Jedro

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala preuranjeno, glede na to, da je po ustaljeni sodni praksi in tudi po sami logiki stvari mogoče terjati vrnitev prejete pomoči šele takrat, ko bo dosojeno premoženje tudi dejansko izterjano, saj bodo šele takrat odpravljene okoliščine, zaradi katerih je bila BPP tožnici dodeljena. Tako je treba tudi razlagati 48. člen ZBPP, ki določa dva kumulativna pogoja, in sicer, da je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel in da je na podlagi odločbe sodišča pridobil premoženje oz. dohodek. Šele, ko sta oba kumulativna pogoja izpolnjena, nastopi upravičenčeva obveznost do povrnitve stroškov prejete BPP. Slednje pomeni, da mora biti v postopku izkazan dejanski prejem dohodkov oz. premoženja in ne zadošča zgolj dejstvo, da so bili upravičencu dohodki oz. premoženje prisojeni.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v v Krškem Bpp 194/2011 z dne 27. 3. 2013 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem - strokovna služba za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijanim aktom sklenilo, da je tožnica dolžna povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v znesku 720,00 EUR na račun Okrožnega sodišča v Krškem v roku 30 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve je razvidno, da ji je bila z odločbo tega organa Bpp 194/2011 z dne 6. 5. 2011 odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah P 66/2010 in kot oprostitev plačila stroškov postopka ter je bil za izvajanje določen odvetnik A.A. Iz naslova BPP so bili tožnici izplačani stroški odvetnika za opravljeno pravno pomoč v znesku 528,00 EUR, izvedencu B.B. pa po več sklepih 870,90 EUR, torej skupaj 1.398,90 EUR. Tožena stranka se sklicuje na 48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem je upravičenec do BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oz. dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oz. tistim, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. Iz pravnomočne sodbe P 66/2010 Okrožnega sodišča v Brežicah v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1376/2012 z dne 27. 2. 2013 izhaja, da je tožnica z zahtevkom delno uspela in ji je bil dosojen znesek 720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 do plačila. Tožena stranka je bila dolžna plačati pravdne stroške v skupnem znesku 665,16 EUR, Organ za BPP je 27. 3. 2013 toženo stranko pozval na plačilo stroškov v znesku 665,16 EUR, ki so po prvem odstavku 46. člena ZBPP prešli na Republiko Slovenijo. Ker je tožnica na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobila premoženje, kot izhaja iz navedenega, je dolžna poravnati Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani v višini 1.398,90 EUR in zneskom, ki ga je dolžna poravnati tožena stranka 665,60 EUR, na podlagi prvega odstavka 48. člena ZBPP.

Tožnica je vložila tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da ji ni znano, ali je tožena stranka plačala izvedencu skupaj znesek 870,90 EUR, ker je o tem ni obvestila. Res pa je izvedenec izdelal izvedensko mnenje in dopolnitev ter je bil še dodatno zaslišan. Pripominja, da stroški plačila izvedenca pomenijo pravdne stroške. Tako gre za plačila, katerih je bila tožnica z odločbo o BPP oproščena, zato ni dolžna povrniti toženi stranki teh stroškov. Navaja prvi in tretji odstavek 1. člena ZBPP ter peti in šesti odstavek 26. člena ZBPP, po katerih naj bi se stroški postopka, katerih je upravičenec do BPP oproščen, krili v breme proračuna. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnica dolžna povrniti tudi stroške postopka, katerih plačila je bila z odločbo BPP oproščena. Gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Pod točko 3 tožbe pa navaja, da je tožena stranka zmotno zaključila, da je tožnica s sodbo P 66/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča z dne 27. 2. 2013 delno uspela in ji je bil dosojen znesek 720,00 EUR, ter da tožnica glede na to, da je bila oproščena plačila stroškov postopka, dolžna plačila stroškov izvedenca. Toženka pa je tudi zmotno zaključila, da je tožnica pridobila premoženje oz. dohodke na podlagi pravnomočne sodbe, ki jo navaja tožena stranka in da je zato dolžna plačati razliko po prvem odstavku 48. člena ZBPP, ki ga citira. Navaja, da C.C. tožnici kot dolžnik do danes še ni ničesar plačal, kljub opominu pred izvršbo, ter da je treba določbo prvega odstavka 48. člena ZBPP razlagati, da je upravičenec do BPP dolžan povrniti neizterjano razliko šele takrat, ko dejansko pridobi premoženje oz. dohodke in ne, ko pridobi izvršilni naslov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži plačilo stroškov postopka. Hkrati zahteva oprostitev plačila sodne takse.

Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po mnenju sodišča je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala preuranjeno, glede na to, da je na ustaljeno sodno prakso in tudi po sami logiki stvari mogoče terjati vrnitev prejete pomoči šele takrat, ko bo dosojeno premoženje tudi dejansko izterjano, saj bodo šele takrat odpravljene okoliščine, zaradi katerih je bila BPP tožnici dodeljena. Tako je treba tudi razlagati 48. člen ZBPP, ki določa dva kumulativna pogoja, in sicer, da je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel in da je na podlagi odločbe sodišča pridobil premoženje oz. dohodek. Šele, ko sta oba kumulativna pogoja izpolnjena, nastopi upravičenčeva obveznost do povrnitve stroškov prejete BPP. Slednje pomeni, da mora biti v postopku izkazan dejanski prejem dohodkov oz. premoženja in ne zadošča zgolj dejstvo, da so bili upravičencu dohodki oz. premoženje prisojeni. Slednje, tako kot meni tožnica, dokazuje zgolj uspeh v postopku, ne pa tudi, da je upravičenec prisojeno premoženje tudi dejansko prejel. Navedena vsebina določbe 48. člena ZBPP izhaja že iz besedne razlage, ki jo po presoji sodišča podpira tudi namenska in logična razlaga. V konkretnem primeru tožnica ne zanika, da ji je bilo premoženje oz. dohodki prisojeno, ugovarja pa, da ji zavezana stranka tega premoženja še ni izplačala in se tudi temu upira, zaradi česar je morala tožnica vložiti predlog za izvršbo. Tožena stranka pa očitno teh navedb niti ne prereka, saj na tožbo tudi ni odgovorila. Iz prejetih upravnih spisov pa te dejanske okoliščine tudi niso razvidne. Kolikor držijo ugovori s strani tožnice, potem tožnica ni pridobila premoženja oz. dohodkov v smislu prvega odstavka 48. člena ZBPP, zato tudi še ni nastopila dolžnost povrniti prejeti znesek iz naslova BPP.

Glede na povedano je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, izpodbijana odločba pa nezakonita, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in se odločbe iz tega razloga ne da preizkusiti. Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovnem postopek, v katerem bo morala ugotoviti, ali je tožnica prisojeno premoženje oz. dohodek že dejansko prejela, kar je lahko edina podlaga za izdajo sklepa o vrnitvi zneska prejete BPP na podlagi prvega odstavka 48. člena ZBPP. Ker je tožba utemeljena že na podlagi navedenega, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni dolžno opredeljevati.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v povezavi z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu. Ker je tožnico v upravnem sporu zastopal odvetnik in je s tožbo uspela, se ji priznajo pavšalni stroški v višini 350,00 EUR in DDV, torej skupaj 420,00 EUR.