Jedro

Če je bila obrambi možnost zaslišanja obremenilnih prič na glavni obravnavi dana, pa te možnosti ni (v celoti) izkoristila, mora v naknadnem dokaznem predlogu navesti, o katerih okoliščinah je potrebno pričo še zaslišati ter z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazati pravno relevantnost ponovnega zaslišanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na obsojeno V. R., ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 145/2004 z dne 13. 6. 2008 obsojeno V. R. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leta zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let ne stori novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojenki odvzelo 49,05 in 0,41 g heroina ter ji naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnino v višini 400 €. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 334/2008 pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje ter zoper sodni postopek, ki je tekel pred njuno pravnomočnostjo, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkina zagovornica zaradi kršitve 29. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Po navedbah zagovornice je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje obremenilne priče, kriminalista M. D., ki je sodeloval pri osebni preiskavi obsojenke. Obramba je pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, in sicer tako ustno na glavni obravnavi, kot tudi v pisnem dokaznem predlogu. Potreba po ponovnem zaslišanju te priče se je pojavila šele, ko so se na glavni obravnavi poslušali telefonski pogovori in se je pokazal razlog za izločitev določenih dokazov, zaradi nezakonito opravljene osebne preiskave, medtem ko v preiskavi priče v tej smeri še ni bilo mogoče zaslišati. Sicer pa po mnenju zagovornice obramba niti ni dolžna utemeljevati dokaznega predloga, kadar gre za zaslišanje obremenilne priče. Zagovornica nadalje navaja, da je bila osebna preiskava brez odredbe sodišča, pri kateri so obsojenki našli in nato zasegli heroin, izvedena nezakonito, saj ni bil podan sum, da bo obsojenka skušala heroin skriti oziroma uničiti. Ob prijetju je bilo navzočih kar sedem policistov, zato ni bilo bojazni, da bi obsojenka drogo odvrgla do prejema pisne odredbe sodišča. Potrebne stopnje verjetnosti niso mogla utemeljevati niti prejšnja ravnanja obsojenke, saj slednja do tega trenutka še ni bila v kazenskem postopku. Osebna preiskava je bila izvedena ob naprej načrtovani aretaciji, predviden pa je bil tudi zaseg droge, zato ni mogoče govoriti o takšnih nujnih in izjemnih okoliščinah, ki bi upravičevale osebno preiskavo brez predhodne odredbe sodišča. Po mnenju zagovornice je potrebno dokaze, ki temeljijo na nezakonito izvedeni osebni preiskavi, izločiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenko oprostiti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložilo, zato ne gre za kršitev ZKP. Tudi sodba sodišča druge stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih. Po presoji vrhovnega državnega tožilca osebna preiskava ni bila izvedena nezakonito, saj je imela policija vse razloge, ki jih zakon zahteva za opravo osebne preiskave brez odredbe sodišča. B.

