Jedro

Če naročnik del ne dokaže, da je izvajalca obvestil o napakah (in to opredeljeno) znotraj roka iz 1. odstavka 645. člena ZOR, kar je nadaljnji pogoj za ohranitev roka za pravočasno uveljavljanje pravice naročnika iz naslova jamčevanja (2. odstavek 645. člena ZOR), je njegova pravica uveljavljanja odgovornosti iz naslova napak prenehala po samem zakonu.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki 2. in 3. izreka spremeni tako, da se pobotni ugovor tožene stranke v celoti zavrne, odločitev o pravdnih stroških (točka 5. izreka sodbe) pa se spremeni tako, da odslej glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 2.434,04 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila."

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka 1. in 4. izreka) potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 377,28 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženke v znesku 5.533,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ugotovilo obstoj terjatve toženke do tožnika v znesku 3.820,94 EUR na dan 1.12.2008. Po medsebojnem pobotu tako ugotovljenih terjatev je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku glavnico v znesku 1.712,43 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 272,94 EUR za čas od 23.8.2002 do 1.12.2008, od zneska 1.122,42 EUR od 27.9.2002 do 1.12.2008 in od zneska 2.425,58 EUR od 2.10.2002 do 1.12.2008 ter od zneska 1.712,43 EUR od 2.10.2002 dalje. Hkrati pa je tudi odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, saj meni, da je odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora zmotna. Osnovo spora predstavlja podjemna pogodba in ne gradbena, za katero je nujen pogoj pisnosti, kot to določa člen 649 Obligacijskega zakonika (OZ). Tudi nobena od strank ni zatrjevala, da bi bila sklenjena pisna ali ustna gradbena pogodba, zato bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost pobotnega ugovora presojati po pravilih podjemne pogodbe, za katero pa velja dveletni garancijski rok. Ob izkazanem dejstvu, da je že pritožbeno sodišče pravnomočno v sojenju v zadevi II Cp 1481/2000 ugotovilo, da je toženka sama priskrbela les za ostrešje, sodišče prve stopnje v tem postopku ne bi smelo pobotati zneska iz naslova slabega lesa v skupnem znesku 1.060,00 EUR, tudi sicer pa se vlaga lesa z običajni vizualnim pregledom ne more preizkusiti. Pritožnik pa opozarja, da podjemnik po pregledu in prevzemu dela ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu. Da hiša nima izolacije - fasade je mogoče ugotoviti z običajnim pregledom, zato iz naslova toplotnih izgub in vlage toženka ne more imeti upoštevnih ugovorov. Poleg tega je toženka sama prispevala k nastanku škode, saj 10 let ni izvedla fasade niti izolirala ostrešja, pa tudi sicer predmet pogodbe ni bila izvedba izolativne fasade. To jasno izhaja iz navedb toženke kot tudi iz mnenja izvedenca K. v zadevi P 146/97. Enako pa velja tudi glede starega temelja. Zaradi preglednosti zadeve pritožnik opozarja, da je že pravnomočno odločeno, da predmet pogodbe ni bila izdelava oz. sanacija starih temeljev, izdelava fasade in podstrešnih izolacij, izdelava preklad nad vrati in izdelava horizontalnih vezi. Opozarja tudi, da je neutemeljen in prepozen tudi pobotni ugovor iz naslova skritih napak. Opozarja tudi na določbo člena 635 OZ, po kateri po preteku enega leta od obvestila podjemnika o napakah izvršenega dela ni mogoče več sodno uveljavljati svojih pravic. Toženka tudi ni omogočila tožniku zakonske pravice odpraviti napako, ampak ga je z objekta dobesedno nagnala. V vsakem primeru pa po določbi člena 663 OZ toženkina pravica iz naslova odgovornosti za napake preneha v enem letu, odkar je obvestila izvajalca. Skladno z zgornjimi navedbami pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje pobotni ugovor toženke kot prepozen in nedovoljen zavrže in ji naloži v plačilo celoten znesek v 5.533,37 EUR z obrestmi.

Toženka izpodbija odločitev v ugodilnem delu za tožnika in v zavrnilnem delu pobotnega ugovora. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in poudarja, da sama ni nikoli prejela zneska, ki naj bi ga toženec nakazal odvetniku J. S., niti tega ni pooblastila za prejem kakršnega koli denarja. O tem plačilu tudi ni bila seznanjena, sicer ne bi podpisovala pooblastila za izterjavo spornih stroškov. Toženka je v tej zvezi predlagala zaslišanje dedičev po pokojnem odvetniku, a sodišče tega dokaza ni izvedlo, ni pa navedlo razlogov za takšno postopanje. Opozarja na vsebino določbe člena 193 OZ in navaja, da je ni mogoče šteti za nepošteno pridobiteljico, tako da bi šle tožniku obresti kvečjemu od vložitve tožbe dalje. Glede pobotnega ugovora pa meni, da je ta utemeljen v celoti, poleg tega pa bi moralo sodišče ugotoviti obstoj njene terjatve na dan vložitve pobotnega ugovora in ne šele na dan 1.12.2008. Na ta način sodišče o pripadajočih zamudnih obrestih sploh ni odločalo. Njena terjatev je namreč nastala bistveno prej in sodišče sploh ne navede razlogov, zakaj je ugotavljalo terjatev toženke na dan 1.12.2008. Posledično pa toženka graja tudi odločitev o pravdnih stroških, saj meni, da je zahtevek tožnika neutemeljen in ji gredo vsi pravdni stroški.

Pritožbi sta bili v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročeni nasprotni stranki, toženka pa v odgovoru na pritožbo tožnika le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

I.

O ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke: Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem v pritožbi konkretizirano ne pojasni, zakaj naj bi prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravilo preizkus, ali je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kakšno procesno kršitvijo, na katero mora sodišče druge stopnje vselej paziti ob odločanju o pritožbi (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče takšnih kršitev ni ugotovilo, prav tako pa ne more pritrditi pritožbi, da naj bi bila podana druga dva pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu, dokazna ocena pa je glede pravno odločilnih okoliščin prepričljiva in pravilna. Tako povzete dejanske ugotovitve pa so omogočile le takšen materialnopravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

