Jedro

Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 112. člena ZDR (ker ji delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) po 2. odstavku istega člena upravičena do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožnica je vtoževala 1/3 regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 244,71 EUR. Ker tožena stranka izplačilu sorazmernega dela regresa za letni dopust ni nasprotovala, ji je sodišče prve stopnje vtoževani znesek dosodilo v celoti (214. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (pravilno: obračunati) odškodnino v znesku 833,00 EUR bruto in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto znesek odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2010 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki: - obračunati razlike v plačah za mesece: september 2010 v znesku 418,52 EUR bruto, oktober 2010 v znesku 277,67 EUR bruto, november 2010 v znesku 753,66 EUR bruto in december 2010 v znesku 833,00 EUR bruto, ter po obračunu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (točka II izreka); - od nepravočasno izplačane plače za mesec avgust 2010 v znesku 107,62 EUR plačati zakonite zamudne obresti za obdobje od 19. 8. 2010 do 4. 11. 2012 v znesku 1,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh pod izvršbo (točka III izreka); - plačati stroške prevoza na delo in z dela za avgust 2010 v znesku 49,68 EUR, za september 2010 v znesku 165,60 EUR in za oktober 2010 v znesku 115,92 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca v 8 dneh pod izvršbo (točka IV izreka); - plačati stroške prehrane za avgust 2010 v znesku 10,68 EUR, za september 2010 v znesku 35,60 EUR, za oktober v znesku 24,92 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca v 8 dneh pod izvršbo (točka V izreka) in - obračunati 1/3 regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 244,71 EUR bruto, plačati od tega zneska predpisane dajatve in tožnici izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2010 do plačila (točka VI izreka).

