Jedro

Določba o odškodnini po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 se razlikuje od odškodnine po določbah ZOR (na katero se sklicuje prvi odstavek istega člena). Ureditev v drugem odstavku predstavlja tudi posebno ureditev odškodnine, za katero ne veljajo določbe ZOR oz. OZ. Pogoji za plačilo takšne odškodnine so namreč že določeni, prav tako tudi višina odškodnine, ki je vezana na višino obračunanih zamudnih obresti.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevku iz naslova dodatka za rekreacijo se zavrže. Reviziji se v ostalem ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi z delom tretjega odstavka izreka - glede zavrnitve zahtevka za plačilo 3.873.314,17 SIT (sedaj 16.163,05 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in s četrtim odstavkom izreka sodbe sodišča prve stopnje, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnic in toženi stranki naložilo, da jim plača zakonske zamudne obresti od zneska 3.243.553 tolarjev od 5.4.2002 do 8.5.2002. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da jim je tožena stranka dolžna plačati 3.873.314,17 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2002 dalje do plačila in dodatek za rekreacijo v skupnem znesku 300.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2002 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da tožnice same nosijo svoje stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da so tožnice 11.8.1995 vložile zahtevo za družinsko pokojnino po pokojnem možu oziroma očetu. Ker je tožena stranka to zahtevo zavrnila, so uveljavljale sodno varstvo in s tožbenim zahtevkom delno uspele. Sodišče prve stopnje je s sodbo Ps 187/96 z dne 16.2.2000 razveljavilo izpodbijani odločbi tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje, odločbo pa je potrdilo po pritožbi tožene stranke tudi pritožbeno sodišče s sodbo Psp 90/2000-2 z dne 12.10.2001. V ponovnem postopku je tožena stranka izdala tožnicam dve odločbi z isto številko in datumom (št. 3 4 4049239 z dne 25.1.2002) o priznanju pravice do družinske pokojnine od 1.3.1995 dalje, zapadle obroke družinske pokojnine pa jim je plačala dne 9.5.2002. Tožnice so s tožbo z dne 26.8.2002 zahtevale izplačilo kapitaliziranih zamudnih obresti od prepozno plačanih obrokov družinske pokojnine, s tem da naj bi tožena stranka prišla v zamudo z nakazovanjem pokojnine v roku 60 dni po vložitvi zahteve (od 11.10.1995 dalje). Zamudne obresti od zneskov, ki so zapadli pred 11.10.1995 so obračunale od tega datuma do 9.5.2002, pri kasnejših zneskih pa so upoštevale zamudo od vsakokratne mesečne zapadlosti do 9.5.2002. Skupaj to znaša 3.873.314 tolarjev. Od tega zneska so zahtevale zamudne obresti od dneva izplačila zapadlih obrokov družinske pokojnine (9.5.2002). Zahtevale so tudi plačilo dodatka za rekreacijo za leta 1996 do 2001 v skupnem znesku 300.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 9.5.2002 dalje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je družinska pokojnina občasna denarna terjatev, ki se plačuje mesečno, kar glede na določbo 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) pomeni, da je mogoče od te terjatve zahtevati zamudne obresti le od vložitve tožbe dalje. Tožena stranka je priznane zneske družinske pokojnine tožnicam plačala že pred vložitvijo tožbe. S tem je glavna terjatev prenehala in ni bilo podlage za izplačilo zakonskih zamudnih obresti v višini zahtevane glavnice. Ker pa je bila odločba o priznanju pravice do družinske pokojnine tožnicam izdana 25.1.2002, že v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.), plačilo po tej odločbi pa je bilo izvršeno 9.5.2002, čeprav je odločba postala izvršljiva 3.2.2002, je tožnicam priznalo obresti od izteka 60-dnevnega roka za plačilo, to je od 5.4.2002 do 8.5.2002. Zahtevek za plačilo dodatkov za rekreacijo je zavrnilo, ker je tožena stranka te zneske plačala.

Sodišče druge stopnje je pritožbe strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi z zahtevkom za plačilo kapitaliziranih zneskov zamudnih obresti od prepozno plačanih obrokov družinske pokojnine je sledilo razlogom sodišča prve stopnje. Tožnice zamudnih obresti niso uveljavljale že v prvotnem postopku, temveč šele z vložitvijo tožbe v tem sporu. Sprejelo je stališče sodišča prve stopnje, da od obrokov družinskih pokojnin kot občasnih denarnih terjatev, po prvem odstavku 279. člena ZOR ali na podlagi drugih zakonov, ne tečejo zakonske zamudne obresti. Te bi bilo mogoče po tretjem odstavku iste zakonske določbe uveljavljati le od vložitve zahtevka pri sodišču za njihovo plačilo, česar pa tožnice v prvotnem sporu za priznanje pravice do družinske pokojnine niso zahtevale. Sprejelo je tudi pravno stališče sodišča prve stopnje glede uporabe določbe 277. člena ZPIZ-1 in zaključek o neutemeljenem zahtevku za plačilo dodatka za rekreacijo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so vložile revizijo tožnice. Uveljavljajo bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ne strinjajo se s stališčem, da je šele s priznanjem pravice do družinske pokojnine za toženo stranko nastopila obveznost plačila. Ker zneski niso bili izplačani do zapadlosti, obveznost tožene stranke za izplačilo zakonskih zamudnih obresti še vedno obstaja. To pomeni, da je bila tožena stranka v zamudi z izplačilom za vse obroke od 11.10.1995 dalje. Upravičene so tudi do izplačila dodatka za rekreacijo, ki jim je bil izplačan šele v letu 2002, vendar le za tekoče leto, ne pa za nazaj.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena glede odločitve o zahtevku za dodatek za rekreacijo. V ostalem delu je revizija utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

V zvezi z zahtevkom za plačilo dodatka za rekreacijo, kot pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tožnice ne uveljavljajo tega, da jim tožena stranka te pravice ni priznala, temveč da jim ni plačala zneskov dodatka za leta 1996 do 2001. Zato gre za premoženjski socialni spor in ne za spor o pravici iz socialnih zavarovanj. Pri presoji o dovoljeni reviziji v tem delu je treba upoštevati določbo 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004), po kateri je revizija dovoljena v premoženjskih individualnih delovnih in socialnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena le v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 eurov (prej 1.000.000 tolarjev). Zahtevek tožnic za plačilo 300.000 tolarjev dodatka za rekreacijo (ki predstavlja zahtevek na samostojni dejanski in pravni podlagi - 41. člen ZPP) tega revizijskega minimuma ne doseže, zaradi česar je bilo potrebno v tem delu revizijo zavreči kot nedovoljeno (377. člen ZPP).

V ostalem delu (glede odločitve o zahtevku za plačilo kapitaliziranih obresti od kasneje plačanih zneskov družinske pokojnine ter zamudnih obresti) se revizija le uvodoma in na splošno sklicuje na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ki pa ga v nadaljevanju ne konkretizira, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo v tej smeri.

Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava glede zahtevka za plačilo kapitaliziranih obresti je potrebno upoštevati, da je bila tožnicam pravica do družinske pokojnine priznana (po predhodnem sodnem postopku) šele z odločbama tožene stranke z dne 25.1.2002, za nazaj od 11.3.1995 dalje, izplačilo pa je bilo izvršeno dne 9.5.2002. Zato se najprej postavlja vprašanje veljavne zakonodaje v tem obdobju. S 1.1.2000 je namreč stopil v veljavo ZPIZ-1, ki nekoliko drugače kot prejšnji zakon (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) ureja plačilo zamudnih obresti in odškodninske odgovornosti zavoda. S 1.1.2002 pa je stopil v veljavo tudi Obligacijski zakonik (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki nekoliko drugače kot ZOR ureja plačevanje obresti, predvsem obresti od občasnih zapadlih denarnih dajatev. Pri uporabi OZ in ZOR je potrebno upoštevati (razen v obsegu, v katerem je v to določbo poseglo Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-300/2004 z dne 2.3.2006) določbo 1060. člena, po kateri se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Glede uporabe ZPIZ-1 in ZPIZ pa iz določbe prvega odstavka 391. člena ZPIZ-1 izhaja, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Tožena stranka je morala to določbo in s tem stare predpise upoštevati pri priznanju pravice tožnic do družinske pokojnine. Vendar ta določba ne velja za priznanje pravice do odškodnine, saj to ni pravica iz obveznega zavarovanja (oziroma pravica v postopku za ugotavljanje pokojninske dobe). Upoštevajoč dejstvo, da so tožnice uspele z zahtevkom za družinsko pokojnino šele po 1.1.2000, je zato glede tega potrebno upoštevati drugačno zakonsko ureditev po 1.1.2000, kot datumu uveljavitve ZPIZ-1 (456. člen ZPIZ-1).

