Jedro

Po 73. čl. ZDSS-1 mora tožba, vložena zoper upravni akt, obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti v skladu s 105. čl. ZPP vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je vložena, tožbene razloge in zahtevek. Zahtevek mora biti opredeljen v materialno pravnem smislu v skladu z določbo 1. tč. 7. čl. ZDSS-1, ki določa, v katerih primerih je socialno sodišče pristojno odločati o pravicah in obveznostih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato mora sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva stranko opozoriti, da opredeli zahtevek po materialnem pravu oz. da navede, kakšno pravico s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavlja.

V postopku pri socialnem sodišču velja načelo polne jurisdikcije in meritornega sojenja, zato mora biti odločitev o odpravi izpodbijanega upravnega akta in naložitvi zavodu izdajo novega akta utemeljena z razlogi dolgotrajnosti in nesorazmernimi težavami pri ugotavljanju dejanskega stanja pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, odpravilo odločbi tožene stranke št. I-1.037.861 z dne 13.11.2001 in št. I-1037861 z dne 28.3.2002 ter toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sta invalidski komisiji, ob upoštevanju medicinske dokumentacije in v ustrezni sestavi pravilno ugotovili tožnikovo zmožnost za delo ter je odločitev tožene stranke posledica objektivno ugotovljenega zdravstvenega stanja tožnika in zmožnosti za delo. IK II. stopnje vztraja pri korektno in skladno z medicinsko ter delovno dokumentacijo podanem izvedenskem mnenju.

Pritožba je utemeljena.

Po prepričanju sodišča druge stopnje ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. O odločilnih dejstvih v sodbi niso navedeni razlogi. To pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč.

2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), na katero na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Nedvomno je bilo v postopku pri sodišču prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je izpodbijana odločitev, da je tožena stranka dolžna izdati nov upravni akt, ravno posledica odločitve sodišča, da ne bo samo ugotavljalo dejanskega stanja, ker naj bi bilo to dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Za takšno ugotovitev v zbrani medicinski dokumentaciji in ostalih listinah v upravnem spisu ter v izvedenih dokazih pri sodišču prve stopnje ni podlage. Sodišče je ugotovilo neskladja med ugotovitvami oz. predlogi specialista fizikalne medicine M. Š. z dne 5.12.2000, specialista ortopeda S. P. z dne 18.6.2001, opisom delovnega mesta pred nastankom invalidnosti za tožnikovo delo "gradbinec II", izpovedjo tožnika v sodnem postopku ter ugotovitvami obeh invalidskih komisij kot izvedenskih organov tožene stranke. Ob ugotovitvi, da je opis delovnega mesta pomanjkljiv, bi moralo z natančnejšim zaslišanjem tožnika in po potrebi tudi s poizvedbami pri delodajalcu, nejasnosti v opisu, s katerim je tožnik soglašal, saj ga je podpisal, odpraviti. Zgolj navedba, da tožnik polaga robnike, ki tehtajo po 100 kg, ne zadošča, ker ni ugotovljeno, ali je mogoče robnike prenašati in polagati s pomočjo tehničnih pomagal. Ugotovljeno tudi ni, kako pogosto se opravlja ta delovna operacija. Med mnenjema ortopedov z dne 26.4.2001 in 18.6.2001 je očitno neskladje, ker je v prvem primeru ugotovljena tožnikova zmožnost za delo, drug ortoped pa je ugotovil nekoliko zmanjšano zmožnost za težja ročna dela z levico, nezmožnost za dvigovanje bremen nad horizontalo ramenskega obroča in za fleksijske obremenitve vratne hrbtenice ter prisilne drže. Sodišče prve stopnje se sklicuje na te izvide, ni pa razčistilo, v kolikšnem obsegu oz. koliko ur v delovnem dnevu je tožnik na delu gradbinca II takšnim obremenitvam izpostavljen. Vsa ta dejstva bi bilo potrebno ugotoviti z natančnejšim zaslišanjem tožnika in po potrebi tudi s poizvedbami pri delodajalcu X. d.d..

