Jedro

Ker se nihče ni dolžan odzvati sodnemu vabilu, da bi bil zaslišan (prenešeno na obravnavani primer: da bi dal krvi v dokazne namene) in ga k temu ni mogoče prisiliti, za takšna ravnanja pa ni predpisana neposredna sankcija, sme sodišče glede na vse okoliščine presoditi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje (na postavljeni izvedenski inštitut.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 52.510 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec naravni oče mladoletnega tožnika, ki ga je dne 13.12.2001 rodila njegova zakonita zastopnica, in odločilo, da mora toženec zanj plačevati od 1.7.2002 25.000 SIT preživnine na mesec ter povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Kar je ta zahtevala več ali drugače je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sprejelo je ugotovitve prvostopenjskega sodišča o dejanskih okoliščinah kot pravilne. Toženec se je očitno izogibal DNA analizi, ker ni prišel ne na prvo določeni odvzem krvi, svoj izostanek pa je naknadno opravičil brez resnega razloga, drugič pa se še opravičil ni in brez opravičila ga tudi ni bilo za zadnji narok za glavno obravnavo. Takšno njegovo ravnanje v zvezi z DNA analizo je sodišče opravičevalo, da je odločilo na podlagi zbranih dokazov (262. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki prvega odstavka ZPP, pri čemer je očitno mišljen 339. člen tega zakona, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da mu je bilo onemogočeno, da bi se udeležil analize krvi, saj se je prvič opravičil, drugič pa je zamudil. Zaradi koristi otroka sodišče ne bi smelo odločiti o očetovstvu brez analize krvi. Sodišče druge stopnje ne bi smelo analogno uporabiti drugega odstavka 262. člena ZPP. Mladoletni otrok svojega interesa ne more izraziti, ta interes pa ni nujno identičen z interesom njegove zakonite zastopnice. Materialno pravo je sodišče kršilo s tem, da ni upoštevalo toženčevih premoženjskih razmer, sicer pa je glede teh preprosto verjelo tožnici.

Mladoletni tožnik v odgovoru na revizijo poudarja, da toženca pri prvem odvzemu krvi ni bilo in izostanka ni opravičil, drugič pa je zamudil eno uro. Sicer pa je zakoniti zastopnici sam povedal, da ga na odvzem krvi ne bo. Toženec se ni udeležil niti zadnjega naroka za glavno obravnavo brez opravičila. V revizijskem postopku se sodišče ne sme ukvarjati s tem, ali so bile toženčeve premoženjske razmere pravilno ugotovljene. S pritožbo višini preživnine ni oporekal. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V nasprotju z gradivom v spisu je trditev, da je bila "z nezakonitim postopanjem onemogočena možnost, da bi se toženec udeležil analize krvi". Kar dvakrat je bil povabljen na odvzem krvi. V zvezi s prvim vabilom za odvzem krvi 4.11.2003 nikakor ni mogoče šteti, da se je toženec opravičil. Naknadne toženčeve izjave na naroku za glavno obravnavo, da "ni utegnil priti na preizkus" in da "je bil odsoten", ni mogoče šteti kot upravičenega razloga. Da je bil odsoten, je jasno, ker se ni zglasil na Institutu za sodno medicino, da pa ni utegnil, je spričo resnosti postopka za ugotavljanje očetovstva, najmanj neresna izjava. Svoje zamude za drugi določeni datum za odvzem krvi sploh ni opravičil. Takšno toženčevo ravnanje je sodišče pravilno presodilo kot izogibanje izvedbi dokaza z DNA analizo in pravilno je tudi štelo to okoliščino ob dokazovanju očetovstva tožencu v škodo. Utemeljeno se je sklicevalo smiselno na določbo 262. člena ZPP, ki sicer ureja odklonitev stranke, da bi bila zaslišana. Ker se nihče ni dolžan odzvati sodnemu vabilu, da bi bil zaslišan (prenešeno na obravnavani primer: da bi dal kri v dokazne namene) in ga k temu ni mogoče prisiliti (prvi odstavek 262. člena ZPP), za takšna ravnanja pa ni predpisana neposredna sankcija, sme sodišče glede na vse okoliščine presoditi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje (na postavljeni izvedenski inštitut; drugi odstavek 262. člena ZPP). Toženec res ni izjavil (nasproti sodišču), da se "analize krvi ne bo udeležil oziroma jo odklonil", vendar je s svojim ravnanjem na moč jasno pokazal, da se odvzema krvi ne želi udeležiti.

Zakaj naj bi nižji sodišči ravnali v nasprotju z interesom mladoletnega tožnika, revizija ne razloži. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (uradno prečiščeno besedilo v Ur. l. RS, št. 69/04 - ZZZDR-UPB1) omogoča, da v otrokovem imenu vloži tožbo za ugotovitev očetovstva mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico (prvi odstavek 92. člena). To je otrokova zakonska pravica in toženec ne more in ne sme s svojim ravnanjem med očetovsko pravdo preprečiti, da bi se očetovstvo ugotovilo. Ni videti, kaj ni bi bilo v nasprotju z otrokovimi koristmi, če je bilo očetovstvo dokazano, pa čeprav brez analize krvi. Ta dokaz je predlagal toženec sam, vendar ni omogočil, da bi se izvedel. Neproduktivna je revizijska trditev, da mladoletni otrok svojega resničnega interesa ne more izjaviti, ko pa to, kot je bilo pojasnjeno, omogoča institut tožbe v njegovem imenu.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče se zato ni smelo spuščati v presojo ugotovljenih toženčevih premoženjskih razmer, nadalje, ali je prav, da je sodišče verjelo zakoniti zastopnici, in ali so bile dokazane trditve o omenjenih razmerah in ali bi jih moralo sodišče ugotavljati prek davčnih organov. Revizijsko sodišče je tako vezano na ugotovljeno dejansko stanje in tako tudi glede toženčevega gmotnega stanja. Le-to pa je sodišče pri odločitvi o višini preživnine pravilno upoštevalo, saj je preživnino določilo tako glede na tožnikove potrebe kakor tudi toženčeve materialne in pridobitne zmožnosti (129. člen ZZZDR-UPB-1).

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.