Jedro

Materialnopravno je zmotno stališče tožene stranke, ki meni, da ne more odgovarjati za povečani obseg škode, ki je nastal zaradi slabo nameščenega minerva steznika, kar se je odrazilo v daljšem trajanju in večji intenzivnosti telesnih bolečin. Tako po teoriji ratio legis vzročnosti kot po teoriji adekvatne vzročnosti, ki sta prevladujoči v naši sodni praksi, v obravnavanem primeru za celotno bolečinsko obdobje odgovarja tožena stranka.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu (1. in 3. odstavek) spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.187,750,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2002 do plačila in ji povrniti 73.993,46 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2002 do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.974,00 SIT pritožbenih stroškov, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.250.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2002 do plačila in ji povrniti 212.780,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožeči stranki, upoštevajoč že plačano valorizirano akontacijo, prisodi še odškodnino 387.750,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa zavrne. Navaja, da bi bila za pretrpljene telesne bolečine primerna odškodnina v višini 600.000,00 SIT. Zdravljenje je bilo relativno kratko. Posebno hude bolečine so nastopile po namestitvi mavčevega steznika, ker je bil le ta slabo narejen. Tega po mnenju tožene stranke ni mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine, saj ni kriva za slabo opravljeno delo v bolnišnici. Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je 600.000,00 SIT. Tožeča stranka zaradi poškodbe ni opustila nobene aktivnosti, ki jo je izvajala pred nezgodo, le pri opravljanju vsakdanjega dela mora vlagati več napora. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo valorizirane vrednosti že plačane odškodnine 750.000,00 SIT, ki znaša po valorizaciji 812.250,00 SIT.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je morala tožnica neprijetnosti hospitalizacije trpeti ne le enkrat, kot je to ugotovilo sodišče, ampak tudi od 18.1. do 21.1.2000, kot je razvidno iz obvestila zdravniku z dne 21.1.2000. Pričakovanje sodišča prve stopnje, da se bo z leti tožničino stanje izboljšalo, je brez vsake podlage. V nezgodi ni utrpela nedolžnega zvina, saj je bila z rentgenskim slikanjem ugotovljena nestabilnost vratne hrbtenice med C4 in C5 vretencem. Takšne objektivno izkazane poškodbe v večini primerov povzročijo bistveno zgodnejši nastanek predčasne artroze.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo: Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), v skladu z 2. odstavkom 200. člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Tožeča stranka ima sicer prav, da je bila, kot izhaja iz medicinske dokumentcije, hospitalizirana tudi v obdobju od 18.1. do 21.1.2000, vendar ta nedoslednost pri ugotavljanju dejanskega stanja po oceni sodišča ne more vplivati na drugačno odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine 1.200.000,00 SIT. Škodni primer po Fischerjevi klasifikaciji sodi med srednje hude primere, prisojena odškodnina pa je primerljiva z drugimi podobnimi primeri. Individualne posebnosti oškodovanke niso takšne narave, da bi utemeljevale odstopanje od okvirov, ki jih začrtuje sodna praksa. Prisojena odškodnina vključuje tudi zadoščenje oškodovanke za občasne lahke bolečine, ki so se pojavljale pri opravljanju gospodinjskega dela še v času njenega pregleda s strani sodnega izvedenca medicinske stroke dne 9.12.2001. Materialnopravno je zmotno stališče tožene stranke, ki meni, da ne more odgovarjati za povečani obseg škode, ki je nastal zaradi slabo nameščenega minerva steznika, kar se je odrazilo v daljšem trajanju in večji intenzivnosti telesnih bolečin. Tako po teoriji ratio legis vzročnosti kot po teoriji adekvatne vzročnosti, ki sta prevladujoči v naši sodni praksi, v obravnavanem primeru za celotno bolečinsko obdobje odgovarja tožena stranka. Po teoriji ratio legis vzročnosti mora tisti, ki poseže v tujo osebno sfero, računati z morebitnimi dogodki, ki škodo povečujejo, na primer tudi z napakami v zdravljenju. Za tako posredno škodo odgovarja storilec, saj varstvo človekove osebnosti narekuje, da se kot vzrok prizna tudi posredni vzrok, s katerim lahko storilec računa kot z morebitno posledico škodnega dogodka, čeprav ni povsem običajen. Po teoriji adekvatne vzročnosti pa povzročitelj odgovarja za posledice po rednem teku dogodkov, torej za tako imenovane normalne posledice svojega ravnanja, s katerimi mora računati, da utegnejo nastati (adekvatna vzročnost). Podaljšano zdravljenje v konkretni zadevi ne predstavlja niti nepredvidljive niti nepričakovane škode. Ni namreč mogoče vedno pričakovati časovno optimalnega diagnostičnega poteka in zaključka zdravljenja, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je imela prometna nesreča kot vzrok vsekakor pretežno vlogo tudi pri nastanku posledice - povečanega obsega telesnih bolečin oškodovanke.

