Jedro

Če je predložena lokacijska dokumentacija izdelana v skladu s pogoji PUP, ki se nanašajo tudi na odmike, to pomeni, da je bil projekt izdelan v skladu z lokacijskimi pogoji.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva AA in BB, oba iz A, za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 21. 5. 2002, s katero je bilo investitorjema AA in BB izdano enotno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 3024, 3025 k.o. A pod tam navedenimi pogoji. V obrazložiti tožena stranka kot pravno podlago za svojo odločitev navaja 33. a člen Zakona o graditvi objektov (ZGO, Ur. list SRS, št. 34/84, 29/86 in Ur. list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96) po kateri se investitorju na njegovo zahtevo lahko izda enotno dovoljenje za gradnjo, če zahtevi za izdajo tega dovoljenja poleg dokazil iz 36. člena tega zakona rezan pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje vse sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po tem zakonu ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Določbe tega zakona, ki se nanašajo na gradbeno dovoljenje, se smiselno uporabljajo tudi za enotno dovoljenje. Tako se skladno z določbo 2. odst. 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Ur. list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Ur. list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97) ki se prav tako uporablja v postopku za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, lokacijsko dovoljenje izda za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). Obravnavana lokacija se nahaja v območju, ki se ureja na podlagi in v skladu z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za mesto L (Ur. list RS, št. 45/01, popravek 87/01, v nadaljevanju: PUP), ta pa v tem območju dovoljuje stanovanjsko gradnjo. Na podlagi predloženih podatkov je tožena stranka ugotovila, da je predložena lokacijska dokumentacija št. LD-01/2002 z dne 4. 2. 2002 izdelana v skladu s pogoji PUP, ki se nanašajo na oblikovanje objekta, na njegovo višino, lego, odmike ipd., kar je zajeto v posameznih določbah PUP in kar je organ prve stopnje v svoji odločbi pravilno ugotovil. V postopku so bila pridobljena tudi predpisana soglasja, investitorja pa sta tudi izkazala, da imata pravico graditi na tem zemljišču. Za izdajo dovoljenja so izpolnjeni tudi pogoji, ki so predpisani v ZGO. Tako je projekt, ki ima predpisane sestavne dele, izdelan v skladu z lokacijskimi pogoji. Investitorja sta tudi poravnala odmerjeni komunalni prispevek. Zato je organ prve stopnje v obravnavani zadevi ravnal pravilno in zakonito, ker je zahtevano dovoljenje izdal. V tem postopku je tudi omogočil vsem strankam, da v njem zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V postopku na prvi stopnji je bila namreč opravljena ustna obravnava z ogledom na kraju samem, na katerega sta bila vabljena tudi lastnika sosednjih zemljišč, vendar se obravnave nista udeležila. To velja tudi za tožnico, ki vabila na obravnavo sicer ni prejela, ker prvič ni bilo poslano na pravi priimek. V spisu pa je tudi uradni zaznamek uradne osebe z dne 26. 4. 2002, iz katerega izhaja, da je bila tožnica po telefonu seznanjena o tem, da teče postopek za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo na parc. št. 3024 in 3025 k.o. A. Dogovorjeno je bilo, da se ji pošlje dokumentacija v tej zadevi na njeno delovno mesto, kar je bilo tudi storjeno, čeprav ni mogoče trditi, da je to pošiljko tožnica res tudi sprejela. V dogovoru z uradno osebo, v kar pa tožena stranka ne dvomi, je bila fotokopija lokacijske dokumentacije tožnici poslana na njeno delovno mesto, zato je tožena stranka zavrnila pritožbene navedbe, da tožnici ni bilo omogočeno, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi. V zvezi s pritožbeno navedbo, ki se nanaša na odmik od meje oz. sosednjega objekta, tožena stranka ugotavlja, da je le-ta v skladu z določbami 25. člena PUP in sicer tako glede odmika od meje, saj je dovoljen odmik najmanj 1 m, kar je doseženo, kot tudi glede odmika od sosednjega objekta. Le pri manjšem odmiku kot 1 m od meje je pomembno, da lastnik sosednjega zemljišča s tem soglaša in da gre za vrstno zazidavo ali sistem zazidave z manjšim odmikom. V obravnavani zadevi pa je tak odmik večji od 1 m, zato so ostali pogoji s te določbe v konkretnem primeru brezpredmetni. Res je sicer, da v izreku odločbe odmik od meje s tožničinim zemljiščem ni določen, vendar je glede na to, da so podani odmiki od drugih zemljišč in da je podana tlorisna velikost objekta, vsekakor določljiv. Prav tako so neutemeljeni ugovori, ki se nanašajo na odmik od tožničinega objekta. Po določbi 5. odst. 25. člena PUP morajo biti odmiki med objekti znotraj stavbne parcele tolikšni, da omogočajo varnost pred požarom in zagotavljajo sanitarne in druge pogoje. Odmik med objekti na sosednjih parcelah znaša praviloma toliko, kolikor znaša maksimalna višina sosednjih objektov. V tej določbi torej ni navedeno, da mora znašati toliko, kot je višina sosednjega objekta, ampak praviloma toliko, kar seveda pomeni, da je objekt lahko tudi višji (v skladu s PUP), vendar morajo biti zagotovljeni zdravstveni in požarni pogoji (javni interes), ki so v konkretnem primeru nedvomno zagotovljeni, kar izhaja iz vsebine lokacijske dokumentacije. Tudi sicer je novi objekt le pritličen, z izkoriščenim podstrešjem in je višine v slemenu 6,70 m. Neutemeljeni so tudi ugovori, ki se nanašajo na osončenje tožničinega objekta, saj ta leži pretežno na južni strani novogradnje, kar pomeni, da mu ta sploh ne more jemati sonca. Vprašanja zmanjšanja vrednosti sosednjega zemljišča pa je zasebno pravne narave in se v tem upravnem postopku ne upošteva. Tudi vprašanje razgleda je zasebne narave in tega ugovora prav tako ni bilo mogoče kot pravno pomembnega upoštevati v tej zadevi.

