Jedro

Toženka nikoli ni zahtevala, da se sistem skupnega skrbništva ponovno vzpostavi, zgolj hipotetična možnost, da bi lahko izvršitev tega dogovora zahtevala v sodni izvršbi, pa za izdajo začasne odredbe o predodelitvi otrok ne zadostuje. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom, načelo največje koristi otroka, zaradi česar bi (bo) moralo tudi izvršilno sodišče presojati, ali je izvršitev sodne odločbe res v skladu s koristjo otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, da se mladoletna otroka pravdnih strank začasno predodelita v vzgojo in oskrbo tožniku, določi preživnina ter medsebojni stiki otrok z materjo (I). Po uradni dolžnosti je izdalo začasno odredbo, na podlagi katere naj bi stiki med otrokoma ter njuno materjo potekali enkrat tedensko po eno uro v prostorih CSD X pod nadzorom strokovnih delavk (II do VI).

2. Zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pravočasno pritožil tožnik, s predlogom, da pritožbeno sodišče njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da zadevo v izpodbijanem delu vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Meni, da bi se moralo že tekom postopka tudi pravno formalno urediti utečeno dejansko stanje. Ker med pravdnima strankama ni komunikacije, bi moralo sodišče preprečiti nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, v primeru, če toženka ne bi dala soglasja za življenjsko pomembna vprašanja otrok, ki so vezana na njuno celotno oskrbo in vzgojo (vpis v šolo, sprememba bivališča). Izvrševanje skupnega starševstva očitno ni možno in za njegovo izvajanje ne obstaja nikakršen izkazan interes toženke, ki izvajanje sodne poravnave zahteva zgolj na teoretični ravni, kar pa ni vsebina skupnega starševstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je izdaja regulacijske začasne odredbe omejena na izjemne situacije, ko je zaradi varstva otrok potrebno nujno ukrepanje, da se prepreči nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila mladoletna otroka s sodno poravnavo IV P 628/2019 z dne 19. 5. 2016 zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema. Kljub dogovorjenemu skupnemu starševstvu otroka od decembra 2017 dalje bivata le pri tožniku.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, materialnopravno pravilna. Že tožnikova trditvena podlaga za izdajo začasne odredbe ne izkazuje, da bi otrokoma grozila kakršnakoli nevarnost, zaradi katere bi bilo potrebno že v teku postopka odločati o varstvu otrok oziroma o njuni predodelitvi očetu.

7. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, toženka v tem obdobju nikoli ni zahtevala, da se sistem skupnega skrbništva ponovno vzpostavi, zgolj hipotetična možnost, da bi lahko izvršitev tega dogovora zahtevala v sodni izvršbi, pa za izdajo začasne odredbe o predodelitvi otrok ne zadostuje. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom, načelo največje koristi otroka (3. člen Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah in 5.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), zaradi česar bi (bo) moralo tudi izvršilno sodišče presojati, ali je izvršitev sodne odločbe res v skladu s koristjo otrok.

8. Glede na pritožbene navedbe je pritožniku potrebno še pojasniti, da tudi kadar starša nimata oba varstva in vzgoje otroka, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, oba sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne moreta sporazumeti, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. Le o vprašanjih dnevnega življenja otrok odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. Pravdni stranki bosta tako morali, ne glede na to komu bosta otroka zaupana v vzgojo in varstvo, o vprašanju šolanja in prebivanja otrok (če bi navedeno bistveno vplivalo na njun razvoj) odločati skupno in sporazumno, v skladu s koristjo otrok.

9. Pritožbeno sodišče se do ostalih obširnih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker za presojo niso bistvenega oziroma odločilnega pomena (prvi odstavek 306. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je v obravnavani zadevi v največjem interesu otrok, da sodišče o tožbenem zahtevku kar najhitreje sprejme meritorno odločitev.

11. Višje sodišče tako ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi tožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 V nadaljevanju ZPP.