Jedro

Glede dejstev za obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe je sodna praksa dokaj stroga. Tožnik jih mora izkazati že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe (v tej fazi postopka namreč še ni kontradiktornega odločanja), kar pa po presoji sodišča druge stopnje tožnik ni storil, saj zgolj domnevano dejstvo morebitne odtujitve sporne nepremičnine glede na toženčeve osebnostne lastnosti še ne kaže na to, da obstaja verjetnost otežitve uveljavitve tožnikove terjatve. Kljub temu, da se za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva zgolj objektivna nevarnost, mora namreč upnik zatrjevano nevarnost vendarle tudi konkretizirati, česar mu v konkretnem primeru z zgoraj povzetimi pavšalnimi navedbami ni uspelo, ravno tako kot za izkaz verjetnosti, da bi dolžniku z izdajo začasne odredbe nastala manjša škoda kakor upniku z njeno neizdajo, ne zadošča zgolj povzemanje zakonskega besedila 272. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo toženčevemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in njegov ugovor z dne 19.07.2004 štelo za pravočasen. Obema njegovima ugovoroma (z dne 31.05.2004 in z dne 19.07.2004) je nato ugodilo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. P 564/2004 z dne 27.05.2004 spremenilo tako, da je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Proti takšnemu sklepu se je pritožil tožnik. Navedel je, da je sklep o izdani začasni odredbi postal pravnomočen, saj je toženec ugovor vložil po izteku osemdnevnega roka. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec sklep prejel 27.05.2004, ugovarjal pa je šele 24.06.2004, kot izhaja iz sodnega pečata na izvodu ugovora, ki ga je prejel pritožnik. V pritožbi zoper prvo točko izreka sklepa, v kateri je bilo ugodeno toženčevemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je opozoril, da je prvostopno sodišče kršilo 118. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženec je namreč zamudil 15-dnevni rok za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je sodišče napačno štelo začetek teka tega roka šele od 12.07.2004. Toženec je sklep o začasni odredbi prejel že 27.05.2004 in zoper njega celo ugovarjal, tako da o zamudi ni mogoče govoriti, razlogovanje sodišča je nejasno in nepregledno, za vrnitev v prejšnje stanje pa bi moral biti opravljen narok oziroma bi sodišče moralo tožnika vsaj pozvati, da se izjasni o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Nadalje se je pritožil tudi zoper 2. točko izreka, s katero je bilo ugodeno obema toženčevima ugovoroma, predlog za izdajo začasne odredbe pa je bil zavrnjen. Izpodbijani sklep v tem delu v celoti ignorira tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in njegov odgovor na ugovor ter neutemeljeno in nekritično povzema toženčeve ugovorne navedbe ter ustvarja vtis njegove prepričljivosti. Toženec je v laičnem ugovoru svojo terjatev smiselno pripoznal in se z izdajo začasne odredbe strinjal, medtem ko je drugi ugovor toženca po pooblaščencu neutemeljen in nepregleden. Izpodbijani sklep tako nima dokazne ocene o pravno relevantnih dejstvih, zato je tožnik sodišču druge stopnje predlagal, da ugodi njegovi pritožbi.

Toženec je odgovoril na tožnikovo pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 121. členom ZPP (ki se v postopku zavarovanja uporablja na podlagi 15. in 239. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) zoper sklep, s katerim sodišče ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, načeloma ni pritožbe, razen če se ugodi predlogu v nasprotju s 118. členom ZPP ali če se ugodi predlogu, ki ni bil vložen pravočasno. V konkretnem primeru je tožnik v pritožbi navajal, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen prepozno, zato je njegova pritožba s takšnimi navedbami dopustna, vendar pa po presoji drugostopnega sodišča ni utemeljena.

Pritožnik najprej zmotno trdi, da je toženec svoj laičen ugovor zoper izdano začasno odredbo vložil prepozno, ker naj bi ga vložil šele 24.06.2004, kar je datum na izvodu ugovora, ki ga je prejel tožnik, saj se v spisu na l. št. 7 in 8 nahaja ta ugovor z dohodno štampiljko z dne 31.05.2004, kar je glede na datum prejema sklepa o začasni odredbi (28.05.2004, kar je razvidno iz povratnice, pripete k l. št. 5 spisa) pravočasno, zato izdana začasna odredba ni mogla postati pravnomočna.

