Jedro

Po razvezi pogodbe o preužitku je tožnica uveljavljala škodo zaradi plačila stroškov sestave pogodbe. Na podlagi ugotovitve – da sta stranki k sklenitvi pogodbe o preužitku pristopili prenagljeno in premalo premišljeno ter nista realno ocenili toženčevega zdravstvenega stanja in dejanske vsakodnevne pomoči, ki jo je toženec potreboval in tudi ne obsega dela, stroškov in pomoči – je toženec delno razbremenjen odgovornosti za škodo, nastalo zaradi plačila stroškov sestave pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Toženi stranki je naložena obveznost, da tožeči stranki plača 1.447,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2011 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnjen. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje.

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del odločitve se pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo denarnemu zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je bila pogodba o preužitku razvezana s sodno poravnavo v tem postopku, ker do razveze kljub tožničinim pobudam in predlogom ni prišlo po mirni in izvensodni poti. Ponavlja trditev, da se toženec v P. ni dobro počutil ter je tožnico nagovarjal, da bi zanj skrbela. Pogodba je bila sklenjena na toženčevo prošnjo. Tožnica je pogodbene obveznosti vestno izpolnjevala, toženec pa se je po sklenitvi pogodbe spremenil. Postal je muhast, svojeglav; tožnico je začel izigravati, z njo grdo ravnati, zaradi česar le-ta zanj ni mogla več ustrezno skrbeti. Namen pogodbe se je izjalovil izključno zaradi toženčevega ravnanja. Toženec se je odselil nazaj v P., tožnica pa je pri notarju želela doseči razvezo pogodbe. Na notarjeve pozive se toženec ni odzival. Ne soglaša, da je upravičena le do vrnitve polovice stroškov, ki jih je plačala za sestavo pogodbe, ker je njeno razvezo zakrivil toženec in ker je bila pogodba sklenjena na toženčevo pobudo. Povzema ugotovitev, da je tožencu ostalo 4 m3 drv in da je m3 drv vreden 55,00 EUR, zato bi bila tožnica upravičena najmanj do zneska 220,00 EUR. Zaradi vloženega dela in sredstev pa bi bila upravičena do višjega zneska. Navaja, da je uro dela v gozdu tožnica vrednotila z zneskom 8,00 EUR, splošno znano pa je, koliko stane m3 lesa na panju. Glede druge sečnje opozarja, da so drva ostala tožencu. Opozarja, da iz poročila PP Brežice čas poseka ni razviden. Tožnica je izpovedala, da je bila tudi druga sečnja opravljena po dogovoru s tožencem, ki je izpovedoval celo o treh naročilih. Graja zavrnitev zahtevka zaradi pripravljanja hrane. Opozarja, da je dokazni postopek potrdil, da je tožnica hrano pripravljala, uveljavlja pa 5,00 EUR na dan, kar je malo. Izgubljeno korist zaradi dela na vrtu označuje za prenizko vrednoteno, ker je bil vrt zapuščen in je bilo potrebno veliko dela za njegovo ureditev. Opozarja, da sodišče v zvezi z delom na vrtu ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Nesporno je bilo delo na vrtu, ne pa tudi količina dela, zato bi predlagani dokazi morali biti izvedeni. Potrdili bi vsaj 50 ur dela. Zaradi košnje trave ugotovljeno prikrajšanje ocenjuje za prenizko. Za nepojasnjeno označuje ugotovitev, da se je s košnjo trave začelo šele v aprilu. Opozarja, da ni bil zaslišan tožničin vnuk, ki je košnjo izvajal. Če bi bil zaslišan, bi povedal, da je kosil bistveno več kot 8 ur, kolikor je ugotovilo sodišče, posebno, ker je bilo treba kositi tudi tam, kjer so se pasli konji. Posledično graja stroškovni del odločitve. Pritrjuje, da se s sklenjeno sodno poravnavo stranki nista dogovorili glede plačila stroškov, vendar bi jih moral kriti toženec, ker jih je zakrivil. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 23.11.2012 s sodno poravnavo razvezali pogodbo o preužitku, ki sta jo sklenili dne 17.3.2011. Posledica razveze je prenehanje njunih pravic in obveznosti, ki sta jih s pogodbo dogovorili, urediti pa je potrebno njuno razmerje po razvezi pogodbe. Tožeča stranka na toženca naslavlja: – odškodninski zahtevek zaradi povrnitve škode, ki ji je nastala s plačilom stroškov sestave pogodbe, ki je toženec zaradi razveze ni dolžan izpolniti (131. čl. Obligacijskega zakonika) in – kondikcijski zahtevek zaradi vrnitve premoženjske koristi, ki je toženec zaradi razveze delno izpolnjene pogodbe ni upravičen zadržati (111. čl. Obligacijskega zakonika).

