Jedro

Tožnica je v konkretnem primeru uveljavljala pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek. Sodišče nima strokovno - medicinskega znanja, da bi lahko v nasprotju z 243. členom ZPP samo ali celo mimo izpovedi dr. B.B., zaslišanega kot izvedene priče, ugotavljalo objektiviziranost v številnih listinskih medicinskih izvidih zapisanih diagnoz, kaj šele, da bi kvalificirano ocenjevalo težo atopijskega dermatitisa, dokazanost alergije na več osnovnih živil ali obstoj kronične encefalopatije, ki naj bi jo bilo mogoče potrditi le z ustrezno slikovno diagnostiko, ki pri otroku ni bila izvedena. Zaradi nerazčiščenih strokovno medicinskih vprašanj glede obstoja ali neobstoja težkih kroničnih bolezni in stanj iz seznama bolezni, ki je kot Priloga sestavni del Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, dejansko stanje ni razjasnjeno do takšne stopnje, da bi na dokazni zaključek prvostopenjske sodbe bil mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek iz naslova družinskih prejemkov in toženi stranki naložilo, da s posebno odločbo odmeri višino delnega plačila, spremenilo tako, da je zadevo vrnilo v ponovno predsodno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožba zoper I. in IV. točko izreka se zavrne in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. V preostalem se pritožbi ugodi in v nepotrjenem delu ( II. ter III. točka izreka) izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Zadeva se vrne v ponovno upravno odločanje“.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo zavrnilni odločbi št. ... z dne 19. 12. 2014 in št. ... z dne 17. 7. 2014 (I. točka izreka). Tožnici je priznalo pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek iz naslova družinskih prejemkov od 28. 5. 2014 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je odredilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe s posebno upravno odločbo odmeri višino delnega plačila za izgubljen dohodek ter v istem roku plača vse zapadle zneske delnega plačila za izgubljen dohodek (III. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožnici v 30 dneh povrniti 14,50 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma sodba podrejeno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Očita zmotno uporabo 3. odstavek 79. člena ZSDP-1, saj po njem do delnega plačila za izgubljen dohodek niso upravičeni starši otrok, ki imajo katerokoli bolezen iz seznama hudih bolezni. Glede na 83. člen ZSDP-1, mora biti bolezen na seznamu posebej navedena kot tista, da je vlagatelj upravičen do delnega plačila za izgubljen dohodek. Do uveljavitve ZSDP-1 so imeli starši pravico do delnega plačila le, če je imel otrok težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranost. ZSDP-1 sicer pravico zagotavlja tudi staršem otroka, ki ima po 3. odstavku 79. člena zakona točno določeno bolezen iz seznama hudih bolezni. Vendar šele seznam težkih kroničnih bolezni in stanj, sprejet na podlagi ZSDP-1, ki v predmetni zadevi ni uporabljiv, v 10. točki določa bolezenska stanja, ki utemeljujejo priznanje sporne pravice. Do sprejema novega seznama hudih bolezni ni bilo pravne podlage za upravičenost do delnega plačila za izgubljen dohodek. Prereka razloge iz 14., 15. in 16. točke obrazložitve sodbe, poudarja, da je pravica do delnega plačila za izgubljen dohodek socialna pravica, namenjena premostitvi finančnih težav zaradi najhujših oblik bolezni in težav otroka, zaradi katerih starši zapustijo trg dela. Po naravi stvari starši otrok, ki imajo sicer pravico do dodatka za nego otroka, avtomatično niso upravičeni do delnega plačila za izgubljen dohodek. Starši otrok z alergijo, atopijskim dermatitisom, oz. kombinacijo bolezni iz 7. člena Pravilnika, niso upravičeni do navedene denarne dajatve. Presoja sodišča, da tožničin otrok izpolnjuje kriterij po 2. odstavku 7. člena Pravilnika, ker da ima več kot tri motnje oz. diagnosticirane bolezni, je zmotna.