4. Vrhovno sodišče po preučitvi podatkov spisa ter sodbe sodišča prve in druge stopnje uvodoma ugotavlja: da sta sodišči prve in druge stopnje zaključke o zakonitosti osebne preiskave obsojenke oprli na zapisnik o osebni preiskavi brez odredbe sodišča ter izpovedbo in uradni zaznamek kriminalista M. D.; da sodišče prve stopnje kriminalista D. na glavni obravnavi ni zaslišalo neposredno, pač pa je na naroku za glavno obravnavo dne 21. 3. 2008, v soglasju s strankami, prebralo zapisnik o njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom; da iz navedene izpovedi, ki jo sodišče povzema v obrazložitvi sodbe, izhaja, da so policisti obsojenko in njenega sopotnika ustavili ter jima odvzeli prostost, saj so na podlagi prisluškovanja telefonskim pogovorom ter tajnega opazovanja ugotovili, da se je obsojenka sestala s T. P. ter očitno pri njem kupila heroin za nadaljnjo prodajo. Ker bi obsojenka med prevozom na policijsko postajo skrit heroin lahko uničila oziroma ga raztresla po tleh, heroin pa je, glede na obliko, nato nemogoče pobrati, je kriminalist odredil osebno preiskavo brez odredbe sodišča ter brez prisotnosti prič; da je zagovornica obsojene, po naroku za glavno obravnavo, na katerem je bil izveden dokaz s poslušanjem telefonskih pogovorov med obsojenko in T. P., dne 22. 4. 2008 vložila pisni predlog za izločitev dokazov zaradi nezakonito izvedene osebne preiskave. V predlogu je navedla, da so imeli policisti za osebno preiskavo obsojenke možnost predhodno priskrbeti odredbo sodišča, saj so na podlagi prisluškovanja telefonskim pogovorom že dan prej vedeli, da bo odšla k T. P., nameravali pa so tudi zaseči morebitno drogo. Policisti tudi niso imeli razloga za bojazen, da bi obsojenka odvrgla ali uničila dokaz do pridobitve pisne odredbe sodišča, saj je bila obsojenka že v rokah kar sedmih policistov. Zagovornica je navedla tudi, da obsojenka do tega trenutka še nikdar ni bila v kazenskem postopku, zato policisti takega početja z njene strani niso mogli utemeljeno pričakovati; da je dne 3. 6. 2008 zagovornica vložila pisni predlog za neposredno zaslišanje kriminalista D. v zvezi z okoliščinami pred in po osebni preiskavi ter glede same osebne preiskave, ob kateri je bil kriminalist neposredno navzoč, glede na dejstvo, da sodišče vse do tedaj ni odločilo o predlogu za izločitev dokazov, ki ga je zagovornica vložila 22. 4. 2008; da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 6. 6. 2008, na katerem je zagovornica ponovila dokazni predlog za zaslišanje kriminalista D., zavrnilo navedeni dokazni predlog, kot tudi predlog za izločitev dokazov. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, da je izvedba tega dokaza nepotrebna, saj je priča natančno pojasnila razmere osebne preiskave in v zvezi s tem ne bi mogla povedati ničesar novega. Sodišče druge stopnje je navedenim zaključkom pritrdilo ter dodalo, da zagovornica v dokaznih predlogih ter v pritožbi ni ustrezno konkretizirala, zakaj naj bi bilo ponovno zaslišanje te priče odločilno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja oziroma katera vprašanja v zvezi z opravljeno osebno preiskavo naj bi se z njenim zaslišanjem na glavni obravnavi še razčiščevala.

5. Pravica do poštenega sojenja v Ustavi ni eksplicitno določena, izhaja pa iz vrste pravic v kazenskem postopku, predvsem tistih, ki zadevajo pravico do obrambe. Pravico do poštenega sojenja zagotavljajo določbe 6. člena EKČP, ki se skladno z 8. členom Ustave uporablja neposredno. V točki d tretjega odstavka 6. člena EKČP je določeno, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Tej določbi deloma vsebinsko ustreza določba tretje alineje 29. člena Ustave, ki obdolženemu v kazenskem postopku, ob popolni enakopravnosti, zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče, tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen ter da mu je med drugim omogočeno, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič.

6. Po ustaljeni (ustavno)sodni praksi uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskavi ni v nasprotju s pravico do zaslišanja obremenilnih prič, če so ob tem spoštovane pravice obrambe, ki med drugim zahtevajo, da ima obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njegovega avtorja, od obdolženčeve volje pa je odvisno, ali bo to možnost izkoristil ali pa bo sprejel tveganje, da tega procesnega jamstva v kasnejšem postopku ne bo mogel uveljavljati. V odločbi I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 je Vrhovno sodišče presodilo, da mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, sicer ni mogoče govoriti o poštenem postopku. Tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izpovedi (odločba Ustavnega sodišča Up-719/2003 z dne 9. 3. 2006).

7. V obravnavanem primeru sta bila obsojenka in njen zagovornik obveščena o zaslišanju kriminalista D. v preiskavi, vendar se zaslišanja nista udeležila, na naroku za glavno obravnavo pa je zagovornica obsojenke soglašala z branjem zapisnika o prejšnjem zaslišanju. Obramba je v navedenih procesnih fazah tako imela primerno in zadostno možnost soočenja z obremenilno pričo. Glede na podano soglasje strank, je sodišče prve stopnje utemeljeno odstopilo od načela neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi ter prebralo zapisnik o prejšnjem zaslišanju kriminalista D. (drugi odstavek 340. člena ZKP).