Toženi stranki pa je tudi naložilo, da poravna stroške postopka v višini 603,24 EUR tako, da jih nakaže na TRR Delovnega sodišča v Celju, v 15 dneh, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VIII izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka in stroške pritožbe, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvenstveno navaja, da so razlogi, ki jih navaja sodišče kot odločilna dejstva, protispisni in napačni, saj je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi evidence ur, ki jo je sestavila tožnica. Iz nje za mesec september izhaja, da naj bi koristila ure, vendar pa za to ni imela soglasja predsednika tožene stranke. Tako je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je tožnica v mesecu septembru svojo delovno obveznost opravila v celoti, saj je na delovnem mestu ni bilo vsaj od 1. 9. 2010 do 6. 9. 2010. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede meseca oktobra je napačna, saj iz evidence ur izhaja, da je bila neopravičeno odsotna 56 ur, od 12. 10. 2010 do 31. 10. 2010 pa je bila v bolniškem staležu. V mesecih november in december 2010 pa tožnice ni bilo več na delo. To izhaja tudi iz izpovedb prič A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke, da je tožnica z dela izostala neopravičeno, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da za sporno obdobje ni bilo izplačil. Tožena stranka je tožnici plače obračunala na obračunskih listih, obračunani in plačani pa so bili tudi davki in prispevki. Plača ji je bila obračunana in izplačana skladno z njeno prisotnostjo na delovnem mestu. Za čas neopravičene odsotnosti pa do plačila ni upravičena. Tudi v delu, kjer je tožnici dosodilo 1/3 regresa za letni dopust, je sodišče prve stopnje kršilo 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni obrazložilo, na kakšni podlagi je izračunalo dosojeni znesek. V zvezi z dosojenimi zneski iz naslova prevoza na delo in prehrane med delom, je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo le pavšalno. Tožnica višine vtoževanih zneskov tekom postopka ni opredelila in tudi ni predložila nobenih dokazov, da ji tožena stranka stroškov ni plačala. Ker je tožnica neupravičeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ji tudi ne pripada dosojeni znesek odškodnine. Pri tem pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe znesek odškodnine zapisalo napačno. Sodišče prve stopnje je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo pa je tudi določbe pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar sodišče navaja med razlogi sodbe ter samimi predloženimi listinami ter ostalimi navedbami tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožene stranke kot neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje je namreč povsem pravilna. Zaradi navedenega predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške, ki jih je tožeča stranka imela z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar delno iz drugih razlogov, kar bo tudi pojasnjeno v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju od 26. 8. 2010 do 30. 12. 2010, ko je delovno razmerje med strankama prenehalo na podlagi tožničine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Ker je bila tožnica v navedenem obdobju v delovnem razmerju pri toženi stranki, ji na podlagi pogodbe o zaposlitvi (A3) pripada osnovna plača v višini 833,00 EUR bruto ter povračilo stroškov prehrane med delom in stroškov prevoza na delo (9. člen pogodbe o zaposlitvi), poleg tega pa je upravičena tudi do sorazmernega dela regresa za letni dopust, po določbi 131. člena ZDR. Tožnica pa je zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 112. člena ZDR po 2. odstavku istega člena upravičena do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Glede plačila premalo izplačanih oziroma neizplačane plače za mesec december 2010 se je po nepotrebnem ukvarjalo s številom ur tožničine prisotnosti na delu. Delavec je v času trajanja delovnega razmerja upravičen do vseh pravic, ki mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi gredo, tako da mu je delodajalec dolžan izplačevati dogovorjeno plačo. V kolikor meni, da delavec krši pogodbena določila, mora ukrepati skladno z zakonom (odpoved pogodbe o zaposlitvi, disciplinski ali odškodninski postopek), ne more pa delavcu samovoljno zadržati izplačevanja dogovorjene plače. Takšno ravnanje je v nasprotju z določbo 136. člena ZDR. Ker je tožena stranka samovoljno zadržala izplačila dogovorjene plače tožnici, je to njeno ravnanje nezakonito. Tožnica je tako upravičena do obračuna in izplačila razlik za september, oktober in november 2010 ter do dogovorjenega zneska plače za mesec december 2010, kar ji je, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilom prispevkov ter akontacije dohodnine zanjo, pravilno dosodilo sodišče prve stopnje. Za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ni pomembno ali je tožnica z dela izostala neopravičeno ali opravičeno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se o navedbah tožene stranke v zvezi z neopravičenimi izostanki tožnice z dela v sodbi ni izrecno opredelilo.

8. V 8. točki obrazložitve, je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati sorazmerni del regresa za letni dopust, oprlo na določbo 1. in 3. odstavka 131. člena ZDR, ki določa da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, delavec, ki ima pravico izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, pa ima pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Tožnica je vtoževala 1/3 regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 244,71 EUR in ker tožena stranka izplačilu sorazmernega dela regresa za letni dopust ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje tožnici vtoževani znesek dosodilo v celoti (214. člen ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je bil minimalni znesek regresa za letni dopust za leto 2010 734,15 EUR, zato je vtoževani znesek 244,71 EUR dejansko 1/3. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o upravičenosti tožnice do sorazmernega dela regresa za letni dopust dovolj obrazložilo, zato mu pritožba neutemeljeno očita kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. V točki 10 obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo tako pravno podlago, na podlagi katere je tožnica upravičena do povračila stroškov za prehrano med delom in stroškov prevoza na delo in tudi na katere dokaze je svojo odločitev oprlo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev s tem v zvezi izčrpna in dokazna ocena pravilna, zato pritožbenih navedb o kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni upoštevalo, saj je sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR upravičena do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Po 2. odstavku 112. člena ZDR v zvezi s 1. alinejo 2. odstavka 92. člena ZDR je tožnica upravičena do odškodnine za 30 dnevni odpovedni rok, kar je 833,00 EUR. Tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni določno nasprotovala utemeljenosti tožničine izredne odpovedi, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je utemeljena in podana skladno z določbami ZDR. Drugačen znesek odškodnine v obrazložitvi od zneska v izreku sodbe pa je zgolj pisna pomota.

11. Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).