delovne uspešnosti javnega uslužbenca po kriterijih, navedenih v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.

8. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje izpodbijano oceno preizkusiti po vsebini. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zgolj na podlagi ugotovitve, da ocena tožnice ni zadosti obrazložena, ugodilo tožbenim zahtevkom, v sporu preuranjeno odločilo. Tožena stranka ima namreč možnost oceno, ki jo je dala javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi še v sodnem postopku in ji ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnila dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS. Smiselno podobno stališče izhaja tudi sklepa pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 541/2012 z dne 10. 10. 2012. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep komisije (A8) in zapisnik seje komisije (B2) vsebujeta zadosti obrazložene razloge po posameznih kriterijih, pri tem pa je potrebno upoštevati, kot pravilno opozarja pritožba, da je standard obrazloženosti ocene dobro, ki pomeni delo v skladu s pričakovanji (šesti odstavek 2. člena Uredbe), nižji od standarda obrazloženosti nižjih (zadovoljivo oziroma nezadovoljivo) oziroma višjih (odlično oziroma zelo dobro) ocen. Obrazložitev ocene, kakršna izhaja iz ocenjevalnega lista (A1), je sicer res skopa in splošna, vendar je tožena stranka tožnici oceno pojasnila v postopku preizkusa ocene pred komisijo. Ocenjevalni list namreč ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, saj ima javni uslužbenec možnost zahtevati preizkus ocene še pred komisijo. Od delodajalca se zato zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, pri čemer pa ne zadostuje le prepis definicije posamezne ocene, kot izhaja iz zakonodaje. Nenazadnje tudi Uredba v Prilogi I za ocenjevalni list ne zahteva natančne obrazložitve po vseh kriterijih, kot so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS, pač pa le skupno utemeljitev ocene glede na kriterije ocenjevanja.

10. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj ocene, ki jo je tožnica prejela za leto 2010, ni preizkusilo po vsebini. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica v tem sporu ni navedla, za katero oceno si prizadeva in iz katerih razlogov. Tožnica sicer res ni navedla, konkretno za katero oceno si prizadeva, vendar iz njenih navedb smiselno vsekakor izhaja, da bi bila po njenem mnenju upravičena do višje ocene od ocene dobro, saj navaja, da v letu 2010 ni delala slabše, kot v letu 2009, ko je prejela oceno prav dobro.

11. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v z dodatnim zaslišanjem pravdnih strank in predlaganih prič ter preizkusom listinskih dokazov odločiti v sporu po vsebini in ugotoviti, ali je bila izpodbijana ocena za leto 2010 po posameznih kriterijih delovne uspešnosti pravilna. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno razsodilo. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.