Jedro

Toženka je upravičena terjati od tožnika le tolikšen znesek preživnine, ki ga tožnik zmore plačevati brez škode za lastno preživljanje. Toženka je tudi sama dolžna pridobiti določena sredstva za svoje preživljanje. Čeprav nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlena, pa to še ne pomeni, da si toženka ni dolžna poiskati vsaj priložnostnega oziroma občasnega honorarnega dela ter s tem pridobiti dela potrebnih sredstev za preživljanje.

Otrokova preživninska obveznost do staršev je subsidiarna, vendar pa so v primeru, ko zakonec (preživninski upravičenec) od svojega bivšega zakonca (preživninskega zavezanca) ne more iztožiti tolikšne preživnine, ki bi zadoščala za njegovo preživljanje, tudi otroci dolžni prispevati k njegovemu preživljanju, ob obstoju predpisanih pogojev (1. odstavek 124. člena ZZZDR).

Materialnopravno napačno je izhodišče sodišča prve stopnje, ki je pri odločanju o višini preživnine izhajalo tudi iz primerjave z zneskom minimalnega dohodka in zneskom povprečne neto pokojnine v marcu 2009. Za takšno primerjavo ni nobene podlage glede na določbe 82.a člena ZZZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni, in sicer v 2. točki izreka glede odločitve o znesku mesečne preživnine tako, da je tožnik dolžan plačevati toženki namesto zneska 450,00 EUR mesečno preživnino v znesku 300,00 EUR, v 3. točki izreka pa tako, da se zavrne toženkin preostali preživninski zahtevek (v delu nad 300,00 EUR in do 450,00 EUR mesečno). V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, tožniku pa je naložilo plačevanje mesečne preživnine toženki v znesku 450,00 EUR od 1.10.2008 dalje. Višji tožbeni zahtevek toženke glede preživnine je sodišče prve stopnje zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP, in predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba spremeni glede višine preživnine, ki jo je tožnik dolžan plačevati toženki. Tožnik v pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe nima razlogov o tem, da je možnost toženkine zaposlitve neznatna. Sodba tudi nima razlogov o tem, kolikšen je prispevek polnoletnih otrok, ki živita s toženko v hiši, k stroškom bivanja. Po tožnikovem izračunu oba otroka prispevata k skupnim stroškom približno 58,00 EUR, kar pomeni, da toženka preživlja otroka. Sodišče je kršilo tudi 286. člen ZPP, ker je upoštevalo dokaze, ki sta jih pravdni stranki predložili po prvem naroku za glavno obravnavo, in navedbe, ki sta jih podali po tem naroku. Dejansko stanje je bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno v delu, ki se tiče toženkinega zdravstvenega stanja in možnosti njene zaposlitve. Toženkino zdravstveno stanje ne more biti ovira za zaposlitev, saj je ne ovira pri ostalih aktivnostih, kot je na primer vožnja avtomobila, kolesarjenje, čuvanje otrok. Sodišče posplošeno ugotavlja, da toženka nima možnosti zaposlitve, čeprav v tej smeri ni bilo izvedenih dokazov. Toženka ni z ničemer izkazala, da ne more dobiti zaposlitve. Ni predložila niti ene prošnje, da je poskusila poiskati redno ali honorarno delo ali se vsaj poskusila prijaviti na Zavodu za zaposlovanje. Tožnik meni, da bi toženka lahko sama prispevala več za lastno preživljanje, kot je to izračunalo sodišče prve stopnje. Ob takšni preživnini toženka niti ne bi imela interesa najti zaposlitve. Dejansko stanje je zmotno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno tudi glede potrebne višine preživnine. Sodišče prve stopnje priznava stroške tožniku na račun prehrane, obleke in najemnine v skupnem znesku 750,00 EUR, kar presega razpoložljivo vsoto, ki ostane tožniku. Sodba nima razlogov o tem, da je primerna preživnina za toženko 450,00 EUR. Sodišče se opira na