Jedro

Če je sodišče štelo za dokazano, da je obsojenec vzel tujo denarnico in je nato ni izročil lastniku oziroma policiji, je utemeljeno sklepalo, da je obsojenec lahko ravnal le z namenom protipravne prilastitve.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni D. M. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 27611/2011 z dne 10. 7. 2012 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja ter če bo oškodovancu v roku petih mesecev od pravnomočnosti sodbe plačal prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 544,86 €. Sodišče je oškodovanca s presežkom premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo, obsojencu pa je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 27611/2011 z dne 22. 1. 2013 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca. Navaja, da sta sodišči popolnoma ignorirali temeljno načelo kazenskega postopka, da se vsa dejstva in dokazi, ki niso z gotovostjo ugotovljena, štejejo v korist obdolženca. Sodišči dokazov nista v zadostni meri ocenili. Prvostopno sodišče je dokaze ocenjevalo kot življenjske oziroma neživljenjske, pri tem pa ni navedlo razlogov, ki bi takšno oceno potrjevali. Poudarja, da sodišče nima ustreznega znanja, da bi ocenjevalo delovanje stranskih sil na vozilo. Ker sodišče v zvezi z ugotavljanjem teh dejstev ni postavilo izvedenca, je kršilo pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Zagovornik nadalje navaja, da izvedeni dokazi ne dajejo zadostne podlage za sklepanje, da je denarnica, ki jo je pobral obdolženec, sploh denarnica oškodovanca. Po oceni zagovornika izpodbijana sodba tudi ne vsebuje razlogov o direktnem naklepu, pač pa se slednji zgolj pavšalno zatrjuje. Zagovornik še navaja, da je izrek v nasprotju z razlogi sodbe, da izpodbijani sodbi glede odločilnih razlogov sploh nimata ustreznih relevantnih razlogov ter da je glede odločilnih dejstev podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanih sodb o vsebini listin in zapisnikov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Posledično pa je zmotno uporabljen tudi kazenski zakon. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in obsojenca obtožbe oprosti.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da imata sodbi sodišč prve in druge stopnje vse potrebne razloge, tako glede objektivnih kot subjektivnih znakov kaznivega dejanja. Iz vsebine zahteve je mogoče zaključiti, da zagovornik pravzaprav oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Poudarja še, da obramba tekom postopka ni predlagala postavitve izvedenca ustrezne stroke.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Po preučitvi izpodbijane pravnomočne sodbe in navedb zahteve Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje določno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. V obrazložitvi sodbe je povzelo zagovor obsojenca in izpovedbe prič ter pojasnilo, zakaj je izpovedbe prič ocenilo kot verodostojne, zagovoru obdolženca pa ni sledilo. Izrecno se je opredelilo do nekaterih neskladnosti v izpovedbah prič A. M., R. S. in S. B. ter pojasnilo, da priči S. in M. nista zainteresirani za izid tega kazenskega postopka, da je njuna izpovedba v pretežni meri skladna z zagovorom obsojenca ter da priča S. ni vozila avtomobila in zato zagotovo ni bila tako pozorna na prometno situacijo, kot voznica (11. in 12. točka obrazložitve).

6. V zvezi s subjektivnim odnosom obsojenca do dejanja je sodišče prve stopnje navedlo, da se je obsojenec zavedal, da denarnica, ki jo je našel, ni njegova, pa jo je kljub temu pobral in vzel. Po oceni sodišča se je obsojenec zavedal, da je potrebno najdeno denarnico z vso njeno vsebino vrniti lastniku, katerega identiteto je lahko ugotovil, glede na to, da je bila denarnica polna raznih kartic, v njej pa sta bila tudi osebna izkaznica in vozniško dovoljenje, pa tega ni storil (17. točka obrazložitve). S tem je sodišče svojo oceno o obstoju direktnega naklepa v zadostni meri argumentiralo. Če je namreč štelo za dokazano, da je obsojenec vzel tujo denarnico in je nato ni izročil lastniku oziroma policiji, je utemeljeno sklepalo, da je obsojenec lahko ravnal le z namenom protipravne prilastitve.

7. Sodba sodišča prve stopnje ima torej vse potrebne razloge, ki jih določa sedmi odstavek 364. člena ZKP. Kolikor pa zagovornik z razlogi sodišča o obstoju pravno relevantnih dejstev ne soglaša, s tem uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navedbe zagovornika, s katerimi poskuša izpodbiti verodostojnost obremenilnih dokazov (in sicer, da je oškodovanec na avtomobilu pozabil dve denarnici, v postopku pa je tekla beseda zgolj o eni; da priče niso videle, da bi denarnica padla s strehe avtomobila oškodovanca; da nobena priča ni potrdila navedb oškodovanca, da je denarnico pozabil na strehi avtomobila; da priče niso povsem skladno opisale vožnje oškodovanca, lastne vožnje in vožnje obsojenca ter mesta, na katerem naj bi ležala sporna denarnica; da sta se oškodovanec in njegova žena pogovarjala s pričami in jim opisala izgubljeno denarnico), se namreč ne nanašajo na nobeno kršitev materialnega ali procesnega prava, temveč zagovornik z njimi nakazuje na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga Vrhovno sodišče v okviru tega izrednega pravnega sredstva ne presoja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Neutemeljeno pa zagovornik sodišču očita tudi, da je samo sprejelo zaključek, ki bi ga lahko napravil le izvedenec. Gre za presojo sodišča, da je življenjsko in logično možno, da je denarnica s strehe oškodovančevega avtomobila padla šele ob zavijanju, nekaj sto metrov od mesta speljevanja (13. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče se pridružuje stališču pritožbenega sodišča, da sodnik prav gotovo razpolaga s takšnim splošnim znanjem s področja fizike in z zadostnimi življenjskimi izkušnjami, da lahko tak zaključek napravi sam oziroma da ne gre za vprašanje, ki bi ga bilo potrebno reševati z izvedencem ustrezne stroke. Obramba pa tekom postopka na prvi stopnji postavitve izvedenca tudi ni predlagala, niti ni navajala okoliščin, ki bi kazale, da se dogodek iz objektivnih razlogov ne bi mogel odviti tako, kot izhaja iz obtožbe.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

10. Obsojenec je po podatkih, ki izhajajo iz prvostopenjske sodbe, invalidsko upokojen in prejema mesečno nadomestilo za invalidnost v višini 600 €, sicer pa je brez premoženja. Upoštevaje navedeno premoženjsko stanje obsojenca ter dejstvo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji, Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi dodatno plačilo sodne takse za zavrnitev te zahteve lahko ogrozilo obsojenčevo vzdrževanje. Zato je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.