Jedro

Izvedenec ni pojasnil okoliščin, na podlagi katerih je opredelil zahtevnost opravljene cenitve. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila predmet cenitve povprečna stanovanjska hiša z manjšim pomožnim objektom, kar samo po sebi še ne daje podlage za zaključek, da bi bila taka cenitev zahtevna.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu I. točke izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu (pravilno: cenilcu) za opravljeno izvedensko delo (cenitev) odmerilo nagrado in povrnitev stroškov v skupnem znesku 486,00 EUR, v presežku pa je zahtevek za povračilo nagrade in nadomestilo stroškov zavrnilo (I. točka izreka). Ker sodni izvedenec ni zavezanec za DDV, sodišče prve stopnje tega davka ni obračunalo (II. točka izreka). Odločilo je, da se plačilo skupnega zneska izvrši na poslovni račun sodnega izvedenca (cenilca), ter določilo rok izvedbe plačila (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev sodni cenilec v pritožbenem roku vlaga predlog za dopolnitev sklepa, ki ga je sodišče upoštevaje plačilo sodne takse za pritožbo štelo kot pravočasno pritožbo zoper sklep o odmeri nagrade in povrnitve stroškov cenilca. Uvodoma izpostavlja, da je prvostopno sodišče odločalo izključno na podlagi predloženega poročila o oceni tržne vrednosti in od cenilca ni zahtevalo dodatnih dokazil ter ni upoštevalo listinskih dokazov (računov). Po prepričanju cenilca v obravnavani zadevi ne gre za manj zahtevno cenitev, temveč za zahtevno oz. celo zelo zahtevno, saj je bilo potrebno oceniti posest, ki je vsebovala dva različna objekta in dve parceli z različnimi karakteristikami. Izpostavlja, da je samo poročilo bogato dokumentirano in ilustrirano ter je odraz poglobljene obdelave zahtevane naloge, še posebej, ker je lokacija v okolju, kjer trg nepremičnin ni razvit. Pritožnik bi pričakoval, da bi ga pred izdajo izpodbijanega sklepa pozvali, da pojasni tiste dele stroškovnika, ki so bili ocenjeni kot sporni. Prekvalifikacija zahtevnosti iz zelo zahtevne (v specifikaciji zahtevka za plačilo storitve) v manj zahtevno je po mnenju pritožnika odraz samovolje in neusposobljenosti v postopku odmere nagrade, sodišče bi moralo naročilo kot manj zahtevno opredeliti že v sklepu o imenovanju cenilca. Prvostopno sodišče v obrazložitvi ne pojasni nobene od podlag, na katerih naj bi utemeljilo upravičenost do nagrade. Pritožnik graja tudi obseg priznanja materialnih stroškov, obrazložitev katerega naj bi bila površna in enostranska. Pavšalni stroški so po mnenju pritožnika namenjeni kritju posrednih stroškov za delo, za katere ni računov ali predračunov, ne pa neposrednih in posrednih stroškov, povezanih z izvajanjem naloge, kot so potni stroški in stroški za neizogibne tuje storitve. Če je sodišče potrebovalo podrobnejša pojasnila glede pavšalnih stroškov programske opreme za komercialni dostop do podatkov o trgu, bi te specifikacije lahko pridobilo od cenilca ali samo. Pritožnik predlaga, da sodišče odpravi napako in spremeni odločitev o manj zahtevnem pisnem mnenju v zahtevno poročilo in temu ustrezno prizna višjo nagrado kakor tudi višje pavšalne materialne stroške, prizna pa tudi dokumentirane materialne stroške. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijanem delu sklepa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi smiselno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

5. V skladu z 39. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) imajo izvedenci oz. cenilci pravico do nagrade za svoje delo in pravico do povračila stroškov v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je že v sklepu o postavitvi sodnega cenilca le-tega pravilno pozvalo, da skupaj z izdelanim pisnim mnenjem sodišču posreduje zahtevek za izplačilo honorarja oz. nagrade (smiselna uporaba drugega odstavka 242. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 249. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). V sodišču dostavljenem računu je sicer cenilec priglasil posamezne postavke nagrade oz. stroškov, ki pa jih ni podrobneje opredelil. Tako je lahko sodišče prve stopnje cenilcu odmerilo nagrado in priznalo povrnitev stroškov le na podlagi podatkov v spisu, ni pa bilo dolžno cenilca pozivati k predložitvi dodatnih dokazil oz. k podaji podrobnejših utemeljitev posameznih zaračunanih postavk nagrade. Navedbe v tej smeri, ki jih cenilec podaja šele v obravnavani pritožbi, so prepozne in predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj izvedenec ni pojasnil, zakaj jih ni mogel podati že prej, ob izdaji računa oz. v zahtevi za izplačilo nagrade.

6. Sicer pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v pretežni meri sledilo cenilčevi opredelitvi posameznih postavk zaračunane nagrade za njegovo delo, saj mu je priznalo priglašeno nagrado za zbiranje in preučevanje obsežne dodatne dokumentacije (92,00 EUR), za manj zahteven ogled (46,00 EUR) ter 4-urni čas potovanja nanj (80,00 EUR) (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 3), kar ni pritožbeno sporno. Pritožba pa izpodbija prvostopno oceno, v okviru katere je sodišče po cenilcu izdelano pisno mnenje oz. cenitev ocenilo kot manj zahtevno in zanjo priznalo nagrado v višini 184,00 EUR po 1. točki prvega odstavka 51. člena Pravilnika in ne priglašene nagrade v višini 276,00 EUR za zahtevno cenitev po 2. točki prvega odstavka istega člena (medtem ko nagrada za zelo zahtevno cenitev, kot na posameznih mestih zmotno navaja pritožba, sploh ni bila zahtevana).

7. Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, izvedenec ni pojasnil okoliščin, na podlagi katerih je opredelil zahtevnost opravljene cenitve. Prvostopno sodišče je svojo odločitev s tem v zvezi pravilno oprlo na četrti odstavek 47. člena Pravilnika, v skladu s katerim je zahtevnost cenitve odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo cenitve, časa, ki ga ima izvedenec oziroma cenilec na voljo, da jo pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet cenitve, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti cenitve. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila predmet cenitve povprečna stanovanjska hiša z manjšim pomožnim objektom, kar samo po sebi še ne daje podlage za zaključek, da bi bila taka cenitev zahtevna. Cenilec je imel za izdelavo cenitve na voljo dovolj časa, saj mu je bil na podlagi dveh njegovih vlog rok za izdelavo cenitve podaljšan (list. št. 43 spisa). Sicer pa je izvedenec sam ogled nepremičnine, ki jo je ocenil, opredelil za manj zahtevnega po 1. točki prvega odstavka 50. člena Pravilnika, kar je lahko indic o zahtevnosti pisne cenitve, ki jo je kasneje izdelal (tudi) na tej podlagi. Za obsežno dodatno dokumentacijo, ki naj bi jo izvedenec v zvezi z izdelavo cenitve zbral in preučil, pa mu je sodišče prve stopnje že priznalo iz tega naslova priglašenih 92 EUR (2. točka prvega odstavka 49. člena Pravilnika), kot je bilo že povzeto zgoraj. Pritožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da je samo cenitveno poročilo bogato dokumentirano in ilustrirano, kar pa samo po sebi še ne izkazuje vsebinske kompleksnosti zadeve. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je lokacija ocenjevane nepremičnine v okolju, kjer trg nepremičnin ni razvit, pa je dodati, da je zaradi tega moral cenilec ocenjevano nepremičnino primerjati zgolj z manjšim številom primerljivih prodaj (po podatkih v spisu zgolj z dvema). Da se je cenilec v zaupano nalogo poglobil in cenitev izdelal vestno in strokovno, v skladu s pravili znanosti in stroke ter upoštevaje navodila sodišča, pa je po presoji sodišča druge stopnje sploh pogoj, da se mu za opravljeno cenitev, ki je le v tem primeru v postopku uporabna, nagrada sploh lahko prizna.

8. Ker je bila po vsem obrazloženem cenilcu na prvi stopnji pravilno odmerjena nagrada tudi po sicer pritožbeno sporni postavki, mu je sodišče prve stopnje od skupnega zneska nagrade (402,00 EUR) tudi pravilno priznalo (ostale) materialne stroške. Le-ti se v skladu s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, sodišče prve stopnje pa jih je cenilcu priznalo v najvišji možni višini (60,30 EUR). Neutemeljena je zato pritožbena graja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje poleg najvišjega pavšala materialnih stroškov priznati tudi pavšalne stroške programske opreme za komercialni dostop do podatkov o trgu, ki jih šele v pritožbi podrobneje opredeli kot 1/12 letne najemnine tega programa. V skladu s 45. členom Pravilnika (prvi in drugi odstavek) se posebej priznajo le materialni stroški v zvezi s cenilskim delom za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo cenitve. Le-ti se obračunajo po veljavni ceni gospodarskih družb ali zavodov, ki te storitve opravljajo, oz. v višini, kot se običajno plačuje za take stroške, pri čemer mora cenilec za obračun teh storitev predložiti vsaj eno ponudbo gospodarske družbe ali zavoda, ki te storitve opravlja, oziroma predložiti druga dokazila, iz katerih je razvidno ustrezno obračunavanje tovrstnih storitev. Vsi ostali materialni stroški se v skladu s tretjim odstavkom istega člena Pravilnika ovrednotijo v okviru največ 15 % pavšala od vrednosti odmerjene nagrade (v konkretnem primeru kar 60,30 EUR). V okvir slednjega so glede na priznano višino pavšala po presoji sodišča druge stopnje zajeti tudi pritožbeno sporni stroški programske opreme, kakor tudi sicer izkazani stroški pošte in kopiranja (v priglašeni višini 7,11 EUR), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. Vse navedeno je v skladu z drugo točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopnega sklepa.