8. S tem, ko je obramba soglašala z branjem zapisnika o prejšnjem zaslišanju priče, pa se ni odrekla pravici do ponovnega predloga za njeno zaslišanje. Skladno s četrtim odstavkom 329. člena ZKP smejo stranke do konca glavne obravnave predlagati, naj se raziščejo nova dejstva, iz česar izhaja, da smejo v ta namen predlagati tudi ponovno zaslišanje prič, ki so že bile zaslišane, oziroma katerih izpovedbe so bile s soglasjem strank prebrane. Kadar je obrambi dana možnost, da je pri zaslišanju priče navzoča, pa takšne možnosti ne izkoristi, sicer sprejme tveganje, da priče na glavni obravnavi ne bo več mogoče zaslišati. Če pa za ponovno zaslišanje priče ni objektivnih ovir, kot v konkretnem primeru, je potrebno obrambi to omogočiti, vendar le, če dokazni predlog ustrezno utemelji. Obramba resda ne nosi bremena utemeljevanja dokaznih predlogov, kadar uveljavlja pravico do zaslišanja obremenilnih prič, saj ne gre za izvajanje dokazov v obdolženčevo korist, pač pa za pravico obdolženca, da z neposrednim soočenjem preizkusi oziroma poskuša izpodbiti verodostojnost obremenilnih izjav. Kadar pa je bila obrambi možnost zaslišanja obremenilnih prič na glavni obravnavi dana, pa te možnosti ni (v celoti) izkoristila, mora v naknadnem dokaznem predlogu navesti, o katerih okoliščinah je potrebno pričo še zaslišati ter z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazati pravno relevantnost ponovnega zaslišanja.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornica navedenim kriterijem v celoti zadostila. V dokaznem predlogu, vloženem dne 3. 6. 2008, je zagovornica navedla, da je potrebno kriminalista D. zaslišati v zvezi z okoliščinami pred in po osebni preiskavi ter glede same osebne preiskave. Pri tem se je sklicevala na predlog za izločitev dokazov z dne 22. 4. 2008, v katerem je pojasnila, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na nezakonito izvedbo osebne preiskave. Ni torej mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da zagovornica v dokaznih predlogih ni ustrezno konkretizirala oziroma navedla, katera vprašanja v zvezi z opravljeno osebno preiskavo naj bi se z zaslišanjem priče še razčiščevala. Prav tako nepravilna pa je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je izvedba tega dokaza nepotrebna, saj je priča natančno pojasnila razmere osebne preiskave in se je sodišče že na podlagi njegove prejšnje izpovedbe prepričalo o zakonitosti osebne preiskave brez odredbe sodišča. Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam zagovornice, da zgolj na podlagi okoliščin, ki jih je navedel kriminalist D. in ki jih je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, ni mogoče zaključiti, da je bila osebna preiskava obsojenke opravljena zakonito.

10. Osebna preiskava je preiskovalno dejanje, s katerim se občutno posega v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, zato so za njeno izvedbo določeni strogi pogoji. Po drugem odstavku 214. člena ZKP se sme osebna preiskava opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da se bodo pri preiskavi našli sledovi in predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Skladno s prvim odstavkom 215. člena ZKP preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo. Policija sme brez odredbe in brez navzočnosti prič opraviti osebno preiskavo le izjemoma, in sicer ob izvrševanju sklepa o privedbi ali ob odvzemu prostosti, če je podan sum, da ima oseba orožje za napad ali da bo oseba odvrgla, skrila ali uničila predmete, ki jih je potrebno vzeti kot dokazilo v kazenskem postopku (četrti odstavek 218. člena ZKP). Medtem ko je sum, da ima oseba orožje za napad, tipična okoliščina za izvršitev varnostnega pregleda, je sum uničenja dokazov tisti, ki izraža bistvo osebne preiskave brez odredbe sodišča. Osebna preiskava brez odredbe sodišča je klasično dejanje zavarovanja dokazov, ki ga je mogoče izvesti samo v primeru nujnosti in neponovljivosti. Iz navedenega izhaja, da za izvedbo osebne preiskave brez odredbe sodišča ne zadošča zgolj bojazen, da bo oseba z ravnanjem, navedenem v četrtem odstavku 218. člena ZKP, dokazovanje otežila, pač pa mora biti podan sum, da bo, zaradi odložitve osebne preiskave do pridobitve pisne odredbe sodišča, dokaz izgubljen oziroma nedosegljiv.