Tožnik svojo terjatev temelji na trditvi, da je bila toženki dvakrat izpolnjena njegova obveza plačila sicer pravnomočno prisojenih pravdnih stroškov v zadevi, ki se je vodila pod opravilno številko P 146/97 pred Okrožnim sodiščem v Krškem. Tožniku je bilo v tem postopku naloženo v plačilo takratnih 710.318,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 4.5.2000 do plačila dne 14.12.2001, ki po izračunu tožnika znašajo 348.528,00 SIT ter 80.202,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo. Tožnik je dne 14.12.2001 poravnal navedene stroške v skupni višini 1.139.054,00 SIT na račun odvetnika J.S. kot pooblaščenca toženke v navedenem pravdnem postopku. Navedena dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predloženih listinskih dokazov in jim pritožba ne oporeka, pa tudi sicer so bila tekom postopka nesporna. Enako velja glede ugotovitve, da so bili tožniku v izvršilnem postopku, ki ga je sprožila toženka, v času od 22.8.2002 do 1.10.2002 odtegnjeni zneski v skupni višini 1.326.017,40 SIT na račun istih pravdnih stroškov. Pritožbene navedbe toženke, da sama ni prejela denarja od svojega pooblaščenca, niti ga ni pooblastila za prejem denarja in da gre zato za obveznost dedičev pokojnega odvetnika J.S., so v celoti neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v tem primeru pravilno in popolno ugotovilo vsa potrebna dejstva in jih tudi pregledno navedlo, vsi navedeni razlogi po odločilnih dejstvih pa potrjujejo pravilnost sprejete odločitve. Pritožba namreč ne oporeka ugotovitvi, da je bil pokojni odvetnik J.S. pooblaščenec toženke v pravdnem postopku, kot pooblaščenec pa je imel po 3. točki 1. odstavka 95. člena ZPP pravico od nasprotne stranke sprejeti celotno terjatev, katero so predstavljali stroški, nastali v pravdnem postopku. Po določbi 1. odstavka 305. člena ZOR (ki je veljal v času nastanka in izpolnitve obveznosti) mora biti obveznost izpolnjena bodisi upniku bodisi osebi, ki jo določa zakon. Glede na to, da gre za terjatev iz naslova pravdnih stroškov, je bila izpolnitev pooblaščencu - odvetniku z zakonom predvidena. Ker je šlo za veljavno izpolnitev obveznosti, je tako ta z dnem plačila 14.12.2001 tudi prenehala. Da gre v primeru ponovnega plačila iste obveznosti toženki za neupravičeno obogatitev, sodišče prve stopnje to pravilno ugotavlja, zato obstaja njena obveza vrnitve prejetega (člen 193 OZ). Pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje glede odločitve v obrestnem delu in so pritožbene navedbe toženke v tem delu prav tako neutemeljene. Kot je bilo že navedeno, je bilo potrebno šteti, da je bilo plačilo pravdnih stroškov dne 14.12.2001 hkrati tudi izpolnitev obveznosti tožnika do toženke, morebitna neobvestitev o tem plačilu s strani odvetnika same toženke pa je stvar njunega notranjega razmerja. Poleg tega je toženec s temi argumenti vložil ugovor zoper izdani sklep o izvršbi in je pozneje prišlo do odtegnitve sredstev z njegovih računov, pa toženka kljub temu izvršbe ni ustavila, temveč je celo v pritožbenem postopku zoper izdani izvršilni sklep vztrajala pri celotnem plačilu. V času prejema zarubljenih denarnih sredstev tožnika je bila toženka nedvomno nepošten pridobitelj, zato mora plačati zamudne obresti od dneva pridobitve (člen 193 OZ). Upoštevajoč navedeno, je bilo potrebno pritožbo toženke zoper ugotovitev obstoja terjatve tožnika kot neutemeljeno zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

II.

O ugotovitvi obstoja terjatve tožene stranke: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo pobotnemu ugovoru toženke in sicer na osnovi s strani sodnega izvedenca ugotovljenih napak pri gradnji oz. adaptaciji hiše toženke, ko je bil tožnik izvajalec teh del. Pri tem sodišče ugotavlja, da gre za napake, ki so nastale po zaključku sojenja v pravdni zadevi P 146/97, vendar še zmeraj znotraj 10-letnega garancijskega roka, ki naj bi potekel v letu 2006. Uvodoma je potrebno navesti, da gre za pogodbeno razmerje med strankama, nastalo v letu 1996, zato je potrebno uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), in sicer na podlagi prehodne določbe člena 1060 OZ. Sodišče prve stopnje je glede na upoštevanje 10-letnega garancijskega roka očitno štelo, da ne gre dogovor pravdnih strank opredeliti kot pogodbo o delu po členu 600 ZOR, temveč kot njeno različico - gradbeno pogodbo po členu 630 ZOR, čemur pa tožnik izrecno nasprotuje. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede jamčevalnih zahtevkov v zvezi z opravljenim delom razlikovanje med obema pogodbama za odločitev sploh ni odločilno. Namreč po 1. odstavku 616. člena ZOR pri pogodbi o delu oziroma po 2. odstavku 645. člena ZOR pri gradbeni pogodbi, mora naročnik v enem letu po tem, ko je o napakah obvestil izvajalca, sodno uveljavljati jamčevalno pravico, sicer pravica sama preneha. Gre za prekluzivni rok materialnega prava, katerega mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (glej tudi sodbo VS RS II Ips 181/2006 in II Ips 658/2006). Izpolnitev notifikacijske dolžnosti je tako temeljni in nujen pogoj za uspešno uveljavitev jamčevalnih sankcij, na kar je tožnik tekom postopka in v pritožbi utemeljeno opozarjal. Obveznost pravočasnega obvestila o napakah po členu 614 in 615 ZOR (pri pogodbi o delu) oziroma po 1. odstavku 645. člena ZOR (pri gradbeni pogodbi) ter navedeni roki za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov so določeni zaradi zaščite interesa prevzemnika posla. Toženka pa niti ne zatrjuje (še manj pa dokazuje), da je glede napak, ki naj bi nastale po zaključku sojenja v zadevi P 147/97, v kateri je napake pri delu prav tako uveljavljala, tožnika sploh kaj obvestila. Če pa naročnik del ne dokaže, da je izvajalca obvestil o napakah (in to opredeljeno) znotraj roka iz 1. odstavka 645. člena ZOR (toženka namreč zatrjuje obstoj gradbene pogodbe) oziroma iz člena 614. in 615 ZOR, kar je nadaljnji pogoj za ohranitev roka za pravočasno uveljavljanje pravice naročnika iz naslova jamčevanja (2. odstavek 645. člena ZOR), je njegova pravica uveljavljanja odgovornosti iz naslova napak prenehala po samem zakonu.

