Jedro

Če je roditelj preživljal otroka in bi ga še preživljal, če bi bil živ, je otrok upravičen do rente ne le v znesku, kot ga je (in bi ga) roditelj dejansko prispeval za preživljanje, marveč toliko, kolikor bi bil dolžan prispevati po družinskopravnih predpisih.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 9.7.1999, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke in v kateri je preminula žena tožnika oziroma mati tožnic, tožnik pa je od nezgode naprej v komi in v oskrbi v domu starejših občanov, je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek tožnikov, ki združuje izgubljeni dohodek tožnika in izgubljeno preživljanje tožnic. Tožniki ne morejo zahtevati solidarnega povračila svoje škode, saj je ta znana za vsakega izmed njih. Ugodilo pa je podrednemu zahtevku tožnic za izgubljeno preživljanje za čas od julija 1989 do oktobra 2002 za vsako v višini 1,159.563 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, in za plačevanje mesečne rente po 28.989 SIT za vsako izmed njiju od 1.1.2002 dalje. Tožniku pa je prisodilo 1,630.881,40 SIT izgubljenega zaslužka za prej omenjeno obdobje, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, od 1.1.2002 pa mu je prisodilo rento v višini 58.246 SIT. V presežku je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo in tožnicama znižalo znesek prikrajšanja preživljanja za obdobje julij 1999 - oktober 2002 na 146.379,20 SIT, rento pa na 3.659,40 SIT, ker je treba upoštevati, da je k preživljanju tožnic prispeval in bo tudi v bodoče dolžan prispevati njun oče - tožnik. Tožniku pa je zvišalo prisojeni znesek za omenjeno obdobje na 1,864.278 SIT in rento na 66.581 SIT, ker sodišče ne bi smelo vračunati prejete invalidnine. V ostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v nespremenjenem delu in tako tudi glede zavrnitve primarnega zahtevka, saj zahtevki za premoženjsko škodo v obliki rente niso prenosljivi.

Zoper to sodbo je vložila tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala vrhovnemu sodišču, naj sodbo spremeni tako, da poleg že dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo prizna odškodnino po primarnem zahtevku in dosodi tožnikom razliko do 5,441.798 SIT, to je 3,284.761,60 SIT ter razliko rente do zahtevanega zneska 151.176 SIT, to je 77.276 SIT, podrejeno pa tožnici predlagata priznanje odškodnine v višini, priznani s prvo sodbo. Trdi, da bi moralo sodišče izračunati in priznati prikrajšanje skupno za vse tri tožnike. Po nesreči so ostali odprti le zahtevki in izgube na premoženjskem področju, ki imajo podlago za tožnike v 189. in 190. členu v povezavi s 195. členom ter za tožnici v 194. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Z medsebojnim cediranjem zahtevkov in njihovo združitvijo sta poenostavljeno ugotovljena prikrajšanje in premoženjska škoda preostale tričlanske družine.

Prepoved iz 197. člena ZOR velja zgolj za nepremoženjsko škodo.

Podlaga za solidarni primarni zahtevek je v 425. členu ZOR in v dogovorjeni solidarnosti upnikov. Okoliščine, kot so nastop očetovega vegetativnega stanja, zaradi katerega ne more zahtevati odškodnine za nematerialno škodo, medsebojno odstopljene terjatve, nujnost dosledne izpeljave načela popolne odškodnine po 190. členu ZOR - vodijo do zaključka, da bo gmotni položaj tožnikov takšen, kot bi bil, če ne bilo škodnega dejanja, samo ob priznanju polno zahtevane odškodnine in rente po primarnem zahtevku. Do podobnega zaključka je mogoče priti z analizo drugega odstavka 194. člena ZOR. K temu vodi tudi razlaga argumentum a contrario 200. člena ZOR, ki upravičuje do odškodnin za nepremoženjsko škodo, tudi če gmotne škode ni. Podrejeno pa je v vsakem primeru materialnopravna presoja sodišča druge stopnje nepravilna glede znižanja odškodnin za obe tožnici.

Zoper tisti del prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na tožnikov tožbeni zahtevek, je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala vrhovnemu sodišču, naj tako spremeni sodbi nižjih sodišč, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke (bržkone je mišljen tožnikov zahtevek) zavrne, ali pa sodbi razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožečo stranko pa obsodi na plačilo stroškov revizijskega postopka. V reviziji navaja, da ne drži ugotovitev pritožbenega sodišča, da je prvstopenjsko sodišče samo ugotovilo tožnikove potrebe, saj je to storilo na podlagi mnenja izvedenca ekonomske stroke, ki ne bi smel pritegniti k svojemu delu direktorja Centra za socialno delo v S., marveč izvedenca sociološke stroke. Nepravilna je ugotovitev, da je denarni znesek tožnikovih potreb enak denarnemu dodatku za postrežbo in pomoč. Do prave višine odškodnine oziroma do prave višine rente bi prišli le v primeru, če bi od neto plače in neto pokojnine odbili še izdatke, ki bi jih tožnik imel za svoje življenje. Ti izdatki pa so večji kakor razlika med neto plačo in neto pokojnino. Tako je jasno, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino in rento. Upoštevati je treba vse dohodke tožnika, to je pokojnino, invalidnino in dodatek za pomoč in postrežbo ter nato te dohodke tožnika primerjati z njegovo plačo. Ker je tožnik v komi in vegetira, je jasno, da nima nobenih povečanih potreb, ampak gre tožniku glede na njegovo zdravstveno stanje le za zmanjšane potrebe. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji in v pritožbi jasno navajala, da mora tožena stranka povrniti Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije vse stroške zdravljenja tožnika, v tem primeru pa stroške dodatka za nego. Tako tožena stranka tožniku posredno že zdaj plačuje določeno rento, to je dodatek za nego in zato je ta dodatek potrebno upoštevati pri prihodkih, ki jih tožnik sedaj dobiva. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, ko je prvostopenjsko sodišče izračunalo le povprečno prikrajšanje za posamezne mesece.

Vsaka izmed revizij je bila vročena nasprotni stranki, ki odgovorov nista podali, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji nista utemeljeni.

K reviziji tožeče stranke: Družina, ki jo sestavljajo tožniki, se je zaradi nesrečnega dogodka znašla v tragičnem in z vidika povračila škode v zelo specifičnem položaju: eden izmed pridobitno sposobnih roditeljev je umrl, drugi - tožnik je od nezgode v komi in v oskrbi v domu starejših občanov, hčerki - tožnici pa sta ena šoloobvezna in druga študira. Vsi trije so gmotno odvisni od dajatev zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter centra za socialno delo, terjajo pa kot odškodnino razliko do prejemkov, kakršne bi družina imela, če ne bi bilo nezgode in njenih posledic. Vendar po naši zakonodaji in sodni praksi, kakor ugotavlja tudi ta revizija sama, ni pravne podlage za skupno odmero njenega prikrajšanja.

Zahtevka tožnika in zahtevki tožnic temeljijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah - prvega na podlagi lastne telesne poškodbe in prizadetega zdravja (195. člen ZOR) in drugih dveh zaradi umrle osebe, ki ju je preživljala in ki ju je bila dolžna preživljati (194. člen ZOR). Čeprav gre le za odškodnino za premoženjsko škodo, sta pravna naslova tožnikov različna. Zatrjevani lažji izračun odškodnine in rente, tudi če bi to držalo, ne more biti pravna podlaga za določitev skupne odškodnine, kot je postavljena v primarnem zahtevku. Zmotno je revizijsko stališče, da velja določba 197. člena ZOR o neprenosnosti pravic do denarne rente le za nepremoženjsko škodo. Prvi odstavek tega člena že po svoji dikciji napotuje na 194. in 195. člen ZOR. Sicer pa je ta člen umeščen v poglavja o povrnitvi gmotne škode (185. do 198. člen ZOR), medtem ko prenosnost terjatev za negmotno škodo ureja poseben, 204. člen ZOR. Zmotno je tudi stališče, da temelji primarni zahtevek na 425. členu ZOR, ki določa solidarnost na upniški strani le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. Zakonske določbe o tem, kot rečeno, ni, solidarnost pa mora biti dogovorjena med strankama obligacijskega razmerja, ne pa samo med upniki. Tudi določbe 189. in 190. člena ZOR kot splošne določbe glede obsega povrnitve gmotne škode ne morejo biti razlog za prisojo skupne odškodnine, ker urejajo le pravice posameznih oškodovancev, ne pa njihove kakršnekoli in tako tudi ne družinske skupnosti. In končno, tudi analiza drugega odstavka 194. člena ZOR ne govori za revizijsko stališče. Ta zakonska določba res govori o tem, da se odškodnina odmeri glede na vse okoliščine primera, vendar s tem zakon ne daje možnosti, da bi, denimo, mimo omenjenih določb in še posebej prepovedi prenašanja terjatev iz obravnavanih naslovov smelo sodišče odločiti o eni skupni odškodnini za vse tožnike. Nesprejemljivo je stališče, da bi z razlago argumentum a contrario določbe prvega odstavka 200. člena prišli do rešitve, ki jo terja tožeča stranka s postavljenim primarnim zahtevkom. Določbo o tem, da gre oškodovancu odškodnina za telesne in duševne bolečine in za strah neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če te škode ni, pomeni le, da odmera višine odškodnine za premoženjsko škodo oziroma sploh obstoj le-te, ne smeta vplivati na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Predlagano sklepanje o nasprotnem bi pomenilo lahko le-to, da gre odškodnina za premoženjsko škodo, tudi če ni nepremoženjske škode, ne pa še kaj več. Z zavrnitvijo primarnega zahtevka sta torej sodišči pravilno uporabili materialno pravo.

Le delno ima prav revizija tožeče stranke (ki se pri tem sklicuje na odločbo VSS PŽ 275/71; Poročilo o sodni praksi VSS, št. I/1971, tč. 21) v stališču, da je z vidika tožnic pomembna zgolj škoda, ne pa dolžnost preživljanja. To velja le za primer, ko je prikrajšanje večje od tistega, kar bi bil umrli dolžan prispevati k preživljanju, ko je torej dajal več, kot bi bil dolžan. Po 194. členu ZOR gre odškodnina v rentni obliki tistemu, ki ga je umrli preživljal, tistemu, ki bi od umrlega lahko zahteval preživljanje, in tistemu, ki ga je umrli redno podpiral. V tej zadevi prideta v poštev prva primera. Tožnici je preživljala tudi njuna pokojna mati. Kot njuni mladoletni oziroma šolajoči se hčerki sta po družinski zakonodaji preživninski upravičenki. V takšnem primeru je zato treba ugotoviti, kakšno je zaradi smrti preživljalke njuno prikrajšanje v primerjavi s tistim, kar je dejansko prispevala k preživljanju, in v primerjavi s tistim, kar bi morala prispevati po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da je mati prispevala polovico svojih dohodkov za njuno preživljanje in da bi tako prispevala tudi v prihodnje. Izračun za primeroma vzeti februar 2001 pokaže, da je znašala pokojnina za tožnici 122.432 SIT, otroški dodatek 29.160 SIT, torej skupaj za vsako po 75.826 SIT; mati bi zaslužila 196.958 SIT in bi dala po četrtino tega vsaki hčerki, torej po 49.239 SIT; izkaže se, da je vsaka dobila pokojnine in dodatka za 26.586 SIT več, kot bi dala mati, polovico svoje plače, če bi že živela. Za januar 2002 se po takšnem izračunu pokaže, da sta tožnici prejeli po 20.456 SIT več kot bi dala mati (131.311 SIT pokojnine plus 16.053 SIT osebnega dohodka; zaslužek 213.305 SIT). Ker pa je šlo za zakonsko dolžnost umrle, da preživlja hčerki, je sodišče na podlagi izvedenčevega izračuna (list.št. 52) pravilno upoštevalo, koliko bi morala mati (in tožnik) dajati glede na potrebne življenjske stroške tožnic. Če bi torej upoštevali le stališče revizije tožeče stranke, da je pomembna samo škoda, ki je nastala (razlika med tistim, kar bi mati dajala ter pokojnino in otroškim dodatkom), tožnicama sploh ne bi šla renta. Zato je sodišče pravilno upoštevalo tudi pravico tožnic do preživljanja.

Ob tem je sodišče ravnalo prav, da je upoštevalo tudi preživninsko obveznost tožnika, za katerega je bilo tudi sprejeto med strankama, da je dajal in da bi dajal, če ne bi bil poškodovan, polovico svojih dohodkov. Revizija tožeče stranke ne pojasni, zakaj gre pokojnina tožnika le temu in ne tudi tožnicama, ko vendar pokojnina in prisojena renta postavljata tožnika v takšen gmotni položaj, kakršnega bi sicer imel, če se ne bi poškodoval. Le "okoliščine primera" (drugi odstavek 1944. člena ZOR) narekujejo, da se pri tem spričo tožnikovega nezavestnega stanja in življenja v domu upošteva le ostanek pokojnine po odbitju stroškov za domsko oskrbo. Tožeča stranka revizijsko nedovoljeno zanikuje obstoj tega ostanka, saj gre tu za dejansko vprašanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na to ugotovitev sta torej vezani tako stranki kakor tudi revizijsko sodišče. Odločitev v izpodbijani odločbi, da se zniža znesek rente za ostanek tožnikove pokojnine, je torej materialnopravno pravilna.

K reviziji tožene stranke: Samovoljna je revizijska trditev te stranke, da sodišče prve stopnje ni prišlo samo do ugotovitve o pokrivanju stroškov za povečane potrebe tožnika z dodatkom za postrežbo in pomoč. V tretjem odstavku na 8. strani prvostopenjske sodbe je navedeno, katere dele mnenja, ki so tudi med strankama nesporni, je sprejelo (izračun razlik med plačo in pokojnino, uporaba faktorjev, ocena družinskega standarda, izračun razlike v prejemkih tožnic). V četrtem odstavku pa je samostojna ugotovitev sodišča o obravnavnem vprašanju. Sicer pa gre tu za dejansko, v reviziji neizpodbojno vprašanje. Ali je postavljeni izvedenec pritegnil k svojemu delu pravo osebo ali ne, je spričo povedanega nepomembno. Tako ali tako tožena stranka ne pove in niti posredno ne nakaže, za katero izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uvodoma uveljavlja kot revizijski razlog, naj bi šlo pri tem vprašanju. Materialnopravno je pravilna odločitev, da pri se pri tožnikovih dohodkih ne upošteva dodatek za pomoč in postrežbo.

Pravilno je tudi stališče, da se ne upošteva med tožnikove dohodke invalidnina, ki jo sprejema. Pravna narava te dajatve kot nadomestilo za telesno okvaro je prav zaradi slednjega nepremoženjske narave in se zato všteva v odškodnino za nepremoženjsko škodo. Da je to osvojila tudi sodna praksa, je bilo revidentu pojasnjeno v izpodbijani odločbi. Revizija ne ponuja argumentov za to, da bi se takšna praksa spremenila.

Nesprejemljivo je stališče te revizije, da bi bilo treba upoštevati dejstvo, da Zavodu za zdravstveno varstvo Slovenije regresira od tožene stranke tožniku izplačevano invalidnino in dodatek za pomoč in postrežbo. Tu gre za zakonsko upravičenje zavoda (enajsti del Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 12/92 oziroma št. 106/99), ki povzroči, da mora poškodovalec, s tem pa zavarovalnica, pri kateri je odgovornostno zavarovan (940. člen ZOR), poravnati vso nastalo škodo, tako neposredno oškodovancu samemu kot posredno zavodu. S tem oškodovanec ne dobi dvojnega plačila. Dobi namreč le toliko, da se njegovo premoženjsko stanje po poškodbi izenači s stanjem kakršno bi bilo, če poškodbe ne bi bilo. S tem je tudi odgovorjeno na trditev o procesni kršitvi, ker da se pritožbeno sodišče ni izreklo o tu obravnavnanem stališču tožene stranke, za katerega se je po povedanem izkazalo, da ni pravno pomembno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ko je sodišče uporabilo takšno metodo za izračun tožnikove rente, da je od plače, ki bi jo tožnik prejemal, če se ne bi ponesrečil, odštelo le pokojnino, ki jo prejema, je pravilno uporabilo materialno pravo (195. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče je toženi stranki pojasnilo, da bi sicer bilo treba ugotavljati natančno izgubo tožnikovega dohodka in ne samo na podlagi povprečne izgube, ugotovljene za prejšnje obdobje. Ker pa tožena stranka ni trdila, da bi bila izguba manjša, od prisojene, sodišče v to odločitev ni poseglo. Tega ne trdi niti v reviziji. Zato je ta njen ugovor neproduktiven.

V obeh revizijah uveljavljani razlogi torej niso podani. Zato je sodišče neutemeljeni reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških, ki sta jih priglasili obe stranki, je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).