Jedro

Pravdni stranki sta kupoprodajno pogodbo z dne 4.3. oziroma 10.3.1988 obojestransko v celoti izpolnili. Po določilu 131. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. To pomeni, da pogodbe ni mogoče razdreti, kadar je obojestransko v celoti izpolnjena. Razveza pogodbe je možna samo zaradi neizpolnitve (124. člen ZOR in naslednji) ali zaradi spremenjenih okoliščin (133. člen ZOR in naslednji). Toda ugotovljeno dejansko stanje v tem primeru ni potrdilo obstoj okoliščin, ki so predpostavke za razvezo pogodbe po katerem od navedenih zakonitih določil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razvezo kupoprodajnih pogodb, sklenjenih 4.3.1988 in 10.3.1988 med njo, njenim sedaj že umrlim možem A. kot prodajalcema in toženko M. C. kot kupovalko, pri čemer je sodeloval tudi toženkin mož drugi toženec V. C., glede prodaje 3/4 nepremičnine vl. št... k.o... ter da sta posledično pravdni stranki dolžni vrniti prejeti dajatvi, kot tudi nadaljnji zahtevek, da naj se razveljavi navedena kupoprodajna pogodba glede parc. št...- travnik in da je toženka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. O nasprotnem tožbenem zahtevku pa je sodišče prve stopnje odločilo tako, da mora A. L. plačati M. C. tolarsko protivrednost 3.000 DEM.

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo v delu, s katerim je pobijala zavrnitev zahtevka, da naj se kupoprodajna pogodba razveže in v delu, ki se nanaša na odločitev po nasprotni tožbi. Ugodilo pa je s sklepom tožničini pritožbi v delu, s katerim je bil na prvi stopnji zavrnjen njen zahtevek za razveljavitev kupne pogodbe glede nepremičnine s parc. št... k.o...

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravno sredstvo, ki ga je sicer naslovila kot pritožbo, gre pa očitno za revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje. V lastnoročno zapisani vlogi navaja, da je tožila na razveljavitev kupne pogodbe iz razloga, ker je nevzdržno življenje s toženo stranko. Ta jo namreč podi iz stanovanja, ga tudi zaklepa ter mora občasno prespati drugje, ji jemlje vodo in elektriko in sploh moti v uporabi stanovanja. Tožena stranka jo je tudi neutemeljeno tožila na vrnitev 3.000 DEM. Parc. št... pa je bila odpisana že leta 1983 in zato ni bila prodana toženi stranki. Ne strinja se s stališčem sodišča, da njene priče niso bile potrebne in zaradi česar jih ni zaslišalo. Predlaga, da naj se kupoprodajna pogodba razveljavi, saj ima dosti prič, ki bodo potrdile, da govori resnico.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker je revizija očitno spisana laično, ne vsebuje formalne opredelitve revizijskih razlogov in tudi ne kršitev, ki naj bi bile zagrešene v postopkih na drugi ali prvi stopnji. Enaka ugotovitev velja za vsebinsko plat navedene vloge. Revizijsko sodišče je zato moglo preizkusiti pobijano sodbo sodišča druge stopnje le v mejah določb 386. člena ZPP, ki nalaga sodišču, da mora paziti po uradni dolžnosti ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ali pa zmotna uporaba materialnega prava. Preizkus pobijane sodbe v navedenih smereh je po presoji revizijskega sodišča pokazal, da uradoma upoštevne kršitve v postopkih na drugi in prvi stopnji niso bile zagrešene.

Predmet materialnopravne presoje v revizijskem postopku je lahko le na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo 4.3.1988 in jo še precizirali 10.3.1988, da je tožeča stranka po tej pogodbi prodala in izročila kupcu nepremičnino z vl. št... k.o... do 3/4, da je dovolila vpis lastninske pravice na prodani nepremičnini do 3/4 na toženo stranko, da je bila dogovorjena kupnina za prodani solastninski delež 30.000 DEM, da si je tožeča stranka v sporazumu s toženo stranko izgovorila dosmrtno brezplačno služnostno pravico stanovanja v stanovanjski hiši J. (ki je bila predmet kupoprodajne pogodbe), da je tožena stranka plačala dogovorjeno kupnino in nastopila posest kupljene nepremičnine, da tožeča stranka ni uspela pridobiti solastnine do preostale 1/4-inke na obravnavani nepremičnini, zaradi česar te 1/4-inke ni mogla prodati toženi stranki za nadaljnjo kupnino 15.000 DEM, da tožeča stranka izvršuje brezplačno služnostno pravico stanovanja neovirano in da ni ugotovljeno, da tožeča stranka ne bi mogla dogovorjeni del zemljišč obdelovati. Iz ugotovitev nižjih sodišč dalje izhaja, da so med pravdnimi strankami sicer slabi odnosi, da pa to ne preprečuje tožeči stranki uživanje s pogodbo dogovorjene brezplačne služnosti stanovanja ter da je tožena stranka tožeči stranki res plačala 3.000 DEM v pričakovanju sklenitve kupoprodajne pogodbe glede nepremičnine z vl. št... k.o..., da pa tožeča stranka pozneje ni hotela skleniti kupoprodajne pogodbe za to nepremičnino, zaradi česar tožena stranka iztožuje vrnitev navedene svoje dajatve. Glede na take ugotovitve sta sodišči druge in prve stopnje zavrnili tožbeni zahtevek tožeče stranke, da naj se kupoprodajna pogodba razveže, ker sta ocenili, da niso podani razlogi za razvezo pogodbe ter na drugi strani, da je nasprotna tožena stranka A. L. dolžna vrniti nasprotni tožeči stranki M. C. znesek 3.000 DEM, ker je bilo to plačilo opravljeno brez podlage glede na to, da ni prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe glede nepremičnine vl. št...

Glede na spredaj povzete dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje ugotavlja revizijsko sodišče, da sta navedeni sodišči spor pravdnih strank materialnopravno pravilno razrešili. Pravdni stranki sta kupoprodajno pogodbo z dne 4.3. oziroma 10.3.1988 obojestransko v celoti izpolnili. Po določilu 131. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. To pomeni, da pogodbe ni mogoče razdreti, kadar je obojestransko v celoti izpolnjena. Razveza pogodbe je možna samo zaradi neizpolnitve (124. člen ZOR in naslednji) ali zaradi spremenjenih okoliščin (133. člen ZOR in naslednji). Toda ugotovljeno dejansko stanje v tem primeru ni potrdilo obstoj okoliščin, ki so predpostavke za razvezo pogodbe po katerem od navedenih zakonitih določil. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke na razvezo kupoprodajne pogodbe, ni bil kršen zakon. Po njegovi presoji pa ni bil kršen zakon niti z odločitvijo, da mora revidentka plačati nasprotni tožnici M. C. tolarsko protivrednost prejetih 3.000 DEM. Revidentka je navedeni znesek prejela na račun kupnine za planirano prodajo nepremičnine z vl. št... k.o... Ker pa revidentka pozneje navedene nepremičnine ni hotela prodati nasprotni tožnici, je po določilu četrtega odstavka 210. člena ZOR dolžna plačani znesek vrniti, saj ga je prejela glede na podlago, ki se ni uresničila. Glede na tako stanje je moralo revizijsko sodišče zavrniti revizijo A. L. kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

V zvezi z revizijskimi izvajanji revidentke, s katerimi opisuje medsebojna razmerja pravdnih strank, ki da so slaba, pa je opozoriti, da predstavljajo dopolnjevanje dejanskih navedb, ki pa jih v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati in upoštevati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ne glede na povedano pa je dejstvo, da ima revidentka pravico do nemotenega in mirnega uživanja izgovorjene pravice dosmrtnega uživanja stanovanja ter da ima v primeru kršitve teh pravic ustrezno pravno varstvo.