Jedro

Sodišče prve stopnje pri odločanju o nepremoženjski škodi za telesne bolečine ni imelo podlage za uporabo 216. člena ZPP. Prosti preudarek po prej navedenem določilu je mogoče uporabiti le tedaj, če se ugotovi, da ima tožeča stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Tožeča stranka, ki nosi dokazno breme ne samo za dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti, temveč tudi za dokazovanje, da je pravno priznana nepremoženjska škode nastala, mora predložiti dokaze o obstoju nastale škode kot pomembnem dejstvu za odločbo.

Po 1. odstavku 7. člena ZPP in po 212. členu ZPP mora tožeča stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Dejstev, ki jih stranka ne navaja, sodišče samo ne sme ugotavljati. Z dokazi se dokazujejo samo zatrjevana dejstva.

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in se izpodbijana sodba: * r a z v e l j a v i v odločbi o zahtevku tožečih strank za plačilo odškodnine: v višini 80.000,00 SIT za 1. tožnico Z.K., v višini 120.000,00 SIT za 2. tožnika M.K. in v zavrnilnem delu: v višini 108.000,00 SIT za 1. tožnico Z.K., v višini 260.000,00 SIT za 2. tožnika M.K. in v odločbi o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; * s p r e m e n i glede zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo (v višini 12.000,00 SIT) prisojeno 1. tožnici Z.K., tako, da je tožena stranka dolžna plačati od zneska 12.000,00 SIT zakonske zamudne obresti od 16.04.1997 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter se v nerazveljavljenem in nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in sicer je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati 1. tožeči stranki Z.K. odškodnino v višini 92.000,00 SIT in 2. tožeči stranki M.K. odškodnino v višini 120.000,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, to je od 06.12.2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da nerazdelno povrne tožečima strankama pravdne stroške v znesku 159.259,00 SIT, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Proti ugodilnemu delu sodbe in odločitvi o stroških postopka se pritožuje tožena stranka ter navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožečim strankam naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Prvenstveno graja izpodbijano sodbo zato, ker sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka ugovarjala obstoju pasivne legitimacije. Tožeča stranka bi morala dokazati neutemeljenost tega ugovora in dokazati obstoj pravic oziroma obveznosti, ki izhajajo iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša civilni spor. Tega tožeča stranka ni dokazala, saj ni predložila dokaza o obstoju materialnopravne podlage za svoj zahtevek, to je, obstoja zavarovalne pogodbe za obvezno avtomobilsko zavarovanje vozila, na katero se je v tožbi sicer sklicevala. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja pasivne legitimacije na strani tožene stranke, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek že zaradi tega zavrniti, saj tožeča stranka ni dokazala tožbenega temelja. Tožena stranka nadalje ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, ko je štelo, da sta tožeči stranki dokazali obstoj negmotne škode in jima je iz tega naslova priznalo določeno denarno odškodnino. Po oceni tožene stranke sodišče ni imelo zakonske osnove za priznanje odškodnine za telesne bolečine ob uporabi načela prostega preudarka, saj ne gre za primer, predviden v 216. členu ZPP. Sodišče tudi ne razpolaga s takšnim strokovnim znanjem s področja medicine, ki je potrebno za objektivizacijo obsega oziroma intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin. Izpoved tožečih strank predstavlja le en vidik, ki pa je izkrivljen in izrazito subjektiven. Poleg tega se tožbene navedbe glede vrste in obsega poškodb, kot tudi glede obsega in trajanja oziroma intenzivnosti bolečin bistveno razlikujejo od izpovedb tožečih strank. Iz slednjih izpoved tudi izhaja, da sta tožeči stranki utrpeli povsem drugačne telesne poškodbe kot je razbrati iz medicinske dokumentacije. Ker sodišče teh nasprotij ni obrazložilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZP. Glede stroškovne odločitve tožeča stranka navaja, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je štelo, da znaša uspeh tožečih strank v pravdi 50%, če pa je že štelo, da je njen uspeh tolikšen, bi moralo enak kriterij uporabiti tudi pri odločanju o stroških tožene stranke in ob uporabi istega načela uspeha v pravdi odločiti tudi o vračilu teh stroškov.

Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe in proti odločitvi o stroških postopka. Navaja, da se pritožuje iz vseh razlogov po ZPP. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku tožečih strank v celoti ugodi in jima dosodijo vsi stroški, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje, da poškodbe, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, narekujejo dosodbo višje odškodnine. Sodišče prve stopnje verjame tožnici, da je bila zaradi poškodb na bolniški, zato ni logičen zaključek sodišča, da je ni posebej bolelo. Tožnik je imel hujše poškodbe, dosojena odškodnina pa je tako nizka, da ne pokrije tudi laično ugotovljene škode. Sodišče prve stopnje pove, da tožnik ni z ničemer dokazal obstoja materialne škode, vendar to ne drži, saj je bil zaslišan kot stranka. Tožnik dela kot privatnik na črno, nima papirjev in dokazil. Ni prav, da sodišče ne verjame, da mehanik s popravili avtomobilov v nekaj mesecih nekaj zasluži, saj vsakdo ve, da ne delajo zastonj. Če mu sodišče ne verjame, da zaradi poškodb ni mogel delati tri mesece, bi mu dosodilo odškodnino za krajši čas, nikakor pa ne nič. Podobno velja za materialno škodo na avtomobilu. Tudi teoretično škoda ne more biti nič, saj je tožnik povedal, da je bilo vozilo popolnoma poškodovano in za odpad in je bilo pred nezgodo vredno 240.000,00 SIT. Izvedensko mnenje za obseg škode na vozilu je res najbolj kvaliteten dokaz, ni pa edini, minimalno škodo se da ugotoviti tudi z zaslišanjem strank, splošnim poznavanjem cen in logiko. Glede stroškovne odločitve bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je višino vseh stroškov zakrivila tožena stranka zaradi trmastega vztrajanja na svojem, večji del postopka je namreč tekel zaradi temelja in je v tem uspeh tožečih strank popoln. To je narekovalo ugotovitev o večjem uspehu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Po oceni tožeče stranke je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo tudi glede obresti, saj za materialno škodo zapade dolg ob času, ko je ta nastala in se zato mora izgubljen zaslužek tožnice obrestovati od takrat ko ga je izgubila. Ravno tako ni pravne podlage za dosodbo obresti od 06.12.2004 za nematerialno škodo.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Okoliščina, ki jo je zatrjevala tožeča stranka v tožbi, to je, da je S.M., glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izključno kriv za prometno nezgodo, v kateri sta bili udeleženi tudi tožeči stranki, imel svoje vozilo v času prometne nezgode obvezno (avtomobilsko) zavarovano pri toženi stranki, v postopku ni bila sporna. Tožena stranka je spregledala, da je predmetni postopek stekel po nasprotni (direktni) tožbi (to sta tožeči stranki kot oškodovanki vložili na podlagi 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih-ZOR) po tožbi tožene stranke, kjer se je tožena stranka sama sklicevala na obstoj navedenega zavarovalnega razmerja, saj je bil predmet tožbe tožene stranke regresni zahtevek, katerega podlaga je bila prav pogodba o obveznem avtomobilskem zavarovanju, sklenjena med toženo stranko in njenim zavarovancem S.M.. Tožena stranka zato povsem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja zavarovalne pogodbe in s tem pasivne legitimacije tožene stranke, saj je to dejstvo tožena stranka priznala in ga ni bilo potrebno dokazovati (1. odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka je namreč tekom postopka ugovarjala le temelju odškodninske odgovornosti, saj je trdila, da njen zavarovanec ni odgovoren za škodo, to pa se je izkazalo kot neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila prometna nezgoda povzročena po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke, tega pa tožena stranka v pritožbi ne izpodbija.

Prav pa ima tožena stranka, ko trdi, da sodišče prve stopnje pri odločanju o nepremoženjski škodi za telesne bolečine ni imelo podlage za uporabo 216. člena ZPP o prostem preudarku. Prosti preudarek po prej navedenem določilu je mogoče uporabiti le tedaj, če se ugotovi, da ima tožeča stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. O zahtevku za povračilo nepremoženjske škode je mogoče pravno presojati le, če so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, torej tudi obstoj pravno relevantne škode. O telesnih bolečinah kot obliki nepremoženjske škode lahko govorimo le v primeru, če so tako intenzivne ali tako dolgotrajne, da za oškodovanca predstavljajo resno motnjo duševnega ravnovesja. Če bolečine ne prestopijo tega praga, ne gre za pravno priznano obliko škode. Tožeča stranka, ki nosi dokazno breme ne samo za dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti, temveč tudi za dokazovanje, da je pravno priznana nepremoženjske škode nastala (določena stopnja telesnih bolečin in določeno trajanje bolečin, da opravičuje zahtevo za plačilo odškodnine), mora predložiti dokaze o obstoju nastale škode kot pomembnem dejstvu za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP) ter določba 216. člena ZPP v tem primeru ni uporabljiva: obstoj tovrstne škode je namreč mogoče dokazati (ugotoviti) z različnimi dokaznimi sredstvi, ki so v dispoziciji tožeče stranke. Uporaba določbe 216. člena ZPP o prostem preudarku torej v tem primeru ni utemeljena. Izpodbijana sodba je navedeno procesno določbo uporabila, čeprav zanjo ni bilo podlage, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP), kar terja razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v delu, kjer je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (1. odstavek 354. člena ZPP). Posledično tej odločitvi je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke in razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ki jo izpodbija tožeča stranka, to je v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka glede plačila višje odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin. Pri tem je odgovor na pritožbene očitke tožeče stranke v tej zvezi vsebovan v zgoraj navedeni obrazložitvi. Podatki spisa izkazujejo, da je tožeča stranka za nastanek nepremoženjske škode predložila kot dokaz zaslišanje tožečih strank in izvid Splošne bolnišnice I. o nastalih poškodbah, kar je sodišče prve stopnje tudi izvedlo, zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pri odločitvi ali je tožečima strankama nastala zatrjevana nepremoženjska škoda, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje (analize) vsakega dokaza posebej, primerjavi dokazov med seboj (posebej skrbno bo moralo presoditi morebitne protislovne dokaze) in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Če pa sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne bo moglo zanesljivo ugotoviti dejstva, da je škoda nastala, bo moralo odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Tožena stranka v uvodu pritožbe sicer navaja, da se pritožuje v ugodilnem delu tožbenega zahtevka tožnice Z.K. v celoti, kar pomeni, da se pritožuje tudi glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo v višini 12.000,00 SIT, vendar pritožbenih razlogov v tem delu ne konkretizira in ne izpodbija višino odškodnine. Pritožbeno sodišče ni našlo razlogov za poseg v navedeni del prisojene odškodnine, zato je pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb tožeče stranke M.K., da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za plačilo premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku iz zaradi škode na osebnem avtomobilu, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikovih navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi tudi pravilno odločilo o tem delu tožbenega zahtevka. Po oceni pritožbenega sodišča ga je utemeljeno zavrnilo iz razloga, ker tožnik zatrjevane premoženjske škode (zaradi izgubljenega zaslužka in škode na vozilu) ni dokazal. Tožnik je v svoji trditveni podlagi navajal, da je osebni avtomobil, ki je bil poškodovan v prometni nezgodi, kot klepar sam popravil ter da znaša škoda 240.000,00 SIT, za to trditev je kot dokaz predložil le lastno zaslišanje, v katerem pa zatrjevanega ni potrdil, saj je zaslišan kot stranka povedal, da avtomobila poškodovanega v nezgodi ni popravil, temveč ga je odpeljal na odpad. Glede na navedeno je sodišče ravnalo pravilno, da se ni posebej opredeljevalo glede njegove izpovedbe o popravilu avtomobila pred nezgodo in koliko je bil tedaj vreden, zato je tudi pritožbena graja tožnika o tem in v tem delu neutemeljena. Tudi glede izgubljenega zaslužka je tožnik ponudil le lastno zaslišanje, pri tem je v svoji trditveni podlagi navajal, da kot zasebnik ni mogel delati en mesec in pol ter je zahteval 80.000,00 SIT odškodnine. Po 1. odstavku 7. člena ZPP in po 212. členu ZPP mora tožeča stranka navesti vsa dejstva na katera opira svoj zahtevek. Dejstev, ki jih stranka ne navaja, sodišče samo ne sme ugotavljati. Z dokazi se dokazujejo samo zatrjevana dejstva. Sodišče prve stopnje je prepoznavno ugotovilo, da tožnik ni dokazal dejstev, ki bi bila potrebna za ugotavljanje škode zaradi izgubljenega zaslužka. Tožnik je samo trdil, da znaša izguba na zaslužku 80.000,00 SIT, pri tem pa je zaslišan kot stranka navajal povsem druge podatke tako glede časa, ko naj bi ne mogel delati, kot tudi glede izgube na zaslužku, zato pritožbeno sodišče odločitvi sodišča prve stopnje v tem delu ne more odreči razumne presoje.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke Z.K. v delu, kolikor izpodbija zavrnitev zahtevka za zamudne obresti od odškodnine za izgubljen zaslužek tudi za čas od 16.04.1997 do 05.10.2004. Le te pripadajo tožnici že od zahtevanega dne 16.04.1997 in ne šele od 06.12.2004, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnici Z.K. nastala škoda zaradi izgubljenega zaslužka v času bolniškega staleža od 16.04.1993 do 15.05.1993 v višini 12.000,00 SIT, zato je odškodninska obveznost zapadla ob izplačilu plače za mesec april in maj 1993, vsekakor pa je zapadla na dan 16.04.1997, kot se glasi zahtevek za plačilo zamudnih obresti te tožnice. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu (glede zamudnih obresti na znesek prisojene odškodnine v višini 12.000,00 SIT za premoženjsko škodo tožnice Z.K.) pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje iz izkazanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov pritožbam delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo glede odločitve o zahtevku za plačilo nepremoženjske škode in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), glede odločitve o zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo prisojeno tožnici Z.K. pa je spremenilo (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), med katere sodi tudi pritožbena graja obeh pritožnic, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni zasledilo. Ker je odločba o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo sodišča prve stopnje, zato se ni spuščalo v pritožbene navedbe pritožnic v tej zvezi, presoditi jih bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovni odločitvi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku 165. člena ZPP, ki določata, da lahko pritožbeno sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo tudi tedaj, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bila pritožba vložena.