Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil prevoz prenesen od prvotnega prevoznika na tožečo stranko, tako da gre po pravni naravi za prenos pogodbe po 122. in sledečih členih OZ.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 15.02.2003 delno v veljavi v točki 1 izreka ter v celoti v točki 3 izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8-ih dni plačati znesek 97.426,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.03.2004 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 22.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.04.2002 dalje do plačila, ob tem pa zaradi skrčitve tožbe sklep o izvršbi razveljavilo v preostalem delu v točki 1 izreka in v tem delu postopek ustavilo, glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni v znesku 117.900,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.07.2004 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi kršitve materialnega prava in zaradi kršitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj bi nastalo razmerje iz prevozne pogodbe med tožečo in toženo stranko. Dejansko je tožena stranka sklenila prevozno pogodbo z J. d.o.o., o čemer obstaja naročilo prevoza, tako da je v pravnem razmerju le s tem prevoznikom in je le-temu prevozniku dolžna plačati prevoznino, ne pa tožeči stranki. Kontaktiranje zastopnika tožene stranke ob nastopu ovir s tožečo stranko pri prevozu ne more pomeniti, da je bila prevozna pogodba sklenjena s tožečo stranko. Tožeča stranka je navedla samo to, da je prevoznik J. d.o.o. v soglasju s toženo stranko prevoz odstopil tožeči stranki, ni pa ponudila za to svojo trditev nobenih relevantnih dokazov. Le dejanska oprava prevoza po tožeči stranki ne pomeni sklenitve prevozne pogodbe med pravdnima strankama. Zaključek, da zavrnitev računa iz drugih razlogov, ne pa zaradi neobstoja poslovnega razmerja, kaže na obstoj poslovnega razmerja, je v nasprotju z listinskimi in drugimi dokazi v spisu, kar je tožena stranka pojasnila. Delno plačilo na račun tožeče stranke pa je bilo le pomotno in ga ni mogoče upoštevati kot dokaz o sklenjenem poslu ter o njegovi vsebini. Prav tako je nekorekten očitek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka ugovarjati v pobot odškodnino zaradi zamude.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene od kršitev postopka, ki bi jih bilo mogoče po 1.odst. 458.čl. ZPP upoštevati tudi v postopku v sporih majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil prevoz prenesen od prvotnega prevoznika J. d.o.o. na tožečo stranko, tako da gre po pravni naravi za prenos pogodbe po 122. in sledečih členih Obligacijskega zakonika (OZ). Za tak zaključek pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča imelo sodišče prve stopnje podlago v več okoliščinah, ki jih je ugotovilo v postopku na prvi stopnji, to pa je dejstvo, da je tožena stranka zavrnila račun tožeče stranke, ne zato, ker storitev ne bi bila opravljena, ampak zaradi napačno obračunane relacije, da je direktor tožene stranke med prevozom direktno kontaktiral s tožečo stranko in da je končno tožena stranka tožeči stranki tudi delno plačala izstavljeni račun. Ostale navedbe tožene stranke pa pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ki glede na izrecno določilo 1.odst. 458.čl. ZPP v pritožbi v postopku v sporu majhne vrednosti ni več dopustno. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.