Z neupoštevanjem navedenih materialnih določb je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je narekovalo spremembo izpodbijane odločitve (5. alineja 358. člena ZPP) in zavrnitev pobotnega ugovora tožene stranke. Navedeni razlogi oziroma zavrnitev pobotnega ugovora toženke že po temelju so narekovali tudi zavrnitev pritožbe toženke v zavrnilnem delu pobotnega ugovora izpodbijane sodbe in njeno potrditev (člen 353 ZPP). Iz teh razlogov pritožbeno sodišče tudi ne odgovarja na pritožbene očitke o višini v pobot uveljavljane terjatve, ker niso več odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Navedena sprememba sodbe je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP). Ker je tožnik tako v pravdi v celoti uspel, mu mora toženka povrniti nastale pravdne stroške, le-te pa je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo tožbe v višini 400 točk (1. odstavek tarifne številke 18 Odvetniške tarife - OT) in vse nadaljnje odvetniške storitve po tarifni številki 19 in 20 OT od navedene osnove (prva pripravljalna vloga 400 točk, ostale štiri po 300 točk, zastopanje na narokih - prvi narok 400 točk, ostali po 200 točk). Za odsotnost iz pisarne je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 600 točk (in ne priglašenih 800 točk) za pet narokov, kar je skladno z določbo 4. in 5. odstavka 7. člena OT. Skupno je pritožbeno sodišče tožniku odmerilo odvetniške storitve v višini 3.400 točk oziroma 1.560,60 EUR, skupaj s pripadajočim DDV pa 1.872,72 EUR. Nadalje je priznalo materialne stroške v višini 31,21 EUR (3. odstavek 13. člena OT) in potne stroške za prihod pooblaščenca na pet narokov v višini 248,00 EUR (160 km x 0,31 EUR x 5), stroške izvedenca v znesku 139,40 EUR in strošek sodnih taks v višini 142,71 EUR. Skupno je tako pritožbeno sodišče tožniku odmerilo 2.434,04 EUR pravdnih stroškov, višjih stroškov pa ni priznalo, ker zanje ni podlage v OT.

V pritožbenem postopku toženka s pritožbo ni uspela, tožnikova pritožba pa je bila potrebna in utemeljena, zato je toženka dolžna povrniti tožniku tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP). Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov sestave pritožbe v višini 500 točk (1. točka tarifne številke 21 OT) oz. 229,50 EUR ter sodnih taks v višini 147,78 EUR. Skupno je tako toženka dolžna povrniti tožniku 377,28 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.