Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 100.665,00 SIT stroškov za odgovor na pritožbo, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2006 dalje do plačila.

Tožeča stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da mu plača 2.200.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo (500.000,00 SIT zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti, 1.700.000,00 SIT zaradi strahu) z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 9.7.2002 do 27.6.2003 ter obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 28.6.2003 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo, ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne 451.017,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.6.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter priglaša pritožbene stroške. Predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je zahteval odškodnino v višjih zneskih, tudi zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče mu je prisodilo prenizko odškodnino oz. je nepravilno odločilo, ko mu odškodnine za navedeno obliko škode niti ni priznalo. Sodišče sicer navaja v razlogih sodbe, da je v celoti upoštevalo izvedensko mnenje in tudi izpovedbo tožnika, kolikor ni bila v nasprotju s tem mnenjem, toda iz razlogov izhaja, da temu ni tako, ko navede, da je izvedenec ugotovil, da ima tožnik začetne spremembe na rebrni mreni z jasno diagnozo plevralni plaki in torej nima plevropolmunalne azbestoze. To ni točno, izvedenec je namreč ugotovil, da so bile spremembe na plevri opažene že leta 1999, le spremembe v funkcionalnem smislu so začetne. Tudi ne drži, da tožnik nima plevropulmonalne azbestoze, ker bi to pomenilo, da tudi plevralnih plakov nima. Izvedenec je ugotovil, da tožnik nima pulmonalne azbestoze torej intersticijske fibroze - azbestoze. Plevralni plaki pa so priznani kot azbestno obolenje in tudi uvrščeni med poklicna obolenja zaradi izpostavljenosti azbestu. Izvedenec je na zaslišanju povedal, da gre pri tožniku le kar zadeva azbestozo, torej spremembe na intersticiju, za kontaminacijo z azbestnim prahom, diagnoza plevralnih plakov pa je jasna. Nenazadnje pa sodišče trdi, da gre pri tožniku le za izpostavljenost oz. kontaminacijo z azbestnim prahom in ne še za pravo obolenje, s tem pa sodišče pride v nasprotje, ko povzema izvedenca tudi v delu, ko pravi, da gre za jasno diagnozo plevralnih plakov.

Sodišče prisodi tožniku za telesne bolečine 500.000,00 SIT in višji zahtevek zavrne. Ob tem napak navaja, da je tožnik zahteval 2.000.000,00 SIT, saj je zahteval iz tega naslova 1.000.000,00 SIT. Sodišče samo pravi, da bodo pri tožniku v prihodnje potrebni redni kontrolni pregledi, ter ob tem opozarja, da je bolj izpostavljen tveganju za razvoj pljučnega raka kot bivši kadilec. Ustvari si tako sliko, da bo tožnik moral obiskovati te preglede zaradi preteklega kajenja. Tak zaključek ni jasen, to iz izvedenskega mnenja ne izhaja, ta je pač povedal, da bodo pri tožniku v skladu z dobro klinično prakso kontrolni pregledi potrebni vsako leto, če pa se bo izkazalo, da je bolezen stabilna, se bo razmak lahko podaljšal (na dve do tri leta). Jasno je, da se ti kontrolni pregledi nanašajo na tožnikovo azbestno obolenje in ne preteklo kajenje. Pri tožniku je bolj verjeten razvoj drugih težjih azbestnih bolezni. To pa bo vodilo k mnogim preiskavam z ionizirajočim sevanjem, izvedenec tudi ni izključil potrebe po invazivnih diagnostičnih posegih v bodočnosti in je verjetnost razvoja malignoma pri tožniku še posebej velika, še posebej zaradi njegove starosti, ki ni visoka, tako ugotavlja tudi izvedenec - npr. izvedenka dr. M. D. - F., v zadevi pod opr. št. P iz mnenja katere izhaja, da vsekakor vsa azbestna obolenja napredujejo. To mnenje je tožnik pridobil šele dan po zaključku naroka za glavno obravnavo, zato ta dokaz ni prepozen in naj se ga vpogleda kot dokaz, da so strokovni zaključki taki pa je ugotovljeno tudi v več pravdnih zadevah, ki jih pritožba citira, ko je ugotovljen mezoteliom plevre, in prihaja tudi do smrti zaradi bolezni. Sodišče se ni izjasnilo glede tožnikovega kašlja in izvedenec ni izključil možnosti, da je ta suh kašelj posledica plevralnih plakov. Ugotavlja celo, da je to simptom, ki ga zatrjujejo skoraj vsi azbestni bolniki. Ker torej ni dokazano, da ta kašelj ni posledica azbestnega obolenja, bi moralo sodišče po 173. členu ZOR šteti, da je to škoda in je posledica izpostavljenosti azbestu, ki je nevarna stvar.

Prenizko je prisojena tudi odškodnina za pretrpljeni in bodoči strah. Tožeča stranka je prepričana, da je primerna odškodnina 2.500.000,00 SIT kot je zahtevala (ne 2.000.000,00 SIT kot zmotno navaja sodišče). Sodišče je precej dosledno povzelo ugotovitve izvedenca, ni pa upoštevalo izpovedbe tožnika, čeprav ta ne nasprotuje ugotovitvam izvedenca pač pa jih dopolnjuje. Kot je že utemeljeno v pritožbi, obstoji možnost, da pri tožniku pride do razvoja najtežjega z azbestom povezanega obolenja in je ta možnost zelo velika, tožnik je precej mlad. Tožnik, kot je povedal, tudi ve, kaj pomeni tak razvoj dogodkov iz svojega domačega okolja od prijateljev, svojcev. Soočanje z realnostjo azbestnih obolenj iz oči v oči v okolju, kjer ljudje zato tudi umirajo, pusti pri vsakem človeku sled.

Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne drži. Izvedenec je res povedal, da tožnik nima pomembno zmanjšanih življenjskih aktivnosti, toda to pomeni, da tožnik življenjske aktivnosti zaradi azbestne bolezni ima zmanjšane, ne pa pomembno, kar ne sme pomeniti, da tega sodišče ne upošteva pri odmeri odškodnine. Izvedenec je še navedel, da ima tožnik kljub v funkcionalnem smislu začetnim spremembam na plevri lahko težave z dihanjem, predvsem ob večjih naporih, tako v vsakdanjem življenju kot pri rekreaciji. Glede na to, da je tožnikovo težko dihanje v manjšem delu tudi posledica azbestne bolezni in da zaradi le te tožnik tudi suho pokašljuje, ter ga kašelj občasno tudi prebuja iz spanja, je očitno, da so življenjske aktivnosti tožnika ovirane in zmanjšane tudi zaradi azbestne bolezni. Jasno bi moralo tudi biti, da življenjske funkcije in življenjske aktivnosti niso isti pojem. Življenjske funkcije so osnovni življenjski procesi, z omejitvijo pa se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Po sodni praksi zmanjšanje življenjskih aktivnosti pomeni vsako omejitev oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljal pred škodnim dogodkom in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodoče. Prišlo je tako do absurdne odločitve sodišča, da tožniku, ki je bil v času delovne dobe tudi zaradi azbestne bolezni uvrščen v III. kategorijo invalidnosti in imel jasno opredeljene omejitve pri delu, ki izhajajo tudi iz same azbestne bolezni, ne pripada odškodnina zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Pri svojih letih bi lahko še marsikaj počel, pa tega zaradi omenjenih omejitev ne more.

Ta prisojena odškodnina je tudi v nesorazmerju z že pravnomočno prisojenimi odškodninami. Npr. v zadevi pod opr. št. P je dosojena odškodnina 4.500.000,00 SIT, v zadevi opr. št. P, 4.700.000,00 SIT, v zadevi opr. št. P v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. opr. št. I Cp z dne 23.10.2001 je bila dosojena odškodnina 6.800.000,00 SIT, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (odločba opr. št. II Ips 74/2002). Ne bi bilo pravično, če bi bil samo tožnik prikrajšan za primerno odškodnino, ki so je bili deležni nekateri drugi oškodovanci v sodnih postopkih.

Opozarja še, da je tožnik s stroškovnikom priglasil 750 točk za drugo pripravljalno vlogo, priznanih jih je le 450 točk. Izrek naj se zato v tem delu popravi, saj je te stroške priglasil po Odvetniški tarifi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prisojena odškodnina je primerna, tožeča stranka ne v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi ni utemeljila upravičenosti do plačila še dodatno 3.300.000,00 SIT odškodnine. Tožeča stranka se dlakocepsko spušča v navedbe sodišča v delu, ki zadeva diagnozo azbestne bolezni. Dejstvo je, da ima tožnik azbestno bolezen - plevralne plake, kar se ujema tudi z ugotovitvami izvedenca. Tudi iz razlogov sodbe je razvidno, da je sodišče pri določanju višine odškodnine za posamezne oblike negmotne škode izhajalo iz te osnovne oblike bolezni. Neprepričljiva je tožeča stranka, kar zadeva bodoče zdravstvene poglede, ko skuša prikazati sodišče kot tisto, ki ustvarja napačno sliko, čeprav je zaključek sodišča tak kot izhaja iz ugotovitev izvedenca. Glede kajenja tožeča stranka ne more zvrniti odgovornosti na toženko zato, ker je le ta naj ne bi opozorila na škodljivost povečanega tveganja kajenja v povezavi z azbestom. Odločitev glede zdravega načina življenja je stvar posameznika. Glede bodoče prognoze pa noben izvedenec ne more pri obolelih za plake niti s stopnjo verjetnosti trditi, da bo prišlo do mezotelioma. V 2 do 3% se res žal končajo z mezoteliomom. Napačno si tožnik razlaga mnenje izvedenca v zvezi s težkim dihanjem in kašljem. Nesprejemljive so po mnenju tožene stranke tudi navedbe tožnika, ko skuša utemeljiti, da je prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Če tožnik nima pomembno zmanjšanih življenjskih aktivnosti po mnenju izvedenca, to pomeni, da to zmanjšanje ni tako pomembno, da bi bil upravičen do odškodnine iz tega naslova. Tudi ni izkazano, da bi tožnik zaradi azbestne bolezni imel omejitve. Obstruktivna komponenta ventilacije pri tožniku je značilna za KOPB, ki je v 80% posledica kajenja. Izvedenec je tudi zaključil, da so take bolečine, ki jih tožnik navaja, kot tudi težave (težko dihanje) bolj v povezavi z drugimi obolenji tožnika, kot pa z azbestno boleznijo. Je invalid III. kategorije, to pa je postal zaradi izpostavljenosti azbestu in tudi zaradi številnih drugih bolezni in se je tudi sicer tožnik upokojil kot tehnološki višek in ne kot invalid. Tudi ni izkazano, da kakšnega konkretnega dela ne bi mogel tožnik opravljati zaradi azbestne bolezni. Sporne so tudi navedbe tožnika v povezavi s strahom, pri čemer je vendarle treba upoštevati, da ima tožnik najlažjo obliko azbestne bolezni in da soočanje z realnostjo azbestnih obolenj iz oči v oči kot že rečeno v pretežni večini le ne pomeni tragičnega konca. Zato je prisojena odškodnina primerna in tudi ne držijo navedbe tožnika, ko primerja odškodnino z drugimi primeri. Kar zadeva višino odškodnin v azbestnih sporih, pa je treba tudi upoštevati, da so se odškodnine v primerjavi z začetnimi primeri znižale. Tožena stranka zato predlaga, da se pritožba tožnika kot neutemeljena zavrne in priglaša pritožbene stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik poklicno bolezen - plevralni plaki, in nima azbestoze. Ta ugotovitev izhaja iz jasnih zaključkov izvida in mnenja izvedenca mag. M. T. (izvedensko mnenje z dne 20.8.2003 - npr. stran 6 in izpovedba izvedenca na naroku dne 17.2.2004, ko je povedal, da gre pri tožniku za plake in ne za azbestozo) in ne drži, da so razlogi v sodbi glede te odločilne ugotovitve med seboj v nasprotju, le glede azbestoze je namreč sodišče zapisalo, da še ne gre za pravo obolenje. Pri tožniku gre torej za najlažjo obliko azbestne bolezni in ta sama po sebi, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožniku ne povzroča telesnih bolečin oz. omejitev v vsakdanjem življenju. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odškodnino za telesne bolečine oz. nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo tožniku v primernem znesku. Dosedanje preiskave niso bile naporne, tudi ne boleče, tudi ne zdravju nevarne, tudi invazivnih preiskav doslej ni imel. Seveda bo potrebno njegovo zdravstveno stanje v bodoče spremljati (zaradi azbestne bolezni in ne zaradi kajenja), nujne bodo kontrole, kot je ugotovljeno v sodbi in kot ugotavlja tudi pritožnik v pritožbi, ni pa gotovo, da bo tožnik zaradi azbestne bolezni izpostavljen še mnogim preiskavam z ionizirajočim sevanjem, obstaja le določena možnost oz. verjetnost kot sam pritožnik poudarja, da bodo v primeru razvoja bolezni, tudi, če bi prišlo morebiti do razvoja malignoma, potrebni invazivni diagnostični posegi, vendar pa to ni gotovo. Ker sodišče prisodi odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo, in to tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ta zakon se za razmerja nastala pred uveljavitvijo OZ, še uporablja - 1060. člen OZ, enako tudi sedaj 179. in 182. člen OZ), je sodišče prisodilo odškodnino za to obliko škode glede na okoliščine, ki obstoje oz. okoliščine, ki so tudi v bodočnosti gotove. Izvedenec je v pisnem mnenju tudi pojasnil, da je zdravstveno stanje, kar se tiče sprememb, ki so posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu, dobro in stabilno (stran 7), in da zdravljenja v naprej sicer ni moč predvideti, in bo le v primeru, če se bo prizadetost pljuč in rebrne mrene slabšala, ali pa se bo razvil rak pljuč ali rebrne mrene, v bodoče potrebna tudi invazivna diagnostika, posebej, če bi obstajal sum na razvoj maligne bolezni (bronhoskopija, punkcija pljuč ali medrebrnega prostora). Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da imajo pregledi z RTG ali CT slikanji lahko škodljive posledice na organizem, so obremenjujoči za telo, zato je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in je odškodnina v znesku 500.000,00 SIT glede na te okoliščine tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna. Tudi iz sodne prakse, ki je na tem področju bogata, izhaja, da se oškodovancem v podobnih okoliščinah priznava odškodnina 500.000,00 SIT (npr. odločbe VSK opr. št. I Cp 1003/04, I Cp 1069/04, I Cp 26/05, I Cp 84/05, I Cp 486/04...). Pritožbene trditve o verjetnem razvoju bolezni in s tem povezanimi dodatnimi pregledi so zato neutemeljene in zato neupoštevni dokazi z vpogledom v mnenja izvedenke v drugem sodnem postopku. Če pa bo v bodoče prišlo zaradi razvoja bolezni (to ni gotovo, kot izhaja iz ugotovitev sodišča, ki je korektno povzelo ugotovitve izvedenca) do dodatnih zapletov in s tem povezanih pregledov, tudi bolj invazivnih in zdravju škodljivih ter pogostejših, bo to lahko podlaga za zahtevo za plačilo odškodnine za novo škodo.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje zaključilo, da zahtevek v tem obsegu ni utemeljen, saj škoda ni dokazana. Ugotovilo je namreč, da zaradi posledic azbestne bolezni, ko je ocenilo zbrane dokaze, tudi mnenje izvedenca, tožnik nima pomembno zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Pritožba meni, da že iz tega zaključka izhaja, da zmanjšane življenjske aktivnosti so, niso pa pomembno zmanjšane, zato naj bi tožniku odškodnina šla. Da bi imel tožnik omejitve in težave v vsakdanjem življenju, ki bi bile povezane z azbestno boleznijo, ni ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikove težave z dihanjem ob večjih naporih niso posledica azbestne bolezni, pritožba trdi nasprotno. Res je izvedenec zapisal na 8. strani pisnega izvedenskega mnenja z dne 20.8.2003, da ima lahko tožnik težave z dihanjem, predvsem ob večjih naporih, tako v vsakdanjem življenju kot tudi pri rekreaciji, kar pa kaže le na verjetnost in ne na gotovost. Je pa izvedenec 7.12.2003 še pojasnil, da zaradi azbestne bolezni zelo verjetno nima bolečin (tč. 3), enako, ko je bil zaslišan, ko je tudi povedal, da težko dihanje ni posledica plakov in se je tudi opredelil do tožnikove izpovedbe o omejitvah v vsakdanjem življenju, in povedal, da plaki takega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (kar je podlaga za prisojo odškodnine po čl. 200 ZOR) ne povzročajo (npr. omejitve pri športu). Tožnik pa mora škodo, če naj bi bil upravičen do odškodnine, z gotovostjo dokazati. Glede zadihanosti pri tožniku je izvedenec še pojasnil, ko je bil zaslišan (stran 6 zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 17.2.2004), da tega podatka v zdravstvenem kartonu ni, in je zadihanost tudi sicer lahko povezana s človekovo telesno kondicijo, starostjo, težo in drugimi boleznimi, lahko je tudi posledica dolgoletnega kajenja, saj so pri tožniku že prisotne emfizemske bule. Zato so nasprotne trditve pritožbe neutemeljene, saj podlage v ugotovitvah strokovnjaka izvedenca nimajo, ter predstavljajo zgolj negiranje in lastno videnje, brez strokovne podlage, vzrokov za zatrjevane tožnikove težave, glede kašlja pa pritožnik že sam pove, da obstoji le verjetnost, da je kašelj posledica azbestne bolezni, oz. da izvedenec ni izključil možnosti povezave z azbestno boleznijo, torej niti ne trdi, da je (gotovo) posledica taka bolezni.