Tožnice konkretne pravne podlage za uveljavljanje kapitaliziranih zamudnih obresti od kasneje plačnih obrokov družinske pokojnine niso navedle. To ni odločilno, saj sodišče ni vezano na pravno podlago zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1).

Sodišči druge in prve stopnje sta se ukvarjali le z vprašanjem priznanja kapitaliziranih obresti po določbi 279. člena ZOR (in sicer pravilno zaključili, da na podlagi te določbe tožnicam obresti ne pripadajo), vendar sta spregledali, da to ni edina pravna podlaga za odločitev in da je bilo o pravici do družinske pokojnine odločeno šele po 1.1.2000 (uveljavitvi ZPIZ-1) in celo po 1.1.2002 (uveljavitvi OZ).

V določbah 276. in 277. člena ZPIZ-1 so urejeni trije pravni instituti.

V prvem odstavku je predpisano, da zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Gre za enako določbo, ki jo je vseboval že prejšnji zakon v 289. členu. Ta določba ZPIZ-1 ni podlaga za ugoditev zahtevku, saj tožnice ne uveljavljajo odškodninske obveznosti zavoda po ZOR ali OZ. Iz navedbe dejstev v tožbi in kasneje namreč ne izhaja sklicevanje na elemente odškodninske obveznosti in ustrezna utemeljitev teh.

Drug institut predstavlja odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti po drugem odstavku 276. člena. Ta določa, da se v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi bil posamezni znesek izplačan, pa do izvršitve odločbe. Po tretjem odstavku istega člena ima zavod pravico terjati izplačano odškodnino zaradi plačila zamudnih obresti od odgovornih oseb, če je vzrok za izdajo neustrezne oziroma nepravočasne odločbe sporen, po četrtem odstavku pa je zavod dolžan odškodnino iz drugega odstavka tega člena izplačati v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev.

Po prvem odstavku 277. člena istega zakona je v primeru, če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, dolžan izplačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke oziroma, da prejemke dvigne na blagajni zavoda. Pri tem se zamudne obresti odmerijo po zakonu od naslednjega dne po izteku roka iz prejšnjega odstavka (2. odstavek). Določba 277. člena je bila podlaga za delno priznanje zahtevka tožnic, vendar zgolj zato, ker je tožena stranka zamudila tudi z izplačilom priznanih prejemkov družinske pokojnine.

Določba o odškodnini po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 se razlikuje od odškodnine po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (na katero se sklicuje prvi odstavek istega člena). Ureditev v drugem odstavku predstavlja tudi posebno ureditev odškodnine, za katero ne veljajo določbe ZOR oz. OZ. Pogoji za plačilo takšne odškodnine so namreč že določeni, prav tako tudi višina odškodnine, ki je vezana na višino obračunanih zamudnih obresti. To odškodnino zavod pod pogoji iz te določbe izplača zavarovancu sam, najkasneje v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev.

Določba pokriva tudi primer, ko zavod zaradi okoliščin na svoji strani in ne zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, zavarovancu ne prizna pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in mu ne izplača denarne dajatve, pa se temu pravica in z njo denarna dajatev naknadno prizna v sodnem postopku (ali v ponovnem postopku pri zavodu, ki teče po razveljavitvi prvotnih odločb zavoda v sodnem postopku - kot v tem primeru).

Ker v dosedanjem postopku ni dokazano, da bi do kasnejših odločb zavoda o priznanju družinske pokojnine prišlo zaradi ravnanja tožnic ali drugih oseb, bi prav na podlagi te zakonske določbe tožnicam pripadala odškodnina. Sodišči nižje stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo in zaradi tega nista ugotavljali dejstev v zvezi z višino odškodnine. Pri tem je potrebno upoštevati, da odškodnina zapade v plačilo šele v 60 dneh po plačilu denarnih terjatev.

Revizijsko sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje glede odločitve o zahtevku za plačilo 3.873.314,17 SIT (oz. 16.163,05 eurov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).