Up-190/98

7. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 7. marca 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Ips 33/98 z dne 21. 4. 1998 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1412/96 z dne 15. 12. 1997 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oddelka v Brežicah št. Pd 303/95 z dne 17. 10. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik navaja, da je bil do oktobra 1993 zaposlen v NEK. Z izpodbijanimi sodbami je bil zavrnjen njegov zahtevek za sodno varstvo zaradi prenehanja delovnega razmerja. To mu je kot tujemu državljanu prenehalo zaradi poteka delovnega dovoljenja na podlagi 16. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 in 13/93 - v nadaljevanju: ZZT). Pritožnik pa meni, da delovnega dovoljenja ni potreboval, ker naj bi tako določala mednarodna pogodba: Sporazum med SR Hrvaško in SR Slovenijo z dne 27. 10. 1970 (Uradni list SRS, št. 44/70).

Sporazum in njegovi izvedbeni akti naj bi določali, da si obe državi delita pravice in obveznosti v razmerju 50:50. Tako razmerje naj bi veljalo tudi pri narodnostni strukturi zaposlenih. Sporazum sta sklenila takratna izvršna sveta obeh bivših republik, potrdili pa tudi njuni skupščini in naj bi imel vse elemente mednarodne pogodbe. S tem, ko mu je prenehalo delovno razmerje zaradi neizdaje delovnega dovoljenja, naj bi mu bilo kršeno ustavno načelo zakonitosti in varstva dela (153. in 66. člen Ustave).

Določba 153. člena Ustave ne vsebuje človekovih pravic, temveč splošna ustavna načela o usklajenosti pravnih aktov. Na to določbo se v utemeljevanju ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Z očitkom nezakonitosti pritožnik v bistvu zatrjuje, da sodišča pri odločanju o njegovi zadevi niso prav uporabila materialnega prava. Presoja o tem pa sama po sebi ni stvar ustavne pritožbe. Ustavna pritožba namreč ni še ena instanca pravdnega postopka, utemeljena je lahko le, kadar gre za kršitev katere od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. In vprašanje, kateri predpis je treba uporabiti za odločitev v konkretni zadevi, je vprašanje uporabe materialnega prava.

Predpis pa bi bil lahko tudi neposredno izvršljiva mednarodna pogodba. Vendar tudi če bi Sporazum iz leta 1970 bil mednarodna pogodba, nima vsebine, ki bi določala izjemo, kakršno zahteva drugi odstavek 2. člena ZZT.

Določba 66. člena Ustave nalaga državi, da zagotovi zakonsko varstvo možnosti za zaposlovanje in za delo. To med drugim pomeni, da lahko le zakon določi primere in pogoje tako za sklenitev kot za prenehanje delovnega razmerja. Prenehanje delovnega razmerja iz zakonsko določenega razloga pa v pravico do varstva dela ne posega. Zgolj vprašanja, ali so sodišča pri odločanju o zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja pravilno uporabila materialno pravo, pa Ustavno sodišče ne more presojati. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) namreč Ustavno sodišče v okviru ustavne pritožbe presoja le morebitne kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v postopkih pred sodišči. Takih kršitev pa pritožnik ne zatrjuje.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene ustavne pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan