Jedro

Materialno procesno vodstvo ima svoje okvire, ki jih sodišče ne sme preseči. Predvsem ne sme preseči meje svoje razjasnjevalne dolžnosti na način, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost sodnika. Sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, po katerem se postopek začne, teče in zaključi po volji strank, in ne sme prekršiti dolžnosti, da je pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnava obe stranki. Po presoji pritožbenega sodišča bi prvostopenjsko sodišče preseglo takšen okvir, v kolikor bi toženko spodbudilo, da namesto nasprotne tožbe, s katero je uveljavljala zahtevek za plačilo stroškov odprave napake, postavi v tem pravdnem postopku ugovor znižanja plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Toženka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Oris zadeve in dosedanji potek postopka_

1. Tožnik je v tem sporu od toženke zahteval plačilo zneskov po treh računih v skupni višini 4.740,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vtoževani računi se nanašajo na elektromontažna dela ter storitve prevoza, ki jih je tožnik opravil za toženko na gradbiščih v Nemčiji. Obravnavani spor se je sprva vodil po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki veljajo za redni postopek. Potem, ko je tožnik z vlogo z dne 15. 9. 2020 tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo 2.244,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2020 dalje, umaknil, je tožnik vztrajal še pri tožbenem zahtevku za plačilo 2.496,90 EUR s pripadki. Toženka je z delnim umikom tožbe v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 10. 2020 soglašala. Od tedaj dalje je sodišče prve stopnje pravdni postopek vodilo po določbah ZPP o postopku v sporih majhne vrednosti. Tako je toženki v odgovor vročilo tožnikovo prvo pripravljalno vlogo z dne 9. 11. 2020 skupaj s pozivom z dne 10. 3. 2021, v katerem jo je opozorilo na vse posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti.

2. Tožnik je s toženkinim delnim plačilom 2.244,00 EUR z dne 13. 2. 2020 poravnal del glavnice po računu št. 20-041-MK z dne 22. 1. 2020, ki se je glasil na znesek 2.310,00 EUR, tako da iz tega naslova zahteva še plačilo 66,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od 2.310,00 EUR od naslednjega dne po zapadlosti tega računa (31. 1. 2020) do 12. 2. 2020 ter zakonske zamudne obresti od 66,00 EUR 13. 2. 2020 dalje do plačila. Navedeni preostali neplačani znesek po tem računu se nanaša na plačilo opravljenega prevoza za toženko na relaciji S. – M. Prav tako je vztrajal pri plačilu preostanka za opravljene storitve elektromontažnih del v mesecu novembru 2019 v znesku 76,90 EUR po računu št. 19-606/MK z dne 7. 12. 2019 in plačilu za opravljene storitve elektromontažnih del v januarju 2020 v višini 2.354,00 EUR po računu št. 20-066-MK z dne 6. 2. 2020. Od toženke je zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih glavnic po računih št. 19-606/MK z dne 7. 12. 2019 in št. 20-066-MK z dne 6. 2. 2020 od naslednjega dne po zapadlosti posameznega računa v plačilo.

3. Toženka je 23. 3. 2021 vložila drugo pripravljalno vlogo in nasprotno tožbo, s katero je od tožnika zahtevala plačilo stroškov v višini 4.945,00 EUR, ki naj bi ji nastali z odpravo napak pri delu na objektu A. v Nemčiji, ki jih je tožnik opravil v januarju 2020 (za plačilo teh del je tožnik toženki izdal račun št. 20-066-MK z dne 6. 2. 2020 v višini 2.354,00 EUR).

4. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo in sklepom odločilo: (1) da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 2.244,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2020 dalje postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka), (2) da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 2.372,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.354,00 EUR od 14. 2. 2020 dalje do plačila in od zneska 18,98 EUR od 21. 10. 2020 dalje do plačila (II. točka izreka), (3) da se v presežku za 123,92 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 57,92 EUR od 21. 12. 2019 do 20. 10. 2020 in od zneska 66,00 EUR od 31. 1. 2020 do plačila, tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka) in (4) da mora toženka tožniku povrniti 95,04% pravdnih stroškov, razen stroškov, povezanih z delnim umikom tožbe, tožnik pa mora toženki povrniti pravdne stroške, povezane z umaknjenim delom tožbe in 4,96% ostalih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

5. Z odločitvijo v II. in III. točki izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo 2.354,00 EUR po računu št. 20-066/MK z dne 6. 2. 2020 in delno za znesek 18,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2020 dalje po računu št. 19-606/MK z dne 7. 12. 2019, v celoti pa je zavrnilo zahtevek za plačilo 66,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2020 dalje po računu št. 20-041-MK z dne 22. 1. 2020. 6. Zoper II. in IV. točko izreka v uvodu citirane odločbe (ki po vsebini predstavljata sodbo) je toženka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

7. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. _**K odločitvi o pritožbi**_

8. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti pritožbenega postopka v sporih majhne vrednosti_

9. Po delnem umiku tožbe se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Ker gre za gospodarski spor majhne vrednosti (495. člen ZPP), je o pritožbi zoper sodbo odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

10. Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

_Glede pritožbenih navedb v zvezi s pretvorbo rednega postopka v spor majhne vrednosti_

11. Toženka v pritožbi navaja, da jo sodišče prve stopnje v pozivu z dne 30. 9. 2020, s katerim jo je pozvalo, da v roku 15 dni poda svoj odgovor na tožbo in se izjavi o delnem umiku tožbe, ni opozorilo, da se bo pravdni postopek v primeru, da bo toženka v delni umik privolila, v nadaljevanju vodil po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti. Ker jo prvostopenjsko sodišče ni izrecno opozorilo na posledice njene privolitve v delni umik tožbe, vanj ni privolila z zavestjo, da se bodo spremenila pravila postopka. Zato po mnenju pritožnice prvostopenjsko sodišče spora, ki ga je obravnavalo po pravilih rednega postopka, tega ne bi smelo nadaljevati po določbah v sporih majhne vrednosti. Uporaba pravil o postopku v sporih majhne vrednosti naj bi bila vezana na privolitev toženke v delni umik tožbe zgolj ob izrecnem zavedanju oziroma predhodnem opozorilu, da se bo postopek v primeru privolitve v delni umik vodil kot spor majhne vrednosti. Ker pravila o postopku v sporih majhne vrednosti močno omejujejo procesne pravice strank v pravdnem postopku, naj bi bilo toliko bolj pomembno, da sodišče s pozivom k izjasnitvi glede delnega umika tožbe toženko opozori, da se bo v primeru njene privolitve v delni umik postopek v nadaljevanju vodil po pravilih sporov majhne vrednosti.

12. Pritožnica s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Pritožnica ni navedla, katero absolutno bistveno kršitev določb postopka naj bi prvostopenjsko sodišče z navedenim postopanjem zagrešilo. Po presoji pritožbenega sodišča toženka s pritožbenimi navedbami, s katerimi nasprotuje uporabi pravil postopka v sporih majhne vrednosti, ni utemeljila nobene procesne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sama pritožnica med drugim navaja, da naj bi opisana kršitev imela neposreden vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe. Z uveljavljanjem relativne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) pa pritožnica ne more uspeti. Kot je bilo obrazloženo, v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti to ni dovoljen pritožbeni razlog.

13. Tudi v kolikor bi uveljavljala postopkovno kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, bi pritožnica lahko uspela le z uveljavljanjem tistih absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katera pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V skladu s pravilom iz 286.b člena ZPP mora namreč stranka kršitev tistih določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Toženka bi lahko zatrjevano postopkovno kršitev uveljavljala že v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2021, saj je bila že s pozivom prvostopenjskega sodišča z dne 10. 3. 2021 za odgovor na vlogo tožnika seznanjena, da bo sodišče prve stopnje postopek v nadaljevanju vodilo po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti. Ker toženka procesno kršitev, ki se nanaša na pravilno uporabo 449. člena ZPP, prvič uveljavlja šele v pritožbi, je s takšnim pritožbenim očitkom tudi prekludirana.

14. Nenazadnje pa je zgornji pritožbeni očitek tudi vsebinsko neutemeljen. Kadar pravdno stranko v postopku zastopa kvalificirani pooblaščenec, se od nje pričakuje večjo strokovnost pri poznavanju prava. Med drugim je utemeljeno pričakovati tudi, da je seznanjena z določili ZPP o tem, kdaj se v postopku uporabljajo pravila o sporih majhne vrednosti. Toženka, ki jo je v postopku pred sodiščem prve stopnje zastopal odvetnik, bi ob privolitvi v delni umik tožbe (glede zahtevka za plačilo 2.244,00 EUR) ob upoštevanju prvotne vrednosti spornega predmeta (4.740,90 EUR) morala vedeti, da bo z njeno privolitvijo v delni umik na podlagi drugega odstavka 449. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena in 480. členom ZPP prišlo do pretvorbe rednega postopka v spor majhne vrednosti. S privolitvijo v delni umik tožbe se toženka ob potrebni skrbnosti ni mogla več zanesti na to, da gre za redni postopek.

_Glede samostojnega obravnavanja nasprotne tožbe v drugem postopku_

15. Pritožnica neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki toženkine nasprotne tožbe z dne 23. 3. 2021 v tej zadevi ni dovolilo, pač pa jo je iz te zadeve izločilo in jo obravnavalo kot samostojno tožbo. Takšen pritožbeni očitek predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ga v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno uveljavljati. Tudi sicer pa je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi pravilno obrazložilo, da toženkine nasprotne tožbe z dne 23. 3. 2021 v tem pravdnem postopku ni dovolilo, ker je za odločanje o zahtevku iz nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka (redni postopek) kot v obravnavani zadevi, ko gre za spor majhne vrednosti. Skladno z drugim odstavkom 183. člena ZPP se namreč nasprotna tožba ne more vložiti, če je za odločanje o zahtevku iz nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka. Drugačne pritožbene navedbe, da naj bi bila takšna odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z načelom ekonomičnosti in da naj bi se s tem prejudiciralo odločitev v zadevi po nasprotni tožbi, niso utemeljene.

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevanimi napakami opravljenih del tožnika na objektu A. v Nemčiji iz januarja 2020 ugotovilo, da je toženka tožnika o napakah obvestila 12. 2. 2020 in 19. 2. 2020, zahtevek za plačilo denarnega zneska v višini stroškov, ki naj bi bili potrebni za odpravo napake, pa je uveljavljala z nasprotno tožbo 24. 3. 2021, katere prvostopenjsko sodišče sicer ni obravnavalo skupaj s tožbo. Na tej podlagi je zaključilo, da toženka, v čigar dispoziciji je bilo, kako bo uveljavljala svoje pravice v obravnavani zadevi, ni uporabila nobenega obrambnega sredstva, s katerim bi lahko, tudi v primeru, če bi sodišče v tej zadevi ugotovilo tožnikovo odgovornost za stvarne napake, uspešno nasprotovala zahtevku. S takšnim stališčem pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 17. Ne drži pritožbena trditev, da naj bi nasprotna tožba po svoji vsebini v resnici predstavljala ugovor iz naslova znižanja plačila in odškodnine za refleksno škodo. Toženka je v drugi pripravljalni vlogi in nasprotni tožbi z dne 23. 3. 2021 navedla, da je tožnik dela na objektu A., za plačilo katerih je izdal vtoževani račun št. 20-066/MK z dne 6. 2. 2020 v znesku 2.354,00 EUR, izvedel nestrokovno in nekvalitetno, zato ga je toženka dvakrat (12. 2. 2020 in 19. 2. 2020) pozvala k odpravi napak. Pojasnila je, da se tožnik na njena poziva ni odzval, zato je te napake toženka odpravila sama. Ker so pri tem nastali celo večji stroški, kot je znašal dolgovani znesek po spornem računu št. 20-066/MK z dne 6. 2. 2020 v višini 2.354,00 EUR, je toženka navedeni račun tožnika v celoti zavrnila in za opravljena dela in škodo, ki ji je nastala z odpravo nekvalitetno izvedenih del tožnika, izstavila svoj račun št. 90074-2020 z dne 18. 3. 2020 v višini 4.945,00 EUR, ki je predmet zahtevka po nasprotni tožbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pravilno okvalificiralo kot zahtevek za plačilo stroškov, ki so potrebni za odpravo napake po tretjem odstavku 639. člena OZ. Tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi se torej nanaša na navadno in ne refleksno škodo. Refleksna škoda je tista, ki naročniku, zaradi napake stvari, nastane na drugih njegovih dobrinah. Takšna škoda pa iz opisa napak, ki jih je toženka navedla v prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 10. 2020 (str. 3 – 6), ne izhaja.

18. Glede na to, da toženka v obravnavni zadevi ni postavila nobenega ugovora, s katerim bi v tem pravdnem postopku na temelju tožnikove odgovornosti za stvarne napake lahko uspešno nasprotovala tožnikovemu zahtevku, se toženka v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo drugega odstavka 635. člena OZ, ki določa, da lahko naročnik, ki je o napakah pravočasno obvestil podjemnika, tudi po izteku enoletnega prekluzivnega roka z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode. Pri zahtevku (po nasprotni tožbi) za plačilo stroškov za odpravo napak uporaba citiranega določila ne pride v poštev. Pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da pri toženkinem zahtevku po nasprotni tožbi ne gre za odškodninski, temveč za jamčevalni zahtevek, ki ga mora naročnik sodno uveljavljati v enem letu od obvestila o napaki (prvi odstavek 635. člena OZ), sicer njegovo materialnopravno upravičenje preneha.

19. Prav tako ni utemeljeno stališče pritožnice, da toženkina nasprotna tožba po svoji vsebini predstavlja procesni pobotni ugovor. V primeru uveljavljanja pobotnega ugovora sodišče ne odloča o tožbenem zahtevku, tako kot pri nasprotni tožbi, temveč skladno z določilom tretjega odstavka 319. člena ZPP odloči o obstoju ali neobstoju terjatve, ki jo toženec uveljavlja z ugovorom pobota. Pobotni ugovor torej ni nasprotna tožba, temveč gre za procesno pravno varstvo posebne oblike, ki omogoča, da toženec zoper trditev tožnika o njegovi terjatvi zoper toženca, ki je zajeta v tožbenem zahtevku, postavi nasproti svojo trditev, da ima nasprotno pobotljivo terjatev. Četudi je nasprotno tožbo mogoče vložiti zaradi pobotanja nasprotnih terjatev (2. točka prvega odstavka 183. člena ZPP), ZPP ne daje podlage za to, da bi sodišče v primeru tožbenega zahtevka po tožbi in tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, s katerim je vtoževana pobotna terjatev, ugotavljalo obstoj terjatev po tožbi in nasprotni tožbi in ju pobotalo.

_Glede zatrjevane opustitve materialnega procesnega vodstva_

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje toženko, v kolikor je menilo, da njen zahtevek po nasprotni tožbi ni pravilno oblikovan, na to, skladno z dolžnostjo izvajanja materialnega procesnega vodstva, izrecno opozoriti.

21. Glede na materialnopravno posledico, ki jo je zasledovala, je toženka tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pravilno oblikovala. Tisto vprašanje, ki ga toženka dejansko izpostavlja v pritožbi, predstavlja vprašanje o tem, kateri jamčevalni zahtevek bi toženka lahko uspešno uveljavljala, ne da bi bila z njim skladno s pravilom iz 635. člena OZ prekludirana. V primeru, ko podjemnik odkloni popravilo v roku, ki mu ga določi naročnik, ima slednji na voljo, da po svoji izbiri odpravi napako na podjemnikov račun ali zniža plačilo ali pa razdre pogodbo (tretji odstavek 639. člena OZ). Izbira med različnimi jamčevalnimi zahtevki je prepuščena naročniku oziroma v predmetni zadevi toženki. Sodišče prve stopnje v tem delu toženki ni smelo nuditi pravnega svetovanja, kateri jamčevalni zahtevek bi bil zanjo, upoštevajoč pravila o njihovi prekluziji, najbolj smotrn oziroma uspešen, sicer bi s takšno nedopustno pomočjo pravdni stranki preseglo okvire materialnega procesnega vodstva in kršilo svojo nepristranskost. Materialno procesno vodstvo ima namreč svoje okvire, ki jih sodišče ne sme preseči. Predvsem ne sme preseči meje svoje razjasnjevalne dolžnosti na način, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost sodnika. Sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, po katerem se postopek začne, teče in zaključi po volji strank, in ne sme prekršiti dolžnosti, da je pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnava obe stranki.1 Po presoji pritožbenega sodišča bi prvostopenjsko sodišče preseglo takšen okvir, v kolikor bi toženko spodbudilo, da namesto nasprotne tožbe, s katero je uveljavljala zahtevek za plačilo stroškov odprave napake, postavi v tem pravdnem postopku ugovor znižanja plačila.