znesek minimalnega dohodka in povprečno neto pokojnino v marcu 2009, pri čemer sodba nima razlogov, zakaj se opira na ta dva podatka pri določitvi preživnine za toženko. V skladu z 82.a členom ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca, ne pa glede na povprečno neto pokojnino oziroma minimalni dohodek. Tožnikovi stroški so nekoliko višji, vendar pa toženki ni potrebno plačevati najemnine. Poleg tega sta oba odrasla otroka, ki prebivata s toženko, preskrbljena in sta dolžna nositi svoj del mesečnih stroškov. Sodba je pomanjkljiva, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kolikšen del stroškov bivanja v hiši dejansko nosita oba otroka, ki prebivata s toženko. Toženka ima možnost uporabe vrta, česar tožnik nima. Lahko bi prodala avto in oddajala del hiše. Toženka ne stori ničesar, le tožnika spravlja v nemočen položaj. Oba otroka, ki živita v hiši, bi bila dolžna pomagati toženki, zlasti hči S., ki oddaja svoje stanovanje in s tem služi. Sodišče se ukvarja le z A. R. (hčerko pravdnih strank), ki živi s tožnikom, glede katere ugotavlja, da je dolžna prispevati za stanovanjske stroške in sorazmerni del najemnine, medtem ko se s takšno obveznostjo preostalih dveh otrok pri toženki ne ukvarja. Poleg tega tožnik odplačuje kredit za skupno premoženje, ki ga uporablja toženka. Tožnik plačuje kredit za avto, ki ga ima v posesti toženka, ki ne stori ničesar, čeprav je tožnik soglašal s prodajo vozila. Toženka je ostala v opremljenem stanovanju, tožnik pa si mora najeto stanovanje opremiti. Določena preživnina je previsoka. Ob takšni preživnini se samo tožniku nalaga, da prilagodi svoj način življenja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer tiste določbe ZZZDR, ki obravnavajo vprašanje določitve preživnine zakonca. Sodišče bi moralo določiti preživnino glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca ter ob upoštevanju določila 124. člena ZZZDR, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Tako bi moralo sodišče prve stopnje potrebno preživljanje toženke ustrezno porazdeliti med tožnika in polnoletne preskrbljene otroke. Zato bi moralo naložiti tožniku plačevanje nižje preživnine. Hči S. oddaja stanovanje, s čemer služi, medtem pa živi v hiši, ki je last pravdnih strank, to pa praktično zastonj. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, pri čemer za nevzdržnost zakonske zveze res ni kriva le toženka, vendar pa je pri tožnikovi odločitvi, da prekine mučno stanje, prevladalo toženkino nespoštovanje in preziranje tožnika. Toženka ni niti poizkusila niti pokazala volje, da bi se vživela v svoj položaj ter si poiskala vsaj kakšno lažje delo. Sodišče ugotavlja, da se je toženki z razpadom življenjske skupnosti pravdnih strank bistveno poslabšal njen socialni in finančni položaj. To pa ne pomeni, da je dopustno takšno stanje sanirati tako, da bo ogroženo lastno preživljanje tožnika. Sodišče bi moralo upoštevati, da se je tožnik iz skupne hiše moral odseliti zato, ker ga je toženka tako močno žalila, da tega enostavno ni več zdržal. S prisojeno preživnino bi bilo ogroženo tožnikovo lastno preživljanje. Glede na 124. člen ZZZDR bi bilo pravično, da bi del preživninske obveznosti za toženko nosili tudi preskrbljeni polnoletni otroci.

Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik je sicer v pritožbi navedel, da se pritožuje zoper sodbo „v celoti, predvsem pa zoper višino preživnine“, ker pa iz vsebine pritožbe izhaja, da ne izpodbija odločitve o razvezi zakonske zveze (kar je sam zahteval in zato v tem delu tudi ne bi imel pravnega interesa za pritožbo), je pritožbeno sodišče štelo, da tožnik s pritožbo izpodbija le odločitev o preživnini (po temelju in po višini).