Vseeno pa je na mestu ugotovitev o tem, da je bila tožencu kljub vložitvi takšnega pravočasnega laičnega ugovora odvzeta njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva, saj hkrati s sklepom o izdani začasni odredbi ni prejel tožnikovega predloga za izdajo oziroma tožbe. Ugovorni rok je zato zanj začel teči šele z dnem, ko je bil seznanjen tudi s tožbo in s predlogom za izdajo začasne odredbe (torej dne 12.07.2004, kar je razvidno iz zaznamka na l. št. 15 spisa), zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ugovora z dne 19.07.2004 ni štelo kot prepoznega, temveč je o njem meritorno odločalo. O kakršnikoli toženčevi zamudi tako po presoji drugostopnega sodišča tem primeru ni bilo mogoče govoriti (na kar pravilno opozarja pritožba), zaradi česar je bil toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje nepotreben, vendar pa z ugoditvijo takšnemu predlogu sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene takšne kršitve postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Za varovanje toženčevih procesnih pravic je bilo namreč bistveno, da prvostopno sodišče drugega toženčevega ugovora ni zavrglo kot prepoznega, temveč je o njem odločalo, zato je sodišče druge stopnje potrdilo (sicer nepotrebno) ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi katere je prvostopno sodišče pravilno toženčev ugovor z dne 19.07.2004 štelo za pravočasen.

Kar se tiče same ugoditve toženčevima ugovoroma in zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, pa sodišče druge stopnje odločitvi prvostopnega sodišča ravno tako pritrjuje, vendar iz drugačnih razlogov.

Po 272. členu ZIZ sodišče v zavarovanje nedenarne terjatve izda začasno odredbo, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev zoper dolžnika obstoji ali da mu bo nastala, pri čemer pa mora za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: bodisi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, bodisi dejstvo, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali pa, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da je le-ta potrebna, ker toženec očitno nima namena prostovoljno izpolniti prevzetih obveznosti in krši predpogodbo, tožniku postavlja nemogoče dodatne pogoje, se do njega vede žaljivo in mu povsem brez razloga očita laganje in prevaro. Glede na takšno ravnanje tožnik utemeljeno pričakuje toženčevo nadaljnje nekorektno ravnanje in nevarnost, da bo nepremičnino prodal, kako drugače z njo razpolagal ali jo obremenil tako, da bo tožnik oškodovan. Hkrati pa je zatrjeval, da toženec z izdano začasno odredbo ne bo utrpel prav nobene škode, zagotovo pa manjšo škodo, kot grozi tožniku.

Glede dejstev za obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe je sodna praksa dokaj stroga. Tožnik jih mora izkazati že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe (v tej fazi postopka namreč še ni kontradiktornega odločanja), kar pa po presoji sodišča druge stopnje tožnik ni storil, saj zgolj domnevano dejstvo morebitne odtujitve sporne nepremičnine glede na toženčeve osebnostne lastnosti še ne kaže na to, da obstaja verjetnost otežitve uveljavitve tožnikove terjatve. Kljub temu, da se za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva zgolj objektivna nevarnost, mora namreč upnik zatrjevano nevarnost vendarle tudi konkretizirati, česar mu v konkretnem primeru z zgoraj povzetimi pavšalnimi navedbami ni uspelo, ravno tako kot za izkaz verjetnosti, da bi dolžniku z izdajo začasne odredbe nastala manjša škoda kakor upniku z njeno neizdajo, ne zadošča zgolj povzemanje zakonskega besedila 272. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje bi tako upnikov predlog za izdajo začasne odredbe po presoji drugostopnega sodišča moralo zavrniti že iz razloga, ker upniku v predlogu za izdajo začasne odredbe ni uspelo izkazati nobene izmed treh alternativno zahtevanih predpostavk iz II. odstavka 272. člena ZIZ, zaradi česar pa se mu posledično niti ne bi bilo treba tako obširno (po presoji sodišča druge stopnje celo pretirano, ker je v postopku za izdajo začasne odredbe presoja omejena na verjetno izkazanost terjatve, ne pa tudi na njeno utemeljenost) ukvarjati s prvo predpostavko, torej z verjetnostjo obstoja upnikove terjatve do dolžnika.

Zaradi odsotnosti pogojev za izdajo začasne odredbe je bilo treba torej ugovoroma tožene stranke ugoditi in tožnikov predlog zavrniti, zaradi česar je izpodbijana odločitev pravilna, pritožba tožnika pa iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in z 239. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. ter z 239. členom ZIZ).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. ter z 239. členom ZIZ).