11. Sum oziroma razlogi za sum je najnižji dokazni standard, ki ga pozna kazenski postopek. Za razliko od utemeljenih razlogov za sum in utemeljenega suma, pri dokaznem standardu razlogov za sum ni potrebe po artikuliranosti, specifičnosti, predhodnosti in konkretnosti. Ker pa se dokazni standard suma iz četrtega odstavka 218. člena ZKP ne nanaša na stopnjo verjetnost, da je (določena) oseba storila (določeno) kaznivo dejanje (v primeru osebne preiskave mora biti ta stopnja verjetnosti najmanj utemeljeni razlogi za sum), pač pa na stopnjo verjetnosti, da bo določena oseba skrila, odvrgla ali uničila nek predmet ter s tem onemogočila dokazovanje, ne gre za dokazni standard v tipičnem pomenu. Pri opredelitvi tega standarda je potrebno tehtati med nevarnostjo, da bodo izgubljeni pomembni dokazi, ter bojaznijo, da bo policija, zaradi odsotnosti predhodne sodne kontrole, arbitrarno in brez obstoja zakonskih pogojev, posegla v zasebnost posameznikov. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je osebna preiskava brez odredbe sodišča že glede na umestitev v ZKP izjema, zato s prenizko postavitvijo kriterijev, njene uporabe ni dopustno širiti do te mere, da bi prerasla v pravilo. Tudi sankcija, ki jo zakon predvideva v primeru, ko za opravo osebne preiskave brez odredbe sodišča niso bili podani zakonski pogoji, to je ekskluzija dokazov, kaže na pomembnost predhodne sodne kontrole in s tem na izjemnost osebne preiskave brez odredbe sodišča. 12. Vrhovno sodišče je že v odločbah I Ips 84/2006 in I Ips 31/2010 presodilo, da mora nevarnost, da bo tisti, zoper katerega policija izvršuje sklep o privedbi ali mu je vzela prostost, odvrgel, skril ali uničil predmete, temeljiti na okoliščinah konkretnega primera. Kdaj bo takšna nevarnost podana, ni mogoče opredeliti v naprej, pač pa je njen obstoj potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej, upoštevaje i) objektivne okoliščine oziroma možnost, da oseba predmet uniči ali skrije, kot tudi ii) druge okoliščine na strani preiskane osebe. Pri presoji, ali je podana potrebna stopnja nevarnosti, ki upravičuje izvedbo osebne preiskave brez odredbe sodišča, je tako potrebno najprej ugotoviti, ali obstaja objektivna možnost, da oseba ravna na način, s katerim lahko onemogoči dokazovanje. Takšna možnost ne bo podana, kadar bo potrebno odvzeti večji predmet, ki ga ni mogoče neopazno skriti ali odvreči, ali kadar bo policija, skladno z 51. a členom Zakona o policiji, uporabila sredstva za vklepanje in vezanje oziroma bo na drugačen način vršila intenziven nadzor nad osebo. Objektivnim okoliščinam pa se bodo praviloma morale pridružiti tudi okoliščine na strani preiskane osebe oziroma njena aktivnost v smeri uničenja predmetov, bodisi ob odvzemu prostosti bodisi v kakšnem predhodnem policijskem postopku. Osebna preiskava brez odredbe sodišča ne more temeljiti na predvidevanju, da se storilci praviloma skušajo znebiti predmetov, ki jih inkriminirajo. Kot je bilo že navedeno, osebna preiskava brez odredbe sodišča ni pravilo, ki bi ga bilo mogoče uporabiti vselej, ko je podana verjetnost, da ima oseba predmet, ki je pomemben za kazenski postopek, pač pa je dopustna zgolj v tistih nujnih primerih, ko je podana realna nevarnost, da bo konkretna oseba onemogočila dokazovanje.