6. Škoda, ki je tožnici nastala s plačilom stroškov sestave pogodbe, je izkazana. Tožnica je plačala stroške sestave pogodbe o preužitku, ki se ni realizirala in tožnica z njo ni uresničila namena, ki ga je s sklenitvijo pogodbe zasledovala (škoda). S plačilom teh stroškov je bilo tožničino premoženje zmanjšano za 450,53 EUR, kar je nesporno. Do pričakovane posledice ni prišlo zaradi razveze, glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je posledica nevzdržnosti skupnega življenja (vzročna zveza). Ugotovljeno je, da sta stranki k sklenitvi pogodbe pristopili prenagljeno in premalo premišljeno ter nista realno ocenili toženčevega zdravstvenega stanja in dejanske vsakodnevne pomoči, ki jo je toženec potreboval in tudi ne obsega dela, stroškov in pomoči, ki so posledica sklenjene pogodbe. Ta ugotovitev utemeljuje zaključek, da sta obe stranki odgovorni za nastalo škodo. Zaradi tožničinega prispevka k nastali škodi je toženec delno razbremenjen odgovornosti za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami soglaša. Ni mogoče slediti pritožbi, da je razvezo zakrivil toženec in je zato izključno dogovoren za nastalo škodo. Treba je upoštevati, da je tveganje za izpolnitev pogodbe v sferi obeh pogodbenikov. Oba sta ob sklenitvi pogodbe morala računati, da pogodba ne bo realizirana, če njuno sožitje ne bo možno. To tveganje se je uresničilo, zato je prav, da stroške sestave pogodbe o preužitku krijeta oba, vsak do polovice. Ker se je škoda izrazila v sferi tožnice, ki je te stroške plačala, je pravilna odločitev, da je toženec tožnici dolžan povrniti polovico teh stroškov. Toženčevo ravnanje, kakor ga za čas izvajanja pogodbe opisuje pritožba, ne opravičuje delitve škode v drugačnem razmerju oz. povrnitve večjega dela plačanih stroškov sestave pogodbe.

7. Zaradi razveze pogodbe je odpadel temelj, da toženec obdrži, kar je na podlagi razvezane pogodbe prejel. Prejeto je dolžan vrniti po pravilih, ki veljajo za neupravičeno pridobitev (določila 190. do 198. čl. Obligacijskega zakonika).

8. Zaradi drv, ki jih je tožnica pripravljala za toženca, je ugotovljena toženčeva korist na eni strani in tožničino prikrajšanje na drugi strani v višini 80,00 EUR. Ugotovljeno je, da je tožnica pri pripravljanju drv vložila lastno delo in delo domačih, plačala pa tudi 180,00 EUR stroškov transporta drv. V prvem sekanju je bilo pripravljenih cca 10 m3 drv, vendar jih je tožniku ostalo le približno 4 m3, ker je ostale tožnica odpeljala. Ker je z odpeljanimi drvi tožnica deloma zmanjšala svoje prikrajšanje, je njeno prikrajšanje po prostem preudarku pravilno ovrednoteno na 80,00 EUR. Pritožbeni izračun toženčeve koristi (4m3 X 55 EUR/m3) ne upošteva, da je bil les posekan v toženčevem gozdu in je torej tožnica prikrajšana, toženec pa obogaten le zaradi vloženega dela pri sečnji, spravilu, razkosanju lesa in žaganju drv. Ker je tožnica odpeljala več kot polovico pripravljenih drv, zaradi dela pri prvem poseku in pripravi drv ni prikrajšana več, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ni pa mogoče priznati tožničinega prikrajšanja zaradi vloženega dela in sredstev pri drugi sečnji, ki se je izvajala novembra 2011. Iz poročila PP Brežice je razvidno, da je Drugovičeva dne 7.12.2011 podala podatke o poseku, ki se je vršil pred približno 14 dnevi. Tožnica tega poseka ni izvedla zaradi priprave drv za toženca, saj je že pred tem zanj pripravila 10 m3 drv. V času poseka se pogodba ni več izvajala. Iz notarjevega dopisa (dokaz A10) je razvidno, da je bil toženec že dne 19.9.2011 pozvan, da pride podpisat sporazum o razveljavitvi pogodbe o preužitku. Ker v tem obdobju tožnica in toženec nista več komunicirala, toženec drugega poseka ni naročil in je očitno izpovedoval o naročilih za prvi posek.

9. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo tožnici, ki je prikrajšanje zatrjevala tudi zato, ker naj bi za toženca pripravila najmanj 90 dnevnih obrokov hrane. Ker je v času izvajanja pogodbe (1.3.2011 do maja 2011) živela še toženčeva žena, je bil prepričljivejši toženec, ki je izpovedal, da je tožnica obroke pripeljala le dvakrat v času, ko je bila žena v bolnišnici. Ugotovitve, da so se stroški nabave živil pokrivali iz toženčevih sredstev, pritožba ne graja. Pritožbeno sodišče soglaša, da zaradi obrokov, ki jih je pripravila, tožnica ni prikrajšana, toženec pa ne obogaten.

10. Tudi z ugotovljenim prehodom premoženja iz tožničine v toženčevo premoženjsko sfero zaradi obdelave zelenjavnega vrta pritožbeno sodišče soglaša. Neutemeljeno pritožba opozarja na veliko potrebo po pletju, saj se vegetacija v maju, ko se je pogodba prenehala izvrševati, šele dobro začne. Če je bilo več dela opravljenega s frezo, je bilo za prekopavanje porabljenih manj delovnih ur, tako da je višina terjatve v vsakem primeru ustrezno ugotovljena. Pritožba ne konkretizira, kateri dokazi, predlagani zaradi dokazovanja tega dela zahtevka, niso bili izvedeni, zato pritožbenega očitka o neutemeljeni zavrnitvi dokazov ni mogoče preveriti.

11. Z ugotovitvijo, da se potreba po košnji pojavi šele v aprilu in da se je pogodba že v maju prenehala izpolnjevati, je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da je tožnica za košnjo poskrbela največ petkrat in ji priznalo izgubljeno korist zaradi osmih ur dela. Ker v zimskem in zgodnjem pomladanskem času trava ne raste in je splošno znano, da trava ne raste tako hitro, da bi bilo treba koristi več kot enkrat tedensko, je tožničina prikrajšanost ugotovljiva brez zasliševanja priče, ki je delo izvajala. Ugotovitvi, da je bilo za eno košnjo porabljenega uro in pol dela, pritožnica ne ugovarja. Ker je višina stroškov ugotovljiva brez zaslišanja priče, bi bilo njeno zasliševanje v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. čl. ZPP). Dokaz z zaslišanjem priče, ki je košnjo izvajala, je zato utemeljeno zavrnjen.

12. Tožnica je postavila zahtevek za razvezo pogodbe, ki ga je ovrednotila na 40.001,00 EUR in denarni zahtevek za plačilo 3.427,57 EUR. Zahtevka imata različno dejansko in pravno podlago. Upoštevajoč, da je bila glede prvega zahtevka sklenjena sodna poravnava, o drugem pa odločeno, je zaradi samostojnosti zahtevkov pri odločanju o stroških treba upoštevati takó pravilo, ki ureja kritje stroškov v primeru sklenitve sodne poravnave, kot pravilo, ki terja upoštevanje uspeha strank v primeru sodne odločitve. Ker je bila o nedenarnem zahtevku sklenjena poravnava, stroške, nastale z njegovim obravnavanjem, krijeta pravdni stranki vsaka svoje (prvi odstavek 159. čl. ZPP). Tožničin uspeh z denarnim delom zahtevka je 42 %. Upoštevajoč ta uspeh in dejstvo, da sta pravni stranki imeli podobne pravdne stroške (plačila sodne takse je bila tožnica oproščena) ter druge okoliščine primera, je pravilna odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 154. čl. ZPP).