Izvedensko mnenje res ne nudi opore za zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na tožničino mladost mogoče pričakovati, da se bo z leti njeno stanje izboljšalo. Na njegovi podlagi je mogoče sklepati prav nasprotno, namreč da je ob normalnem teku stvari mogoče pričakovati, da bo zmanjšanje življenjske aktivnosti oškodovanke trajno prisotno tudi v bodočnosti. Vendar pa tudi v tem primeru zmotna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je sklepalo iz podatkov izvedenskega mnenja, ni vplivala na nepravilno odmero denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prisojeni znesek 800.000,00 SIT je primeren, upoštevajoč tudi bodočo škodo v smislu 203. člena ZOR. Okvir dejstev, ki ga zapolnjujejo funkcionalne posledice škodnega dogodka, obseg zmanjšane življenjske aktivnosti in intenzivnost duševnih bolečin oškodovanke, ne utemeljuje višje ali nižje odškodnine od prisojene. Priznani znesek je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, odraža pa tudi individualne posebnosti tožeče stranke. Vzpostavlja ravnovesje med njeno prizadetostjo zaradi večjih naporov, ki jih mora vlagati pri opravljanju svojega dela natakarice, gospodinjskih delih ali daljši vožnji, in dejstvom, ki ga izpostavlja tožena stranka, da so pri oškodovanki vendarle ohranjene vse vitalne funkcije, zaradi česar ji ni bilo treba v celoti opustiti nobene dosedanje aktivnosti.

O plačani akontaciji 750.000,00 SIT: Sodišče določi denarno odškodnino za neporavnani del nepremoženjske škode pri plačani akontaciji tako, da polno odškodnino, ugotovljeno po merilih na dan izdaje sodne odločbe, zmanjša za denarni znesek iste realne vrednosti, ki jo je imela delna izpolnitev v času, ko je bila dana. Ker sodišče prve stopnje ni sledilo temu materialnopravnemu izhodišču in je plačano akontacijo odštelo v nominalnem znesku, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke. Njeno obveznost plačila odškodnine 2.000.000,00 SIT je znižalo za 812.250,00 SIT, torej za znesek 750.000,00 SIT (plačan 10.10.2000), valoriziran na dan izdaje odločbe sodišča prve stopnje s pomočjo uporabe indeksov rasti maloprodajnih cen. Dobljena razlika znaša 1.187.750,00 SIT, kolikor tožena stranka še dolguje tožeči stranki. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

O pravdnih stroških: Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, je odločilo o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Stroškovni izrek temelji na določilu 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je uspela s približno 43% tožbenega zahtevka, tožena stranka pa s približno 57%. Ob tem je opozoriti, da je bilo izračunano razmerje uspeha pravdnih strank v izpodbijani sodbi napačno, saj tožeča stranka ni uspela s 70% (1.250.000,00 SIT ne predstavlja 70% vtoževanega zneska 2.750.000,00 SIT). Stroški so odmerjeni v skladu Zakonom o sodnih taksah in veljavno Odvetniško tarifo. Stroški tožeče stranke znašajo 366.986,00 SIT, 43% pa 157.803,98 SIT. Stroški tožene stranke znašajo 147.036,00 SIT, 57% pa 83.810,52 SIT. Po pobotanju mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 73.993,46 SIT pravdnih stroškov.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je tožeča stranka s pritožbo uspela z 62.250,00 SIT, to je s približno 7%. Stroški so odmerjeni v skladu z ZST in znašajo 28.200,00 SIT, 7% pa 1.974,00 SIT.