Jedro

Spor med dediči o tem, kdo je dedič, je spor o nedeljivem pravnem razmerju, ki ga je mogoče rešiti le na enak način za vse dediče. Ker pravnomočna sodba učinkuje le med strankami, je enako odločitev mogoče doseči le na način, da so v sporu zajeti vsi dediči.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala dedno pravico po zapustniku A. A. 2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnica navaja, da je B. B. tožbo za ugotovitev dedne pravice po pokojnem A. A. vložila le en dan pred vložitvijo njene tožbe, zato z njo ni mogla biti seznanjena. Dediči so na pasivni strani res nujni sosporniki, vendar je odločilen odgovor na vprašanje, kdaj potencialni dedič pridobi kvaliteto (status) dediča v takšnem obsegu, da ga je treba zajeti s tožbo; ali s trenutkom, ko je v zapuščinskem postopku poklican k dedovanju, ko na podlagi napotitvenega sklepa vloži tožbo za ugotovitev dedne pravice, ko je s pravnomočno sodbo ugotovljen za dediča ali ko ga zapuščinsko sodišče s sklepom o dedovanju razglasi za dediča. Napačno je stališče, da je treba na zalogo tožiti vsakogar, ki v zapuščinskem postopku „dvigne roko“, da je dedič. Tožnica bi morala tožiti tudi B. B., če bi bila pravnomočno ugotovljena njena dedna pravica ali če bi bila s pravnomočnim sklepom razglašena za dedinjo. Zahteva, da na zalogo toži vse domnevne in sporne dediče, bi omejila njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva. Vprašanje, ali ima B. B. dedno pravico po A. A., predstavlja predhodno vprašanje, ki ga lahko sodišče samo reši, lahko pa prekine postopek do pravnomočne odločitve v zadevi P 527/2020-II, v kateri B. B. vtožuje svojo dedno pravico.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da so v sporu, v katerem eden od potencialnih dedičev uveljavlja obstoj svoje dedne pravice po zapustniku, vsi dediči nujni sosporniki, zato morajo v pravdi bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani sodelovati vsi. Spor med dediči o tem, kdo šteje za dediča, je namreč spor o nedeljivem pravnem razmerju,2 ki ga je mogoče rešiti le na enak način za vse dediče. Ker pravnomočna sodba učinkuje le med strankami, je enako odločitev mogoče doseči le na način, da so v sporu zajeti vsi dediči. 6. V zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. je zapuščinsko sodišče na podlagi 210. člena ZD3 izdalo dva napotitvena sklepa. Na pravdo, da zoper D. D. vloži tožbo za ugotovitev, da ji pripada dedna pravica po zapustniku A. A., je z enim sklepom napotilo C. C., z drugim sklepom pa B. B.4 Obravnavani spor se vodi na podlagi tožbe C. C., ki v postopku zatrjuje, da je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti. B. B. je 14. 7. 2020 vložila tožbo zoper D. D. in C. C. (priloga B25). V sporu, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani kot zadeva P 527/2020-II, zatrjuje, da je zapustnikova vnukinja (hči zapustnikove nezakonske hčerke, pokojne E. E.). Na podlagi ugotovitve, da dedno pravico po zapustniku A. A. uveljavlja tudi B. B., ki v obravnavani pravdi ni tožena, je sodišče prve stopnje pritrdilo toženkinemu ugovoru in tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Presoja, da tožnica tožbe ni vložila proti pravi stranki, je preuranjena.

7. Ali bi morala tožnica s tožbo na pasivni strani zajeti tudi B. B., je odvisno od vprašanja, ali ima B. B. dedno pravico po zapustniku A. A. Gre za predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP,5 o katerem lahko sodišče odloča na dva možna načina: bodisi o njem odloči samo (v tem primeru ima rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno), bodisi prekine postopek (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP), dokler ne bo sporno vprašanje rešeno v drugem (že potekajočem) postopku. Vprašanje, ki ima za obravnavani spor prejudicialni pomen in na rešitev katerega bi bilo sodišče v obravnavanem sporu vezano, se rešuje v sporu P 527/2020-II.

8. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (vprašanje pravilne pasivne legitimacije sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava) je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zaradi varstva pravice strank do izjave in pritožbe vprašanja obstoja dedne pravice ne more rešiti samo. Ob upoštevanju izpostavljenih pravnih izhodišč naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odloči, ali bo o predhodnem vprašanju odločalo samo, ali pa bo počakalo na rešitev predhodnega vprašanja o katerem že teče postopek (P 527/2020-II).6 Šele rešitev predhodnega vprašanja bo omogočala odločanje o ugovoru zgrešene pasivne legitimacije.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 2 Razlog za udeležbo vseh dedičev je v naravi skupnosti dedičev, ki nastane glede zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti (132. člen Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/1976, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD). Do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine ne dopušča reševanja spora brez sodelovanja vseh udeležencev materialnopravnega razmerja. 3 Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Tako ravna sodišče, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD). 4 Stranka, ki na napotitveni sklep ni vezana, nosi breme pravilne (objektivne in subjektivne) opredelitve tožbenega zahtevka. 5 Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena ZPP). 6 Reševanje predhodnega vprašanja prepusti sodišče matičnemu postopku zlasti takrat, ko je pričakovati, da bo zadeva tam kmalu rešena. Šele po ugotovitvi, da je določeno vprašanje, ki se rešuje v drugem postopku, prejudicialnega pomena, sodišče pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje reši samo, ravna v skladu z načelom ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka.