Jedro

Pravnomočna ugotovitev, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil prepozno, pomeni, da s tem sklepom ni bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla zahtevo tožnikov za izrek ničnosti sklepa Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Novo mesto - Celje, št. 06122-3259/2007-46(24415) z dne 8. 10. 2013, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo postopka v zvezi z odločbo št. 06122-3259/2007-21(8204) z dne 23. 11. 2011 in sklepom št. 06122-3059/2007-26 (8204) z dne 9. 1. 2012. V obrazložitvi navaja, da z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih, saj je bil predlog za obnovo postopka zavržen že v fazi predhodnega formalnega preizkusa, zato po drugem odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izrek ničnosti tega sklepa ni mogoč.

2. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je upravna inšpektorica ugotovila, da je gradbeni inšpektor A.A. v inšpekcijskem nadzoru ravnal nezakonito, ker strankama ni dal možnosti, da se izrečeta o ugotovitvah. Poleg tega navedeni gradbeni inšpektor ne izpolnjuje pogojev za uradno osebo, ker nima zahtevane izobrazbe. Zato odločba z dne 26. 9. 2007 ni obstoječa oziroma je nična, ker jo je izdala oseba, ki ni bila pristojna za odločanje v tej zadevi. Posledično so neobstoječe tudi nadaljnje odločbe. Podajata razloge za neskladnost ZUP in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Sodišču predlagata, naj ugotovi, da je toženka kršila njune pravice iz 2., 5., 14., 22., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave RS, izpodbijano odločbo (pravilno: sklep) odpravi ter sklep št. 06122-3259/2007-46(24415) z dne 8. 10. 2013 in odločbo 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 izreče za nična. Hkrati uveljavljata povračilo stroškov postopka.

3. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 279. člena ZUP se pod pogoji iz prvega odstavka istega člena lahko izreče za ničnega sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih.

6. S sklepom z dne 8. 10. 2013, katerega izrek ničnosti tožnika predlagata, je upravni organ odločal o predlogu za obnovo upravnega postopka. Po prvem odstavku 267. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, ko prejme predlog, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek istega člena).

7. Iz obrazložitve sklepa z dne 8. 10. 2013 izhaja, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil iz razloga neustrezne izobrazbe gradbenega inšpektorja. Ker je upravni organ ugotovil, da navedeno dejstvo ni obnovitveni razlog po določbah 260. člena ZUP, je predlog zavrgel. Pritožbeni organ je poleg tega ugotovil, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil prepozno, predlog za obnovo postopka v zvezi s sklepom z dne 9. 1. 2012 pa tudi ni dovoljen, ker je bil z njim zavrnjen predlog za odlog izvršbe in torej ni bilo meritorno odločeno o tožnikovi pravici. Navedeno odločitev je tukajšnje sodišče potrdilo s sodbo I U 572/2014 z dne 3. 7. 2014. 8. Po presoji sodišča predvsem pravnomočna ugotovitev, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil prepozno, pomeni, da s tem sklepom ni bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih.

9. Zato se sodišče strinja z razlogi toženke, da je sklep z dne 8. 10. 2013, katerega izrek ničnosti tožnika predlagata, sklep procesne narave. To pomeni, da o ničnosti tega sklepa toženka ni mogla odločati, saj za tako odločanje niso bile izpolnjene procesne predpostavke iz drugega odstavka 279. člena ZUP, tj. da gre za sklep, s katerim je bilo odločeno vsebinskih vprašanjih.

10. Sodišče zato zgolj pripominja, da se odločba izreče za nično le iz taksativno naštetih razlogov od 1. do 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Kršitev pravil postopka glede stvarne pristojnosti (15. do 18. člen ZUP) je torej lahko ničnostni razlog le, če je bila odločba izdana v stvari, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku. Glede na navedeno upravna odločba, s katero je izrečen inšpekcijski ukrep, ne more biti nična iz razloga po tej točki ZUP. Prav tako očitek, da je odločbo izdala uradna oseba, ki ne bi smela biti imenovana za gradbenega inšpektorja oziroma ne bi smela biti pooblaščena za odločanje v postopkih gradbene inšpekcije, ni ničnostni razlog. V tem primeru bi lahko šlo le za kršitev pravil upravnega postopka o tem, katera uradna oseba je pooblaščena za postopek in za odločanje (28. do 32. člen ZUP). Tako kršitev lahko stranka uveljavlja s pritožbo zoper izdano odločbo (4. točka prvega odstavka 237. člena ZUP in 2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11. Glede na navedeno imata tožnika na voljo ustrezna pravna sredstva za uveljavljanje očitanih kršitev, zato so neutemeljene tožbene navedbe o neustavnosti določb ZUP in ZIN. Poleg tega to vprašanje v obravnavani zadevi niti ni pomembno, ker, kot rečeno, že formalni pogoj za obravnavo zahteve za izrek ničnosti predmetnega sklepa ni izpolnjen.

12. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker sta tožnika poleg odprave izpodbijane odločbe zahtevala tudi ugotovitev, da jima je bilo kršenih več ustavnih pravic, torej odločitev o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 4. člena ZUS-1), sodišče pripominja, da je ta oblika sodnega varstva v upravnem sporu mogoča le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru je tako sodno varstvo upravni spor, saj je izdani sklep mogoče izpodbijati kot tak (in ne kot posamični akt oziroma dejanje), torej na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Ker sta tožnika to z obravnavano tožbo tudi storila, tak tožbeni predlog pa je predmet te sodbe, sodišče njunega predloga po 4. členu ZUS-1, za katerega po povedanem niso izpolnjeni zakonski pogoji, ni obravnavalo še posebej.

13. V zvezi s tožbenim predlogom, naj sodišče izreče za nično odločbo istega organa z dne 26. 9. 2007, sodišče pojasnjuje, da je bilo tudi o tem zahtevku že pravnomočno odločeno s sodbo tukajšnjega sodišča I U 1539/2013 z dne 13. 2. 2014. 14. Ker izpodbijana odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi navedena nova dejstva in dokazi pa niso pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

15. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).