Tožnica s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi kršitve 1. 2. in 3. točke 1. odst. 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00). Navedeno utemeljuje z naslednjim: V postopku za izdajo upravnega akta ni bila pravilno uporabljena določba 25. člena PUP, saj je upravni organ zanemaril nesporno dejstvo, da na parceli št. 3031, last tožnice, objekt že stoji in da se v razmerju do slednjega bodoči objekt investitorjev manifestira kot novogradnja. Uporaba odmika od parcelne meje bi bila utemeljena le v primeru, da objekta na parc. št. 3031 ne bi bilo, zato bi moral upravi organ v zadevi odrediti odmik najmanj v višini kot znaša maksimalna višina sosednjega obstoječega objekta na parceli 3031. Izpodbijana odločba tudi ne zagotavlja ustrezne požarne varnostne razdalje objektov, to pa pomeni nevarnost za nastanek in razširitev požara in s tem kršitev tudi širšega javnega interesa. Sporni objekt katerega višina je v gradbenem dovoljenju predvidena na najmanj 6,70 m, se v razmerju do obstoječega objekta tožnice nikakor ne more opredeliti kot pritličen, kot je to navedeno v izpodbijani odločbi. V predmetnem upravnem postopku pa tožnici tudi ni bil dostavljen odgovor investitorjev na pritožbo, v katerem sta priložila fotografije objekta tožnice, da bi lahko slednja podla pojasnilo glede stanja hiše in hkrati ugovarjala navedbi investitorjev, da se novi objekt gradi na parceli, kjer je bila stara hiša. Prvostopni upravni organ je kršil upravni postopek tudi s tem, ker v prvostopni odločbi ni naveden 1,5 m odmik na jugovzhodni strani oz. proti parceli tožnice. Zato je nesprejemljiva obrazložitev v izpodbijani odločbi, da je zardi podanih odmikov od drugih zemljišč in tlorisne velikosti zemljišč odmik vsekakor določljiv. V izreku prvostopne odločbe prav tako ni navedbe o tem, do katere višine se investitorjem sploh dovoljuje gradnja. Tožnici tudi ni bila dana možnost, da se na ustni obravnavi izjavi o vseh dejstvih in dokazih, pomembnih za odločitev, zato ne drži trditev drugostopnega organa, da je prvostopni organ vsem strankam omogočil, da zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tožena stranka sama ugotavlja, da tožnica ni prejela vabila za ustno obravnavo. Uradni zaznamek uradne osebe pa po že opravljeni obravnavi nima nobenega učinka za nazaj. Tožnica je prejela samo že dokončno odločbo prvostopnega upravnega organa, zoper katero se je tudi pritožila. Upravni organ pa bi moral v skladu s 44. členom ZUP ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi odločba lahko vplivala. Zato tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Investitorja kot prizadeti stranki v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo predlagata, da sodišče tožbo v celoti zavrne. Prilagata tudi mnenje o usklajenosti nameravane gradnje, ki ga je izdelala ZEU- Družba za načrtovanje in inženiring v B in iz katerega nesporno izhaja, da je lokacija objekta na parc. št. 3024 in 3025 skladna z določili PUP in da v nobenem primeru ne ogroža zdravstvenih, požarnih ali drugih pogojev za bivanje na parceli št. 3031 in zahtevata povračilo stroškov za izdelavo tega mnenja.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru se zahtevek tožnice nanaša na izgradnjo stanovanjske stavbe investitorjev na parceli št. 3024, 3025 k.o. A, ki na jugovzhodnem delu meji na parcelo št. 3031 last tožnice. V zadevi pa je sporno, ali je predvideni odmik objekta investitorjev od objekta, ki stoji na parceli v lasti tožnice, v skladu z določbami PUP, ki se nanašajo na odmik (25. člen). Sporna pa je tudi že v pritožbenem postopku zatrjevana kršitev pravil postopka.