Ker je IK II. stopnje kot izvedenski organ tožene stranke v ustrezni sestavi (sodelovala sta specialistka medicine dela in specialist ortoped) imela na razpolago izvide, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje in ki opozarjajo na tožnikovo omejeno zmožnost za delo ter jih je ob upoštevanju predloženega opisa dela tudi ocenila, bi sodišče prve stopnje moralo, po ugotovitvi, da je opis nepopoln ter da iz izpovedi tožnika izhajajo še drugačne, večje obremenitve pri delu, te obremenitve po vsebini in času trajanja natančno ugotoviti ter nato po potrebi zahtevati dopolnitev mnenja invalidske komisije. To pa po prepričanju sodišča druge stopnje ne pomeni, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno oz.

povezano z nesorazmernimi težavami, še zlasti, če se upošteva, da mora tožena stranka nov upravni akt po 2. odst. 82. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) izdati v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi vpogleda v medicinsko dokumentacijo in izvedensko mnenje IK II.

stopnje, ki je dovolj izčrpno ter na podlagi pomanjkljivega zaslišanja tožnika ni mogoče sklepati, da je ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščem povezana z nesorazmernimi težavami. Sodišče je namreč na podlagi 2. odst. 81. čl. ZDSS-1 v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi, predvsem samo dolžno odločiti o pravici. Dejansko stanje, kot podlaga za pravilno uporabo materialnega prava, se bo lahko natančneje ugotovilo že s temeljitejšim zaslišanjem tožnika in morebitno pridobitvijo dopolnilnega izvedenskega mnenja IK, oz. zaslišanjem članov IK, zlasti specialista ortopeda ter specialistke medicine dela.

Delovno in socialno sodišče v postopanju v socialnem sporu obvezujeta načelo materialne resnice po 61. čl. ZDSS-1 in preiskovalno načelo po 60. čl. ZDSS-1. Uporaba teh dveh načel pomeni dodatno olajšavo pri ugotavljanju popolnega dejanskega stanja, sodišču dajeta možnost izvedbe vseh dokazov, s katerimi se lahko na hiter in učinkovit način prepriča o dejstvih, pomembnih za odločitev.

Po 73. čl. ZDSS-1 mora tožba, vložena zoper upravni akt, obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti v skladu s 105. čl. ZPP vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je vložena, tožbene razloge in zahtevek. Sodišče prve stopnje je s tožnikom na naroku ugotavljalo, kakšen je njegov zahtevek, vendar je zahtevek, kot ga je tožnik postavil, neopredeljen in brez vsebine v materialno pravnem smislu. V njem ni navedeno, zakaj se zahteva odprava odločb tožene stranke ter kakšno pravico oz. pravno korist tožnik v materialno pravnem smislu uveljavlja. Sodišče s tožnikom ni razčistilo njegovih zahtev za uveljavitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar pomeni, da zahtevek ni opredeljen niti po materialnem predpisu in tudi ne po določbi 1. tč. 7. čl. ZDSS-1, ki določa, v katerih primerih je socialno sodišče pristojno odločati o pravicah in obveznostih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker postane pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev, mora biti v izreku vsebovana presoja tožbenega zahtevka za uveljavitev pravice. Iz navedenih postopkovnih posebnosti socialnega spora sledi, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar pomeni uvodoma navedeno bistveno kršitev postopka iz 339. čl. ZPP.

Sodišče druge stopnje po 30. čl. ZDSS-1 ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe in zadeve vrniti v nov postopek zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V obravnavanem primeru je bil dokazni postopek pri sodišču prve stopnje tako pomanjkljiv, da nepravilnosti ni mogoče popraviti le z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, saj prvostopenjsko sodišče sploh še ni odločilo o materialnopravnem zahtevku, ki tudi še ni bil postavljen. Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil izveden pomanjkljivo, natančna vsebina in obremenitve pri delu niso bile ugotovljene ter po takšni dopolnitvi tudi ni bilo pridobljeno vsaj dodatno mnenje zdravnikov specialistov oz. IK. Po načelu specialnosti je potrebno načela materialne resnice in preiskovalno načelo upoštevati pred splošnim načelom prepovedi razveljavitve sodne odločbe ter vrnitve v nov postopek. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Ob upoštevanju načela odprtega sojenja po 285. čl. ZPP bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, za kakšen zahtevek po materialnem pravu s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja gre ter ob morebitni ugotovitvi, da materialnopravni tožbeni zahtevek še ni opredeljen, postopati po določbi 66. čl. ZDSS-1. V skladu z zahtevkom bo po potrebi natančneje ugotovilo naravo tožnikovega svojega dela gradbinca II s poudarkom na pogostost, težo in višino dviganja bremen ter časom trajanja obremenitev hrbtenice in zgornjih okončin, predvsem levice, kar naj bi bil po ugotovitvah specialistov razlog za zmanjšanje ali izgubo delovne zmožnosti v smislu 27. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ).