Jedro

Tožničino nestrinjanje s predmetno izvršbo se v celoti nanaša na sproženi postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker se z izpodbijanim sklepom le dovoljuje prisilna izvršitev obveznosti, o kateri je bilo odločeno z inšpekcijsko odločbo, aktivnosti, ki se nanašajo na pridobitev gradbenega dovoljenja, v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je njegova odločba št. 06122-4968/2006-19 z dne 9. 7. 2007, s katero je bilo tožnici naloženo, da mora v roku treh mesecev po prejemu odločbe odstraniti prizidek tlorisa 9,5 x 1,4 m, ki stoji in se prislanja na zahodni strani obstoječega poslovnega objekta v nivoju visokega pritličja, na zemljišču parc. št. 1779/11 k.o. ..., postala dne 12. 10. 2007 izvršljiva (1. točka izreka). Poleg tega je bil tožnici postavljen dodatni rok do 1. 5. 2011 za prostovoljno izvršitev odrejene obveznosti (2. točka izreka). Po preteku tega roka bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec (3. točka izreka). S 4. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep, s 5. točko pa, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe. V obrazložitvi gradbeni inšpektor med drugim navaja, da je na inšpekcijskem pregledu 28. 10. 2010 ugotovil, da tožnica ni prostovoljno izvršila obveznosti iz navedene odločbe.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep.

V tožbi tožnica smiselno navaja, da se z izvršbo ne strinja, ker je pri Upravni enoti Grosuplje 29. 4. 2011 vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za predmetni objekt. 28. 6. 2011 je prejela odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, 8. 7. 2011 pa je bila opravljena ustna obravnava. Ker pa sosedje soglasje h gradnji pogojujejo z odkupom vmesnega zemljišča, ureditvijo dostopnih poti in postavitvijo nadomestne ograje, ji gradbeno dovoljenje še ni bilo izdano.

Iz navedenega razloga je tožnica še predlagala, da se ji podaljša rok za odstranitev prizidka za 6 mesecev. Navaja, da bi ji z izvršbo nastala nepopravljiva škoda ter bi bile kršene njene človekove pravice.

Ker je tožnica predlog za odlog upravne izvršbe utemeljevala na določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07, 65/08 in 8/10; v nadaljevanju ZUP), jo je sodišče z dopisom z dne 13. 9. 2011 poučilo o pristojnosti za odločanje v postopku upravne izvršbe in pojasnilo, da bo njeno zahtevo, če ne bo sporočila drugače, obravnavalo po določbah 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10; v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica v postavljenem roku ni sporočila drugače, zato je sodišče njen predlog obravnavalo kot zahtevo za izdajo začasne odredbe po omenjenih določbah ZUS-1. K 1. točki izreka: Po 1. odstavku 36. člena ZUS-1 je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija s tožbo, lahko predmet upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, temveč le akt, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je inšpekcijski organ izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena v zvezi z 297. členom ZUP, ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnice, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahtevajo prej navedene določbe ZUS-1. Z izpodbijanim sklepom se namreč obveznost tožnice le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja, niti se s tem sklepom na drug način ne posega v tožničine pravice ali pravne koristi. O obveznosti tožnice, da odstrani nelegalno zgrajeni objekt, je bilo namreč v celoti odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo z dne 9. 7. 2007. S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom, pa se le dovoljuje prisilna izvršitev te obveznosti, ker je tožnica v času do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe ni prostovoljno izvršila. Prav tako v obravnavani zadevi ne gre za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te namreč sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, izhaja tudi iz povsem ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sklep opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 213/2009 z dne 1. 10. 2009). Po stališču Vrhovnega sodišča RS, nakazanem v obrazložitvah tovrstnih zadev, je treba tudi pri preizkusu tožb, ki se nanašajo na sklepe o dovolitvi izvršbe, preveriti, ali je s tem sklepom morda poseženo v pravice, obveznosti ali pravne koristi tožeče stranke. Zato je sodišče v obravnavani zadevi opravilo tudi to presojo in ugotovilo, da tožnica ne zatrjuje nobenega konkretnega posega v svoje pravice, obveznosti ali pravne koristi, niti ne zatrjuje, da bi bil izpodbijani sklep v neskladju z izvršilnim naslovom, ali da bi sporni objekt odstranila in bi bila zato izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe neutemeljena, temveč se njeno nestrinjanje s predmetno izvršbo v celoti nanaša na sproženi postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Te navedbe pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Kot že navedeno se z izpodbijanim sklepom le dovoljuje prisilna izvršitev obveznosti, o kateri je bilo odločeno z inšpekcijsko odločbo z dne 9. 7. 2007, zato aktivnosti, ki se nanašajo na pridobitev gradbenega dovoljenja, v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Če pa bo tožnici gradbeno dovoljenje izdano preden bo opravljena izvršba, bo na njegovi podlagi upravnemu organu lahko predlagala ustavitev izvršbe.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu s 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače, po 2. odstavku istega člena pa sodišče lahko na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Po teh določbah ZUS-1 je torej dovoljena tožba v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno, procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Povedano drugače: o začasni odredbi je mogoče odločati le, če je pri sodišču vložena tožba, ki je prestala predhodni preizkus po 1. odstavku 36. člena ZUS-1. Kot je obrazloženo zgoraj, obravnavana tožba tega preizkusa ni prestala, zato je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.