Tožnikova trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo 286. člen ZPP, je neupoštevna že zato, ker bi moral tožnik uveljavljati zatrjevano kršitev že na glavni obravnavi oziroma vsaj v pisni vlogi, za katero mu je sodišče prve stopnje dalo na glavni obravnavi osemdnevni rok (list. št. 48 spisa), ne pa šele v pritožbi, kar je prepozno (1. odstavek 286.b člena ZPP). Razen tega pa tožnik konkretno ne pojasni, katerih trditev in dokazov sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot prepoznih, in tudi ne obrazloži, v čem naj bi zatrjevana kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

Pri odločitvi o tem, ali je toženka upravičena zahtevati od tožnika preživnino, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 81. člena ZZZDR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženka nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlena. V dogovoru s tožnikom je po rojstvu četrtega otroka zaradi skrbi za družino in gospodinjstvo pustila redno zaposlitev ter ostala doma. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je toženka težko zaposljiva oseba oziroma je možnost njene (redne) zaposlitve neznatna. Sodišče prve stopnje je utemeljilo svoj zaključek, zakaj je možnost toženkine zaposlitve neznatna in je neutemeljena nasprotna pritožbena trditev (o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodba ima v tem delu zadostne razloge, saj navaja toženkino starost (53 let), določene zdravstvene težave toženke in splošno znana dejstva na trgu delovne sile (to ob naraščajoči brezposelnosti v današnjih zaostrenih gospodarskih razmerah pomeni tudi dolgotrajnejšo izgubo številnih delovnih mest), kar po naravi stvari vodi do zaključka, da so toženkine sedanje zaposlitvene možnosti slabe (takšna situacija je v času postopka na prvi stopnji že obstajala) in da toženka ob zaključku glavne obravnave brez svoje krivde ni bila zaposlena. Ob takšnih razmerah toženka v sorazmerno kratkem obdobju po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank (od septembra 2008 do zaključka glavne obravnave) objektivno gledano ni mogla priti do stalne zaposlitve. Glede na povedano v tem delu ni utemeljen niti pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka doslej sicer ni bila prijavljena kot iskalka zaposlitve na zavodu za zaposlovanje in v zadnjem obdobju ni vlagala pisnih vlog za pridobitev zaposlitve, vendar pa to ni edini način iskanja dela (iz toženkine izpovedi izhaja, da se je zaradi službe na zavodu za zaposlovanje oglasila osebno, a brez uspeha). Tožnikovo zatrjevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri svoji odločitvi tudi določbe 3. odstavka 81.a člena ZZZDR, pa je neutemeljeno že zato, ker tožnik tudi sam priznava, da vzroki za nevzdržnost zakonske zveze niso le na toženkini strani (kar pomeni, da je tudi sam prispeval k temu). Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka upravičena do preživnine, je zato pravilna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo stroški mesečnega preživljanja tožnika 750,00 EUR (od tega najemnina za stanovanje 350,00 EUR, upoštevajoč pri tem, da hči pravdnih strank A. R., ki živi s tožnikom, plačuje mesečne stroške stanovanja v znesku 200,00 EUR), toženkini stroški mesečnega preživljanja pa 600,00 EUR, ter da znaša tožnikov razpoložljivi mesečni dohodek (pokojnina) približno 1.100,00 EUR. Tem dejanskim ugotovitvam tožnik v pritožbi in toženka v odgovoru na pritožbo ne oporekata. Tožnik utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno presodilo, da ob prisojeni preživnini ne bo ogroženo tožnikovo lastno preživljanje (82.c člen ZZZDR). Glede na prisojeni znesek mesečne preživnine 450,00 EUR bi namreč tožniku ostalo od pokojnine še 650,00 EUR, kar pa tožniku ne bi zadoščalo niti za kritje stroškov njegovega lastnega preživljanja, ki bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašali 750,00 EUR (stroški prehrane, obleke in najemnine).Toženka je upravičena terjati od tožnika le tolikšen znesek preživnine, ki ga tožnik zmore plačevati brez škode za lastno preživljanje.

Ob tem pritožba pravilno opozarja tudi na dejstvo, da je toženka tudi sama dolžna pridobiti določena sredstva za svoje preživljanje. Čeprav nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlena, pa to še ne pomeni, da si toženka ni dolžna poiskati vsaj priložnostnega oziroma občasnega honorarnega dela ter s tem pridobiti dela potrebnih sredstev za preživljanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da lahko toženka kljub zdravstvenim težavam opravlja občasno honorarno delo, vendar pa tej okoliščini ob odločanju o višini preživnine ni dalo ustreznega pomena. Iz toženkine izpovedbe tako na primer izhaja, da je svoj čas že pazila otroke, kar bi po oceni pritožbenega sodišča lahko počela tudi sedaj (toženkina zdravstvena dokumentacija ne kaže, da toženka ne bi zmogla opravljati tega dela).