Po določbi 33. a člena ZGO enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega in gradbenega dovoljenja ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. To pa pomeni, da je pogoje za izdajo lokacijskega dovoljenja določal v času upravnega odločanja na prvi stopnji veljaven ZUN. Ta je v 54.členu določal, da se lokacijsko dovoljenje za posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Lokacijska dokumentacija pa se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). V obravnavanem primeru leži sporni poseg na območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za mesto L (PUP, Ur. list RS, št. 45/2001, 87/2001-popravek), ki v 25. členu glede odmikov določa, da je najmanjši odmik od sosednje parcelne meje 1 m, oz. manj, če s tem soglaša sosed mejaš (3. odst.) in da odmik med objekti na sosednjih parcelah znaša praviloma toliko, kolikor znaša maksimalna višina sosednjih objektov (5. odst.). Kot izhaja iz listin v upravnih spisih, je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da je predložena lokacijska dokumentacija (št. LD-01/2002 z dne 4. 2. 2002) izdelana v skladu s pogoji PUP, ki se nanašajo na oblikovanje objekta, na njegovo višino, lego in tudi na odmike, kar pomeni, da je bil projekt izdelan v skladu z lokacijskimi pogoji. Tako iz zazidalne situacije, ki je sestavni del lokacijske dokumentacije, kot tudi iz zakoličbene situacije izhaja, da znaša odmik od jugovzhodne meje (torej od meje s parcelo št. 3031, ki je v lasti tožnice) najmanj 1,5 m. Upoštevani pa so tudi zaradi požarnih in zdravstvenih razlogov predvideni odmiki med objektom investitorja in objektom tožnice, saj znaša predviden odmik med objekti, glede na lego objektov investitorjev in tožnice, najmanj 5 m oziroma največ 6 metrov, to pa je glede na predvideno višino novogradnje (6,7 m do slemena objekta pomeni, da je maksimalna višina objekta investitorjev vsaj 1, 5 m nižja), tudi po presoji sodišča tisti odmik, ki ga je zaradi požarnih razlogov in zdravstvenih razlogov predvidel PUP v 5. odst. 25. člena. Upoštevaje navedeno je zato sodišče tožbeni ugovor tožnice v zvezi s kršitvijo določb PUP glede odmikov kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je odmik od parcelne meje s tožničinim zemljiščem določljiv, glede na to, da so podani odmiki od drugih zemljišč in da je podana tlorisna velikost objekta, zato dejstvo, da ta odmik v izreku prvostopne odločbe ni izrecno naveden, na zakonitost izpodbijane in prvostopne odločbe ne vpliva.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka oz. nemožnost tožnice v upravnem postopku varovati svoje pravice in pravne koriti. Tako kot navaja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, to pa potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, je bila v obravnavani zadevi tožnici (na službeni naslov) poslana fotokopija lokacijske dokumentacije št. LD-01/2002 z dne 4. 2. 2002 s prošnjo, da najpozneje do 15. 5. 2002 posreduje svoje mnenje oz. pripombe k nameravani gradnji. Iz spisnih podatkov pa tudi izhaja, da se je pravočasno poslano vabilo za ustno obravnavo tožnici, razpisano za dne 25. 4. 2002, vrnilo z oznako, da je bila o prispeli pošiljki obveščena dne 19.4. 2002, da pa je ni dvignila. Tudi po presoji sodišča zato ni mogoče dvomiti v verodostojnost uradnega zaznamka z dne 26.4.2002 (list. št. 17 v upravnih spisih) o opravljenem telefonskem razgovoru s tožnico in o nadaljnjem ravnanju upravnega organa prve stopnje glede pritegnitve tožnice v postopek. Zato tožnica zgolj z dejstvom, da ni bila prisotna na ustni obravnavi in zatrjevanjem, da upravni organ nima dokazila (podpisa tožnice) o tem, da ji je bila lokacijska dokumentacija dejansko vročena, ob upoštevanju prej navedenih okoliščin in dokazila o vročitvi lokacijske dokumentacije na naslovu organa, katerega predstojnik je tožnica (povratnica o izvršeni vročitvi dne 10.5.2002 oz. list. št.18 v upravnih spisih), po presoji sodišča ne more uspešno zatrjevati, da ji v postopku ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, oziroma kršitve pravil postopka, ki bi vplivale na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijane odločitve (2.odstavek 25.člena ZUS).

Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka glede povračila stroškov prizadeti stranke temelji na določbi 3. odst. 23. člena ZUS, po kateri v primeru, ko sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe, za kar je šlo v tem upravnem sporu, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.