Strah pa je pri tožniku nedvomno prisoten, to je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in mu je zato tudi prisodilo odškodnino za to obliko škode. Upoštevalo je tudi objektivni kriterij, ki je pri odmeri odškodnine pomemben tako kot tudi oškodovančev subjektivni odnos do bolezni, ocenilo vse okoliščine in določilo tudi po oceni pritožbenega sodišča primerno odškodnino. Dejstvo je, da gre pri tožniku za minimalno plevralno obolenje, tudi ni velike verjetnosti za nadaljnji razvoj bolezni, nenazadnje je nemogoče spregledati tudi dejstvo, da je tožnik tudi sam zaradi kajenja povečal rizičnost za pojav maligne bolezni, saj je izvedenec pojasnil, da je možnost za razvoj pljučnega raka pri kadilcih, izpostavljenih azbestu, tudi do 50 krat pogostejša kot pri nekadilcih, ki niso bili izpostavljeni azbestu (stran 8 pisnega mnenja z dne 20.8.2003).

Odločbe, ki jih v zaključku citira pritožnik, niso primerljive, v zadevi, ki jo je obravnavalo tudi Vrhovno sodišče, gre za drugo obliko azbestne bolezni, azbestozo, zato je bila tudi prisojena odškodnina višja, odločbi opr. št. P in P pa pritožbenemu sodišču nista poznani, ter je tudi celokupna odškodnina, prisojena tožniku, ustrezna, skladna z merili iz čl. 200 in 203 ZOR oz. 179 in 182 OZ in ustrezno umeščena v okvir sodne prakse.

Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke o predčasni upokojitvi tožnika, zaradi ugotovljene delovne omejitve. Za odločanje o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so namreč pomembne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ustrezno ugotovilo in upoštevalo, ter v pritožbi poudarjene okoliščine o invalidski upokojitvi tožnika ne terjajo drugačne odločitve o višini odškodnine za to obliko nepremoženjske škode zaradi že pojasnjenega ustreznega upoštevanja ugotovitev glede prizadetosti oz. morebitne prizadetosti tožnika zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sicer pa iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 8.10.2002, ki je v spisu izhaja le, da je moral biti prerazporejen na drugo ustrezno delo elektronika z omejitvijo, da ne sme biti izpostavljen ionizirajočemu sevanju, fibrogenemu prahu, kalcerogenim agencom za pljuča in plevro, katerih koncentracije presegajo mejne vrednosti s polnim delovnim časom od 23.9.2002 dalje.

Neutemeljeno pritožnik napada tudi stroškovno odločbo, nagrada za sestavo druge pripravljalne vloge je namreč priznana skladno z Tar. št. 18 in 3. odst. Tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT), glede na tedanjo vrednost spora, to je 5.500.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zasledilo in ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo in pritožbeni razlogi niso podani, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi pritožbene stroške (154. čl. ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, saj je z navedbami v odgovoru doprinesla k razjasnitvi zadeve, gre zato za potrebne stroške (155. člen ZPP). Stroški sestave odgovora na pritožbo so 625 odvetniških točk nagrade, 2% materialnih stroškov oz. 12,5 točk, kar znaša glede na vrednost točke 110,00 SIT 70.137,50 SIT, povečano za 20% DDV torej 84.165,00 SIT ter še 16.500,00 SIT za takso, skupno 100.665,00 SIT. Ni pa upravičena do uveljavljenih 50 točk za pregled drugostopenjske sodbe in poročilo stranki, saj so ti stroški že zajeti v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Znesek 100.665,00 SIT mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2006 dalje do plačila. Odločitev o stroških ima podlago v določbi 1. odst. 165. čl. ZPP.