22. Neutemeljene so zato tudi nadaljnje pritožbene navedbe o tem, da naj bi prvostopenjsko sodišče z opustitvijo svoje razjasnjevalne dolžnosti, ker je odločitev iz II. točke izreka svoje odločbe oprlo na izostanek ustreznih ugovornih navedb toženke, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Po mnenju pritožnice naj bi do zatrjevane postopkovne kršitve prišlo, ker sodišče prve stopnje teh toženkinih navedb, ki jih je podredilo k presoji utemeljevanja zahtevka po nasprotni tožbi, neutemeljeno ni upoštevalo. Smiselno zatrjevana kršitev pravice do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) torej ni podana.

_Glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo zneska 76,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2019 do plačila po računu št. 19-606/MK z dne 7. 12. 2019_

23. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval preostanek plačila za opravljena elektromontažna dela v novembru 2019, zgolj delno ugodilo. Presodilo je namreč, da je utemeljen toženkin ugovor materialnega pobota, ki ga je ta uveljavljala iz naslova stroškov, ki so ji nastali z neutemeljenim plačilom zajtrka tožnikovemu delavcu. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženka račun za zajtrk plačala (najkasneje) 20. 10. 2020, zato ji je takrat nastala škoda v višini 63,03 EUR, kolikor je znašal strošek neupravičeno koriščenega zajtrka, njena terjatev za povračilo škode v razmerju do tožnika pa je takrat zapadla v plačilo. Nadalje je ugotovilo, da je toženka pobotno izjavo podala z vlogo, ki jo je tožnik prejel 2. 11. 2020. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bila toženka s plačilom računa št. 19-606/MK z dne 7. 12. 2019 v znesku 76,90 EUR v zamudi do 20. 10. 2020 in je zato na ta dan, ko so se stekli pogoji za materialni pobot, tožniku dolgovala 76,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 2. 12. 2019 do 20. 10. 2020 (kar znaša 5,11 EUR), kar skupaj z glavnico znaša 82,01 EUR. Po medsebojnem pobotanju, pri katerem je prvostopenjsko sodišče skladno z določilom 288. člena OZ toženkino terjatev najprej pobotalo s kapitaliziranim obrestnim zahtevkom tožnika, preostanek pa z glavnico, dolguje toženka tožniku še 18,98 EUR glavnice (82,01 EUR – 63,03 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 21. 10. 2020 do plačila.

24. Takšna odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem ni v nasprotju s pravilom iz prvega odstavka 375. člena OZ, po katerem od zapadlih, pa ne plačanih obrestih, ne tečejo zamudne obresti. Iz zgornje obrazložitve namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za plačilo glavnice 76,90 EUR obrestovalo od 21. 12. 2019 do 20. 10. 2020, nato pa je po medsebojnem pobotanju tožniku priznalo še obresti od preostanka dolgovane glavnice (18,98 EUR) od 21. 10. 2020 dalje, pri čemer je od navedenega datuma glavnico 18,98 EUR obrestovalo prvič. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava (375. člen OZ) zato ni utemeljen.

_Sklepno in odločitev o pritožbenih stroških_

25. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti II. točki izreka prvostopenjske sodbe in sklepa ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v IV. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tako tudi N. Betetto v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 588.