Jedro

Tožena stranka je kljub dogovoru s tožečo stranko, da bo ta po pridobitvi posla s tujim investitorjem izvajala projektantska dela in bosta ceno za ta dela določili skupno in kljub že doseženem dogovoru o obsegu del in okvirni ceni v razponu 150.000,00 do 180.000,00 EUR, ter pogajanjih o dokončni ceni, od sklenitve posla s tožečo stranko brez utemeljenega razloga odstopila in s tem tožeči stranki povzročila škodo.

Upoštevaje določilo tretjega odstavka 20. člena OZ, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vso škodo, ki je tožeči stranki nastala v zvezi s sodelovanjem pri pridobivanju posla tožene stranke s končnim investitorjem, ki jo je tožeča stranka podrobno specificirano uveljavljala, tožena stranka pa višine te pritožbeno ne izpodbija.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v točki I. in III. izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 74,66 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek 34.922,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2015 dalje do plačila in stroškov izvršilnega postopka v znesku 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2016 dalje do plačila, vse v 15 dneh in v tem obsegu izdani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi (točka I. izreka). Sklep o izvršbi je razveljavilo za plačilo glavnice v višini 87,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2015 dalje in v tem obsegu zavrnilo zahtevek tožeče stranke (točka II. izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 4.015,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16 dne dalje do plačila (točka III. izreka). Ugotovilo je, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali pri projektu .... da sta sklenili načelni dogovor, da bo tožeča stranka sodelovala s toženo stranko pri pridobivanju tega posla v ..., ko bo posel za glavnim investitorjem pridobljen, pa se bosta dogovorili za ceno in obseg del ter sklenili pogodbo za izdelavo projektne dokumentacije v pisni obliki. S tem namenom je tožeča stranka sodelovala s toženo stranko in ji pomagala pri pripravi ponudbe in pogodbe za končnega investitorja. Tožena stranka je s končnim investitorjem sklenila pogodbo za izvedbo projekta, do sklenitve podizvajalske pogodbe s tožečo stranko pa ni prišlo, ker se je tožena stranka umaknila iz pogajanj za sklenitev pogodbe brez utemeljenega razloga in sklenila posel z drugim podizvajalcem. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 20. člena OZ1 upravičena do povrnitve nastale ji škode. Škodo predstavljajo stroški, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s sodelovanjem pri pridobivanju posla tožene stranka s končnim investitorjem (potni stroški in stroški delovne sile).

2. Tožena stranka po pooblaščencu sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo v prisodilnem delu, to je v točki I. in III. izreka, iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v obrazložitvi pritožbe najprej opozarja, da tožeča stranka v svojih pisnih vlogah in ustno na narokih nikoli ni zatrjevala, da sta pravdni stranki sklenili načelni dogovor o poslovnem sodelovanju. Sodišče prve stopnje naj bi ugotovilo nekaj česar tožnik sploh ni zatrjeval, s tem pa je prekoračilo trditveno podlago. Toženka je v postopku na prvi stopnji izrecno zanikala sklenitev takšnih dogovorov, zanikala je tudi, da naj bi pravdni stranki celo uskladili ceno in to tudi pritožbeno zatrjuje. Tožnik ponudbe ni dal na podlagi domnevno sklenjenega načelnega dogovora o poslovnem sodelovanju, ampak na podlagi vabila toženke na oddajo ponudbe. Opozarja, da iz nobenega izvedenega listinskega dokaza ne izhaja, da bi se pravdni stranki kadarkoli dogovorili, da bo tožnik v vsakem primeru izdelal del projektne dokumentacije, če bo posel z glavnim naročnikom pridobljen, niti ne izhaja, da bi toženka kadarkoli ali kakorkoli akceptirala tožnikov predlog na skupno določitev cene in obsega del, niti ne izhaja, da naj bi pravdni stranki ceno tudi uskladili v višini 150.000,00 EUR do 180.000,00 EUR brez tehnologije. Že pojmovno se pri ceni podjemne pogodbe ni mogoče uskladiti za ceno v razponu. Sodišče ni pojasnilo, ali je bila cena usklajena za znesek 150.000,00 EUR ali za znesek 180.000,00 EUR ali nekje vmes. Toženka se ni nikoli strinjala ali soglašala s tožnikovim zapisom oziroma predlogom v ponudbi z dne 14. 10. 2014, da bi se cena določila skupaj. Kaj takšnega iz listinskih dokazov ne izhaja. Toženka nadalje trdi, da je ugotovitev sodišča, da iz listinske dokumentacije izhaja, da se je toženka strinjala, da bosta stranki ceno dogovorili skupaj popolnoma napačna. Iz nobene listine ne izhaja, da je toženka tak tožnikov predlog kadarkoli in kakorkoli sprejela. Res je tožnik to predlagal, noben dokaz pa ne dokazuje, da je toženka ta predlog sprejela. Ker tožnik ni hotel sporočiti cene je toženka utemeljeno odstopila od nadaljnje kalkulacije s tožnikom. Stališče sodišča, da v primeru popolne ponudbe pogajanj ni je pravno zmotno in skregano s poslovno prakso in poslovnimi običaji. Tožnik ni dal popolne ponudbe, ker nikoli ni sporočil cene. Toženka tožnikove nepopolne ponudbe ni sprejela. Ker tožnik ni sporočil cene, se pogajanja o ceni že pojmovno niso mogla začeti. Če bi stranki uskladili ceno, bi sklenili pogodbo. Ker se zaradi tožnikovega zavlačevanja stranki o ceni sploh še nista začeli pogajati in ker tožnik cene ni hotel sporočiti, je toženka utemeljeno prekinila pogovore s tožnikom. Toženka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je ponudbo in pogodbo za končnega investitorja pripravila sama brez sodelovanja tožnika, kar je v svoji izpovedi potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Tem trditvam tožnik v postopku na prvi stopnji ni nasprotoval, niti z izvedenih dokazov ne izhaja nasprotno. Sodišče zato nima prav nobene podlage za ugotovitev, da je tožnik sodeloval pri pripravi ponudbe in pogodbe za končnega investitorja in da je ravno zato med strankama obstojal dogovor, da bosta skupaj določili ceno in obseg del, ki jih bo tožnik opravil za toženko. Toženka tako ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, ker se je tožena stranka neutemeljeno umaknila iz pogajanj in ta zaključek kot zmoten pritožbeno izrecno izpodbija. V nadaljevanju toženka prereka dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nekaterih listinskih dokazov in vztraja, da iz nobene listinske dokumentacije nesporno ne izhaja, da je toženka soglaša s predlogom na skupno določitev cene, prav tako, da se pravdni stranki do zadnjega nista dogovarjali in pogajali glede cene in obsega del. Navaja, da se tožena stranka glede sklenitve in obstoja po sodišču ugotovljenega dogovora niti v pisni komunikaciji, ki je sodišču poznana, niti v ustni komunikaciji, nikoli ni sklicevala na te domnevno sklenjene dogovore in da iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da je tožnik sodeloval s toženko pri pripravi ponudbe in pogodbe za končnega investitorja. Nadalje navaja, da dejanski stan vsebovan v abstraktni določbi tretjega odstavka 20. člena OZ v konkretnem primeru ni nastopil, ker je toženka utemeljeno opustila namen, da s tožnikom sklene pogodbo in je zato sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi kot odločilno dejstvo moralo ugotoviti, zakaj je toženka opustila namen, da s tožnikom sklene pogodbo. Kot je toženka že na prvi stopnji trdila in dokazovala pritožbeno trdi, da je komunikacijo s tožnikom prekinila zato, ker tožnik ni hotel sporočiti cene za projektiranje in ker ni hotel pred sklenitvijo pogodbe podpisati dogovora o varovanju poslovne skrivnosti. Toženka navaja tudi, da o odločilnih dejstvih obstoja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, s čemer je izkazan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno uveljavljane postopkovne kršitve v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Sodba sodišča prve stopnje je podrobno obrazložena z jasnimi in skladnimi ter prepričljivimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih in zatrjevanih dejstvih. Po toženi stranki očitanih protispisnosti pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni zasledilo. Če pa je sodišče prve stopnje po toženi stranki pritožbeno izpostavljene dokaze drugačne dokazno ocenilo kot bi želela tožena stranka, s tem ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze popolno, vestno in skrbno dokazno ocenilo vsakega zase in vse skupaj, ter prepričljivo obrazložilo za odločitev relevantno dejansko stanje. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pa je tudi pravilno uporabilo za odločitev relevantno materialno pravo.

6. Pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da je to z ugotovitvijo, da sta pravdni stranki sklenili načelni dogovor o poslovnem sodelovanju, prekoračilo tožnikovo trditveno podlago in ugotovilo nekaj, česar tožnik ni zatrjeval, nimajo podlage v spisovnem gradivu. Tožeča stranka je tak načelni dogovor, kot ga je nato po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zatrjevala tekom celotnega postopka. Že v drugi pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2017 je v točki V/1 zatrdila: da sta se pravdni stranki že v letu 2014 dogovarjali, da bo dela na projektu, v kolikor bo naročnik za izvajalca izbral toženo stranko (izdelava projektne dokumentacije) opravljala tožeča stranka, ki ima za gradnjo zahtevnejših objektov oziroma pripravo potrebne dokumentacije zanje, veliko izkušenj; da sta se dogovarjali za sodelovanje, nista pa vedeli ali bo tožena stranka dobila posel; da sta se zaradi navedenega dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki pomagala pri pridobitvi posla; da sta združili moči in skupaj sta pripravili ponudbo za naročnika ter tudi skupno določili vrednost del; da je tožeča stranka pomagala toženi stranki po svojih najboljših močeh, seveda v zameno za ustrezno plačilo oziroma za izpolnitev dogovora, da bo tožeča stranka tista, ki bo izvajala dogovorjena dela, če bo tožena stranka izbrana kot izvajalec; da je bilo prav slednje - t.j. skupna priprava ponudbe za naročnika ter predstavitev izvajalca in podizvajalca kot pravo izbiro preko strokovno in kakovostno izdelanih ponudb, nikakor pa ne priprava ponudbe tožeče stranke v razmerju do tožene stranke, tudi razlog, da je tožena stranka ves čas komunicirala s tožečo stranko ter jo obveščala o dogodkih; da je bila tožena stranka tista, ki je potrebovala pomoč tožeče stranke, nikakor ne obratno, kot to želi predstaviti tožeča stranka; da navedbe tožeče stranke potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka z vsem navedenim seznanjala le tožečo stranko in nikakor ne tudi morebitnih drugih ponudnikov za izvedbo projektne dokumentacije. Nadalje je navajala, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnica za toženo stranko izdelala vso projektno dokumentacijo, pri čemer sta pravdni stranki glede cene dogovorili, da bosta ceno za dela, ki jih bo izvedla tožnica, določili skupno (kar je razvidno iz elektronske korespondence) glede na vrednost projekta, katerega bo potrdil naročnik2. Pri navedenem je tožeča stranka vztrajala tudi v nadaljnjih vlogah.

7. Tožena stranka je res obstoj po tožeči stranki zatrjevanega dogovora zanikala, vendar je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku in skrbno izvedeni dokazni oceni izvedenih dokazov prepričljivo ugotovilo obstoj po tožeči stranki zatrjevanega dogovora. Pri tem ni izhajalo zgolj iz izpovedbe prokurista tožeče stranke A. K. in njegovih zabeležk, temveč tudi iz izpovedb ostalih prič, ki so sodelovale v tem projektu in obeh zakonitih zastopnikov pravdnih strank ter pisne korespondence obeh pravdnih strank ter investitorja. Svojo dokazno oceno izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje podrobno kronološko obrazložilo v izpodbijani sodbi in v pravilnost te pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in dokazne ocene izvedenih dokazov je jasno razvidno, kako in v zvezi s čim so potekali razgovori med pravdnima strankama, kako sta pravdni stranki sodelovali in katere aktivnosti je tožeča stranka v času od oktobra 2014 do sklenitve pogodbe tožene stranke z investitorjem in nakazila avansa v juniju 2015, ter nato še vse do zaključka sodelovanja med pravdnima strankama v juliju 2015, po dogovoru s toženo stranko opravila za toženo stranko in kako sta se dogovarjali glede sklenitve podizvajalske pogodbe s toženo stranko3. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka po dogovoru s toženo stranko tej pomagala pri sklenitvi pogodbe s tujim investitorjem in v zvezi s tem sodelovala pri pripravi ponudbe za tujega investitorja, izdelala 3 D vizualizacijo objekta in prezentacijo za arhitekturo gradbenih del z zunanjo ureditvijo in opravila prezentacijo projekta pri tujem investitorju v ... ter vse do sklenitve pogodbe in nakazila avansa sodelovala s svojo ekipo s toženo stranko in tujim investitorjem, ter se udeleževala in sodelovala na sestankih s toženo stranko in investitorjem tudi po tem pri dogovarjanju glede realizacije prevzetega posla. Vseh teh aktivnosti tožeča stranka gotovo ne bi izvedla, če se s toženo stranko ne bi predhodno dogovorili, da bo, če bo tožena stranka sklenila pogodbo s tujim investitorjem, tožena stranka sklenila z njo podizvajalsko pogodbo za opravljanje projektantskih del na tem objektu. Nikakor pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati s toženo stranko, da je tožeča stranka vse te aktivnosti opravila zgolj zato, da bi lahko pripravila svojo ponudbo za toženo stranko.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nedvomno izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta obseg in ceno pogodbenih del dogovorili skupno. Iz maila 14. in 27. 10. 2014, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in to navaja tudi pritožba, res izhaja predlog tožeče stranke glede oblikovanja cene za izdelavo projektne dokumentacije za končnega investitorja in ne v razmerju pravdnih strank, vendar pa je že v ponudbi poslani tožeči stranki z mailom 14. 10. 2014 (v prilogi A 14), ki je brez cene, tožeča stranka navedla, da bi ceno določili skupaj. Tudi v predlogih pogodb posredovanih toženi stranki kasneje, v juniju, tožeča stranka cene ni določila, kar bi nedvomno storila, če se pravdni stranki že od vsega začetka ne bi dogovarjali v smeri, da bosta ceno določili skupno, in končno, če takšnega dogovora ne bi bilo, tudi tožena stranka tožeči stranki ne bi predlagala oziroma ponudila cene v razponu med 150.000,00 in 180.000,00 EUR, kot je storila na sestanku 8. 7. 2015 in očitno je, da sta se pravdni stranki nato pogajali o ceni, ki naj bi se določila znotraj te okvirno dosežene cene, še na sestanku 22. julija 2015. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa tožena stranka tožeče stranke tudi nikoli ni izrecno pozvala, da v predloženi pogodbi določno postavi ceno, kar še dodatno dokazuje, da je bil sklenjen dogovor, da pogodbeno ceno postavita skupno. Tožena stranka je torej, kot je pravilno dokazno zaključilo sodišče prve stopnje, vseskozi soglašala s predlogom tožeče stranke, da ceno določita skupno, kar glede na njuno sodelovanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je trajalo kar 9 mesecev, niti ni čudno in neživljenjsko kot to pritožbeno poskuša prikazati tožena stranka. Je pa neživljenjsko in nelogično kar trdi tožena stranka, da tožnik cene ne bi hotel sporočiti potem ko je v postopek vložil toliko časa in napora in pomagal toženi stranki pri pridobitvi posla.

10. Zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kljub dogovoru s tožečo stranko, da bo ta po pridobitvi posla s tujim investitorjem izvajala projektantska dela in bosta ceno za ta dela določili skupno in kljub že doseženem dogovoru o obsegu del in okvirni ceni v razponu 150.000,00 do 180.000,00 EUR, ter pogajanjih o dokončni ceni, od sklenitve posla s tožečo stranko brez utemeljenega razloga odstopila in s tem tožeči stranki povzročila škodo, kot jo sedaj uveljavlja tožeča stranka v tožbi, tožena stranka tako ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami. Glede na že 24. 7. 2015 sklenjeno pogodbo z drugim podizvajalcem za precej nižjo ceno od cene za katero sta pravdni stranki že dosegli dogovor glede okvirne cene, pa je več kot očitno, da se je tožena stranka s pogajanj s tožečo stranko umaknila, ker je dobila možnost skleniti pogodbo za precej nižjo ceno od že spogajane okvirne cene s tožečo stranko.

11. Sodišče prve stopnje je ob vsem navedenem pravilno zaključilo, da je tožena stranka upoštevaje določilo tretjega odstavka 20. člena OZ dolžna tožeči stranki povrniti vso škodo, ki je tožeči stranki nastala v zvezi s sodelovanjem pri pridobivanju posla tožene stranke s končnim investitorjem, ki jo je tožeča stranka podrobno specificirano uveljavljala, tožena stranka pa višine te pritožbeno ne izpodbija.

12. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od drugih postopkovnih kršitev, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo po navedenem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

13. O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pri tem je upoštevalo veljavno odvetniško tarifo in vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna nositi sama svoje pritožbene stroške in tožeči stranki povrniti stroške sestave pritožbenega odgovora v višini 100 točk, kot je te uveljavljala tožeča stranka v specificiranem stroškovniku, povečano za 2 % materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV. Do ostalih stroškov po specificiranem stroškovniku tožeča stranka ni upravičena, saj so ti vključeni v tarifi za sestavo odgovora na pritožbo. Stroški tožeče stranke znašajo tako 74,66 EUR, tožena stranka pa jih je dolžna tožeči stranki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1 Ta določa: ″Za škodo odgovarja stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo.″ 2 Glej točko V/2 iste pripravljalne vloge. 3 Glej točko 12 do 26 obrazložitve izpodbijane sodbe.