Jedro

Upnik lahko vloži ugovor zoper sklep o glavni razdelitvi le na naroku za obravnavanje osnutka za glavno razdelitev. Zato upnik, ki se naroka ni udeležil oz. se ga je udeležil, pa na njem osnutku ni ugovarjal, po končanem naroku glavne razdelitve ne more več izpodbijati niti z ugovorom niti s pritožbo proti sklepu o glavni razdelitvi (1. odst. 165. čl. v zvezi s 4. odst. 11. čl. ZPPSL).

Zaradi načela koncentracije stečajnega postopka (na naroku za obravnavanje osnutka za glavno razdelitev) pa je ne more izpodbijati niti s pisnim ugovorom pred narokom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V izdanem sklepu o glavni razdelitvi je prvostopno sodišče v 4. tč.

izreka ugovor upnika zavrglo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da drugostopno sodišče pritožbi ugodi in zgoraj navedeni sklep v delu, ki se nanaša na ugovor pritožnika, spremeni tako, da se ugovor upnika šteje za pravočasen. Sklicuje se na drugi odstavek 113. čl. ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v stečajnem postopku. Ugovor pritožnika je bil namreč priporočeno oddan na pošto dne 12.1.1998, torej pred razpisanim narokom za obravnavanje osnutka glavne razdelitve dne 14.1.1998. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru določba 2. odst. 113. čl. ZPP, na katero se sklicuje pritožnik, ne pride v poštev. V 15. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS, št. 67/93 in 39/97; v nadaljevanju ZPPSL) je sprejeto načelo subsidiarne uporabe Zakona o pravdnem postopku. To pa pomeni, da se določbe Zakona o pravdnem postopku uporabljajo le glede vprašanj, ki niso izrecno urejena v stečajnem zakonu. Vprašanje, kako se obravnavajo ugovori zoper sklep o glavni razdelitvi, pa je z določbo 165. čl. ZPPSL izrecno urejeno. Značilnost ugovora iz tega člena je namreč, da se pravno sredstvo lahko vloži le na naroku.

Narok za obravnavanje osnutka za glavno razdelitev je določen ravno zato, da se upniki na tem naroku lahko izjavijo o osnutku. Zato upnik, ki se naroka ni udeležil oz. se ga je udeležil, pa na njem ni ugovarjal, glavne razdelitve po končanem naroku ne more več izpodbijati, niti z ugovorom niti s pritožbo proti sklepu o glavni razdelitvi (1. odst. 165. čl. v zvezi s 4. odst. 11. čl. ZPPSL).

V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnik naroka za obravnavanje osnutka za glavno razdelitev ni udeležil, kar v posledici pomeni, da osnutku na naroku ni ugovarjal. Upnik je ugovarjal le s pismeno vlogo, torej na način, ki po 165. čl. ZPPSL ni predviden. Zato je prvostopno sodišče njegov ugovor pravilno zavrglo, saj v pisni obliki in pred narokom (zaradi načela koncentracije stečajnega postopka na naroku) ni dovoljen. Na podlagi določila 4. odst. 11. čl. ZPPSL namreč ne more vložiti ugovora tisti, ki je izostal iz naroka, na katerem bi ga moral dati oz. vložiti. To pa pomeni, da je odločitev prvostopnega sodišča v 4. tč. izreka sklepa o glavni razdelitvi, ki jo pritožnik izrecno izpodbija, pravilna.

Pritožbeni razlogi (od katerih pritožnik bistvenih postopkovnih kršitev niti ni konkretiziral) tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo pritožnika zavrniti kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).