Podredno uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Zaključek, da je pri otroku podan atopijski dermatitis, oz. huda oblika kronične kožne bolezni, nima podlage v izvedenih dokazih. Gre za kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter med listinami in zapisniki. Sodišče brez strokovnega znanja razlaga intenziteto atopijskega dermatitisa, čeprav je izvedena priča izpovedala, da pri otroku ni izkazanih več kot dveh bolezenskih stanj. Iz dokumenta alergološkega oddelka A. klinike z dne 22. 1. 2014 izhaja, da otrok nima težke kronične kožne bolezni. Odkar je na dieti brez KML in jajc nima težav s kožo. Ne soglaša z ugotovitvijo, da je otrok preobčutljiv na več osnovnih hranil oz. na tri ali več osnovnih živil. Iz izvidov je razvidno, da se alergija zgolj predvideva, in ni dokazana s provokacijskim testom. Pri otroku ni dokazana niti encefalopatija, saj je dr. B.B. izpovedal, da komisija tega ni ugotovila, in da je za potrditev tovrstne diagnoze potrebna slikovna diagnostika. Torej MRI glave ali kakšna druga radiološka preiskava, ki pri otroku ni bila opravljena.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), je potrebno ugotoviti, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena, in sicer iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Materialno pravno izhodišče

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve o sporni pravici do delnega plačila za izgubljen dohodek (v nadaljevanju:DPD) je podana v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih(2) (ZSDP-1), ki je pričel veljati ter se uporabljati 29. 4. 2014 in delno dejansko razširja krog upravičencev. V VII. poglavju ZSDP-1 je definirana pravica sama, določeni upravičenci, višina denarne dajatve, trajanje pravice in razlogi, ko pravice ni mogoče priznati. Pravica do DPD je v 83. členu ZSDP-1 opredeljena kot osebni prejemek enega od staršev ali druge osebe, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena zakona (1. odstavek). Pravico zagotavlja tudi enemu od staršev ali drugi osebi, ki neguje in varuje dva ali več otrok z zmerno ali težjo motnjo v duševnem razvoju ali zmerno ali težjo gibalno oviranostjo (2. odstavek). Sicer je pravica do DPD staršem, ki zaradi nege in varstva otroka zapustijo trg dela zagotovljena le, če je izpolnjen kateri od zakonskih dejanskih stanov iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Torej če gre za varstvo ali nego otrok z: - težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju (otrok se lahko usposobi le za sodelovanje pri aktivnostih; potrebuje stalno nego, varstvo, pomoč; je omejen v gibanju, prisotne so težke dodatne motnje, bolezni in obolenja; razumevanje in upoštevanje navodil je hudo omejeno; orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je pod 20 IQ, mentalna starost do dve leti), ali - težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke (otrok ima malo uporabnih gibov, samostojno gibanje ni možno; v celoti je odvisen od tuje pomoči; težko moten v komuniciranju, sporazumeva se s pomočjo neverbalne oz. nadomestne komunikacije) oziroma - določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, ki ga določi minister na predlog pediatrične klinike, ki potrebujejo posebno nego in varstvo.

6. Novi Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo(3) (v nadaljevanju: Pravilnik-2014), sprejet na podlagi pooblastila iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, je pričel veljati 27. 12. 2014. Torej v predmetni zadevi, glede na to, da je bil predsodni postopek uveden 28. 5. 2014, ni uporabljiv. To pa seveda ne pomeni, da 3. odstavka 79. člena ZSDP-1 v delu, ki se nanaša na bolezni iz seznama hudih bolezni, sploh nebi bilo mogoče izvajati, kot zmotno meni tožena stranka. V skladu s 120. členom ZSDP-1 je do uveljavitve novega podzakonskega splošnega akta potrebno uporabljati Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo(4) (Pravilnik-2002) vkolikor ni v nasprotju z zakonom. Torej tudi v primerih takšnih hudih bolezni iz seznama k Pravilniku-2002, ki so po teži enake hudim boleznim, določenih v seznamu težkih kroničnih stanj in obolenj iz seznama bolezni, sprejetega in uveljavljenega koncem leta 2014. Prav slednja pravo odločilna dejstva in s tem resnično dejansko stanje pa je v sodnem in že v predsodnem upravnem postopku ostalo povsem nerazčiščeno.

K zavrnilnemu delu te sodne odločbe Izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov v dejanskem pogledu ni mogoče preizkusiti. Mnenje, da tožničina hčerka C.C. nima težke umske hendikepiranosti niti težke gibalne oviranosti, je dne 24. 6. 2014 podano na predpisanem tipskem obrazcu brez vsakršne strokovno-medicinske utemeljitve in obrazložitve, čeprav bi po 13. členu Pravilnika-2002 moralo biti jasno, popolno in obrazloženo. Ta pomanjkljivost v predsodnem pritožbenem postopku ni bila odpravljena. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, da je organ dne 19. 11. 2014 prejel mnenji zdravniške komisije II. stopnje z dne 29. 9. 2014 in 17. 11. 2014, iz katerih naj bi izhajalo, da otrok potrebuje posebno nego in varstvo po 7. členu točki 1 in 6. členu točki 5, ni obrazloženo niti, za kateri splošni pravni akt gre. Na podlagi povsem pavšalne strokovno medicinske ocene z dne 24. 6. 2014 in le navajanih mnenj z dne 29. 9. 2014 ter 17. 11. 2014, pri čemer slednjih ni v upravnem spisu, pa izpodbijanih upravnih zavrnilnih odločb vključno z napakami, ki jih ugotavlja že sodišče prve stopnje, ni mogoče preizkusiti. V prvostopenjski in še bolj v drugostopenjski upravni odločbi gre več ali manj za golo povzemanje zakonskih in podzakonskih materialno pravnih določb s popolnoma pavšalnim zaključkom, da pogoji za priznanje uveljavljane pravice niso izpolnjeni.

7. Iz predhodno navedenega razloga je potrebno pritožbo tožene stranke zoper del ugoditvene (I. točka izreka) prvostopenjske sodbe o odpravi zavrnilnih upravnih odločb, kot neutemeljeno zavrniti in v tem obsegu skupaj s stroškovnim izrekom (IV tč. izreka) na temelju 353. člena ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

K ugoditvenemu delu te sodne odločbe:

8. V preostalem pa je pritožba tožene stranke zoper del sodbe o priznani pravici do DPD od 28. 5. 2014 dalje, odrejeni izdaji odmerne odločbe ter izplačilu denarne dajatve (II. in III. točka izreka), utemeljena, saj je sodba v tem obsegu absolutno preuranjena.

9. Sodišče nima strokovno-medicinskega znanja, da bi lahko v nasprotju z 243. členom ZPP samo, ali celo mimo izpovedi dr. B.B., zaslišanega kot izvedene priče, ugotavljalo objektiviziranost v številnih listinskih medicinskih izvidih zapisanih diagnoz, kaj šele, da bi kvalificirano ocenjevalo težo atopijskega dermatitisa, dokazanost alergije na več osnovnih živil ali obstoj kronične encefalopatije, ki naj bi jo bilo mogoče potrditi le z ustrezno slikovno diagnostiko, ki pri otroku ni bila izvedena. Zaradi nerazčiščenih strokovno medicinskih vprašanj glede obstoja ali neobstoja težkih kroničnih bolezni in stanj iz seznama bolezni, ki je kot Priloga sestavni del Pravilnika-2002, dejansko stanje ni razjasnjeno do takšne stopnje, da bi na dokazni zaključek prvostopenjske sodbe bil mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

10. Ob uporabi 358. člena v zvezi z 1. odstavkom 351. člena ZPP je iz predhodnih razlogov potrebno II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe spremeniti in na temelju 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(5) (ZDSS-1) zadevo vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.

11. V ponovljenem upravnem postopku bo potrebno upoštevati materialno in procesno-pravno izhodišče ter usmeritve iz te sodne odločbe. Pred ponovnim odločanjem bo potrebno pridobiti jasno, popolno in strokovno medicinsko prepričljivo obrazloženo mnenje o obstoju ali neobstoju težke motnje v duševnem razvoju, težke gibalne oviranosti oz. o obstoju ali neobstoju hudih bolezni iz seznama bolezni Pravilnika-2002, ki bi po teži bile lahko enakovredne določenim v seznamu Pravilnika-2014. Torej takšne, da morebitno priznanje pravice ob uporabi seznama hudih bolezni po Pravilniku-2002, ne bi bilo v nasprotju z namenom in cilji, zaradi katerih je zakonodajalec v 3. odstavku 79. člena ZSDP‑1, razširil bolezenska stanja in s tem krog upravičencev do DPD. Mnenje pooblaščene zdravniške komisije ali drugega izvedenskega organa ustrezne specializiranosti bo moralo biti strokovno medicinsko tako utemeljeno, da bo tudi upravno odločbo, izdano na njegovi podlagi, mogoče preizkusiti tako v dejanskem, kot materialno pravnem pogledu. Šele po dopolnitvi upravnega postopka v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, pomembnih za ugotovitev vseh pravno odločilnih dejstev, bo mogoče zakonito odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožničine zahteve za priznanje pravice do DPD zaradi zatrjevane potrebe po posebni negi in varstvu otroka.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008

(2) Ur. l. RS, št. 26/2014

(3) Ur. l. RS, št. 89/2014

(4) Ur. l. RS, št. 105/2002 s spremembami

(5) Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.