Jedro

Razlog za zavrnitev BPP je v smislu prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP v povezavi s tretjim odstavkom tega člena in pomeni, da gre za očitno nerazumno zadevo, kar pa po navedeni zakonski določbi dodelitev BPP izključuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu v zvezi s tožbo zoper odločbo organa za BPP tega sodišča št. Bpp 72/2014 z dne 13. 6. 2014. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči od 1. 4. 2014, zato je bila njegova prošnja za BPP na podlagi drugega odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) obravnavana kot prošnja za izredno BPP ter se njegov finančni položaj v postopku ni ugotavljal. Organ pa je moral ugotavljati izpolnjevanje pogojev po prvem odstavku 24. člena ZBPP. Pri tem pa je presodil, da tožnik s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP tega sodišča št. Bpp 72/2014 z dne 13. 6. 2014 nima verjetnih izgledov za uspeh. Z odločbo št. Bpp 72/2014 z dne 13. 6. 2014 je namreč zavrnil tožnikovo prošnjo za BPP za tožbo v upravnem sporu zoper odločbo št. Bpp 330/2013 z dne 11. 2. 2014, iz razloga, ker je presodil, da je tožnik brez izgledov za uspeh. Navedena odločitev pa se je izkazala za pravilno, saj je Upravno sodišče s sodbo I U 480/2014 z dne 8. 7. 2014 tožnikovo tožbo zoper odločbo št. Bpp 330/2013 z dne 11. 2. 2014 zavrnilo. Glede na to je organ zaključil, da ni izpolnjen pogoj po prvi alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP, da zadeva ni očitno nerazumna ter je na tej podlagi tožnikovo prošnjo za BPP moral zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo. Meni, da je nepravilna presoja, da tožnik nima izgledov za uspeh s tožbo. Poleg tega tak zaključek v izpodbijani odločbi ni obrazložen s tehtnimi argumenti. Tožnik meni, da bi mu BPP morala biti dodeljena ter da mu ta pripada po Ustavi RS in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Prosi tudi za oprostitev vseh sodnih stroškov in taks.

Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravni spis v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna zavrnitev tožniku prošnje za BPP za zastopanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP tega sodišča št. Bpp 72/2014 z dne 13. 6. 2014, s katero je bila tožniku zavrnjena prošnja za BPP za zastopanje v postopku v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP tega sodišča št. Bpp 330/2013 z dne 11. 2. 2014. Organ za BPP je odločitev oprl na oceno, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s tožbo, ker je bila z odločbo št. Bpp 72/2014 z dne 13. 6. 2014 tožniku zavrnjena BPP za tožbo zoper odločbo št. Bpp 330/2013 z dne 11. 2. 2014, o katere zakonitosti je sodišče že odločalo ter ji je pritrdilo. Tak razlog pa v smislu prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP v povezavi s tretjim odstavkom tega člena pomeni, da gre za očitno nerazumno zadevo, kar pa po navedeni zakonski določbi dodelitev BPP izključuje.

Pravilnost presoje organa za BPP v izpodbijani odločbi, da je bila zavrnitev prošnje tožniku za BPP v odločbi št. Bpp 72/2014 z dne 13. 6. 2014 utemeljena in ki jo je po presoji sodišča organ v odločbi tudi argumentirano obrazložil, pa potrjujejo tudi razlogi sodbe I U 1229/2014 z dne 29. 8. 2014, s katero je to sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo št. Bpp 72/2014 z dne 13. 6. 2014. Na tožbene navedbe, da bi tožniku glede na določbe Ustave in EKČP morala biti priznana BPP, pa sodišče odgovarja, da se po prvem odstavku 2. člena ZBPP BPP odobri pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon; v obravnavanem primeru pa je bilo tudi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da za priznanje BPP tožniku ni (bil) izpolnjen pogoj v zvezi z zadevo, za katero je tožnik prosil za BPP (to je pogoj iz prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, da zadeva ni očitno nerazumna). Z zakonito odločitvijo in ob tem ko sodišče ne meni, da bi bil ZBPP v nasprotju z Ustavo, pa z odločitvijo organa za BPP v tožnikove pravice, ki mu jih zagotavlja Ustava, ni moglo biti poseženo. Iz določbe prvega odstavka 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja) pa tudi ne izhaja, da bi država v civilnih zadevah morala vedno zagotoviti brezplačno pravno pomoč; tako sklepanje dopušča razlaga z arg. a contrario določbe tretjega odstavka navedenega člena, po kateri gre taka pravica, in še to omejena z obstojem razlogov pravičnosti, (le) obdolžencem v kazenskem postopku. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice pa je že presodilo, da je dopustno, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč odkloni, če je očitno, da pravno sredstvo ne more imeti uspeha (Del Sol proti Franciji, sodba z dne 26. 2. 2002, št. 46800/99).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O tožnikovih prošnjah za oprostitev plačila sodne takse in stroškov postopka sodišče kot nepotrebno ni odločalo, saj so (že) po četrtem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah zadeve BPP oproščene plačila sodne takse, nastanek stroškov pa v postopku tudi ni bil ugotovljen.