13. Pritrditi je potrebno navedbam zagovornice, da zgolj na podlagi sklepanja, da ima obsojenka pri sebi heroin ter predvidevanja, da bi ta heroin lahko skrila med prevozom na policijsko postajo, ga odvrgla ali raztresla ob cesti, nevarnosti uničenja dokazov ni mogoče utemeljiti. Pri presoji, ali je bila podana nevarnost, da bo obsojenka onemogočila dokazovanje, bi sodišče moralo ugotavljati in presojati tudi druge relevantne okoliščine, v katerih je bila opravljena osebna preiskava ter podatke, s katerimi so razpolagali policisti ob odločitvi za njeno izvedbo. Nevarnosti uničenja dokazov tudi ni mogoče presojati ločeno od ostalih pogojev, ki jih zakon določa za izvedbo osebne preiskave brez odredbe. Ključno za ugotovitev, ali je bila osebna preiskava brez odredbe sodišča opravljena zakonito, je presoja, ali so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je preiskana oseba storila kaznivo dejanje ter ali (in kateri) razlog je narekoval odvzem prostosti (drugi odstavek 157. člena ZKP).

14. Obstoja navedenih okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in tako ni razjasnilo, na podlagi katerih zaznav je policija sklepala, da je bila droga kupljena za nadaljnjo prodajo; kateri priporni razlog je narekoval odvzem obsojenkine prostosti; ali je bila obsojenka pred izvedbo osebne preiskave pozvana, da sama izroči predmete; ali je obsojenka tehtnico izročila kriminalistom pred ali po opravljeni osebni preiskavi; kakšno je bilo obnašanje obsojenke ob odvzemu prostosti; kakšno količino droge so policisti pri obsojenki lahko pričakovali in v kakšni embalaži; na kakšen način bi obsojenka v prisotnosti kriminalistov lahko povsem uničila dokaz (okrog 50 g heroina); kako intenziven nadzor bi bilo mogoče vršiti nad obsojenko do pridobitve odredbe sodišča, upoštevaje dejstvo, da je bilo pri aretaciji obsojenke prisotnih kar sedem policistov. Nenazadnje pa sodišče tudi ni presojalo, ali je bila osebna preiskava opravljena v takšnih krajevnih in časovnih okoliščinah ter na način, da je bila v kar največji možni meri spoštovana pravica do osebnega dostojanstva v kazenskem postopku, ki jo zagotavlja 21. člen Ustave.

15. Ker navedene okoliščine ne izhajajo iz izvedenih dokazov, bi sodišče moralo slediti dokaznemu predlogu zagovornice ter zaslišati kriminalista D., ki je edina obremenilna priča, na izpoved katere je sodišče oprlo sodbo, in tudi tisti, ki se je odločil za izvedbo osebne preiskave. Sodišče bi se moralo prepričati, da je kriminalista k takšni odločitvi vodil razumen sklep, utemeljen na dejstvih, ki jih je zaznal v zvezi z obsojenko ter v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila obsojenki odvzeta prostost. Brez razjasnitve vseh relevantnih okoliščin osebne preiskave ni mogoče preizkusiti utemeljenosti razlogov, ki so vodili policijo pri odločitvi za njeno izvedbo, zaradi česar obramba takšnih razlogov tudi ne more učinkovito izpodbijati.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje, s tem, ko sta zavrnili predlog obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov, ki naj bi izvirali iz nezakonito opravljene osebne preiskave, ter hkrati zavrnili dokazni predlog za zaslišanje priče D., prekršili obsojenkino pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančno razjasniti razloge, ki so vodili policijo pri izvedbi osebne preiskave brez odredbe sodišča ter v ta namen zaslišati kriminalista D. Šele tako bo lahko presodilo, ali je bila osebna preiskava opravljena v skladu z določbami drugega odstavka 214. člena in četrtega odstavka 218. člena ZKP ali pa je potrebno dokaze, ki temeljijo na nezakonito izvedeni osebni preiskavi, izločiti.

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je podana kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zato je zahtevi ugodilo in izpodbijano sodbo prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).