Pritožba ima prav tudi glede očitka, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da hči pravdnih strank S. stanuje v hiši staršev, svoje lastno stanovanje pa oddaja (ta okoliščina med pravdnima strankama ni bila sporna) ter da je zavzelo napačno stališče, da so otroci pravdnih strank oproščeni dolžnosti toženkinega preživljanja. Drži, da je otrokova preživninska obveznost do staršev subsidiarna, vendar pa so v primeru, ko zakonec (preživninski upravičenec) od svojega bivšega zakonca (preživninskega zavezanca) ne more iztožiti tolikšne preživnine, ki bi zadoščala za njegovo preživljanje, tudi otroci dolžni prispevati k njegovemu preživljanju, ob obstoju predpisanih pogojev (1. odstavek 124. člena ZZZDR), na kar se pritožba smiselno sklicuje. Ker hčerka pravdnih strank S. brezplačno stanuje v hiši, ki je last pravdnih strank, z oddajanjem svojega stanovanja pa pridobiva določena sredstva (ob tem, da si je tožnik moral poiskati najemno stanovanje, saj tudi toženka v svoji izpovedbi priznava, da bivanje tožnika pod isto streho, čeprav v drugih prostorih, zaradi porušenih odnosov ni več mogoče), toženka lahko del sredstev, potrebnih za svoje preživljanje, terja tudi od hčerke S. (ki je tudi zaposlena, toženka pa ni trdila, da glede S. ne bi bili izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 124. člena ZZZDR).

Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožnik odplačuje tudi kredit za vozilo, ki je skupno premoženje pravdnih strank, ter v toženkini posesti, je sicer protispisna, saj je sodišče prve stopnje to okoliščino upoštevalo pri določitvi preživnine (peta stran sodbe). Slednje sicer ne more imeti pomembnejše teže pri določitvi toženkine preživnine, saj ima preživninska obveznost prednost pred drugimi vrstami obveznosti, navedeno kreditno obveznost pa bi tožnik ob ustreznem angažiranju s prodajo vozila (ob tem, da toženka po podatkih spisa prav tako soglaša s to prodajo) lahko poplačal in se tako razbremenil tega dolga (če že ne v celoti pa vsaj v pretežnem delu).

Glede na navedeno pritožba tako utemeljeno izpodbija višino prisojene preživnine. Pri tem tožnik pravilno opozarja tudi na materialnopravno napačno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je pri odločanju o višini preživnine izhajalo tudi iz primerjave z zneskom minimalnega dohodka in zneskom povprečne neto pokojnine v marcu 2009. Za takšno primerjavo ni nobene podlage glede na določbe 82.a člena ZZZDR. Doslej povedano potrjuje, da tožniku ni mogoče naložiti plačevanja preživnine v prisojenem znesku, saj bi bilo ogroženo njegovo lastno preživljanje (82.c člen ZZZDR). Pravilna uporaba določb 82.a člena ZZZDR glede na ugotovljene dejanske okoliščine zato po presoji pritožbenega sodišča vodi do ugotovitve, da znaša ustrezna mesečna preživnina, ki jo je tožnik dolžan plačevati toženki, 300,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (358. člen ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožnik ni obrazloženo izpodbijal odločitve o pravdnih stroških na prvi stopnji. V okviru materialnopravne presoje tega dela odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev, da vsaka pravdna stranka trpi svoje stroške postopka na prvi stopnji, saj je toženka delno uspela v pravdi (2. odstavek 154. člena v zvezi s 413. členom ZPP). Enako velja glede odločitve o stroških pritožbenega postopka, saj je tožnik delno uspel s pritožbo, končni uspeh pravdnih strank v sporu o preživninskem zahtevku pa je približno enak. Zato pravdni stranki trpita vsaka svoje tudi stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena v zvezi s 413. členom ZPP).