Jedro

Glede na določilo prvega odstavka 311. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave, tožnik z zahtevkom za bodoče mesečno poročanje ne more uspeti. Nesklepčnosti obravnavanega zahtevka po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče odpraviti.

Sodišče druge stopnje se v presojo pritožbenih navedb glede odmere pravdnih stroškov, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve in predvsem v skladu s pravilom de minimis non curat praetor, zaradi zanemarljivosti zneska (4,00 EUR) ni spuščalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim (v preostalem je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna - točka I. izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je toženka dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožnikom uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti toženke, tožniku mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v 15 dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožnika, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti toženke, povečanega do 200% v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila (točka II. izreka). Toženki je v plačilo naložilo pravdne stroške v višini 66,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter ugodi zavrnjenima zahtevkoma ter da pravilno odmeri pravdne stroške tožnika in jih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, naloži v plačilo toženki. Podredno je predlagal, da sodišče druge stopnje zavrnilni del izpodbijane sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedel je, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi naložitve dolžnosti mesečnega poročanja o obsegu javnega priobčevanja fonogramov v dejavnosti toženke pomanjkljivo in nejasno obrazložilo in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik lahko od toženke v sodnem postopku zahteva le, da toženka izpolnjuje obveznosti, kot jih nalaga zakon. Obveznost poročanja je lahko izvršljiva samo na podlagi ustreznega (bodočega) izvršilnega naslova, ki je v konkretnem primeru lahko zgolj sodna odločba. Sodišče je v zvezi z zahtevkom za plačilo civilne kazni zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik bi lahko toženki izdajal račune le, če bi bila pogodba sklenjena oziroma če bi toženka kaj plačala, v konkretnem primeru pa ni izpolnjen nobeden od navedenih pogojev. Tožnik poudarja, da je podal tako navedbe o tem, kakšno je mesečno nadomestilo za toženko, ki naj se upošteva kot osnova za odmero, kot tudi, na katero obdobje se plačilo civilne kazni nanaša. Prav tako je tožnik podal navedbe o odgovornosti kršitelja, toženka pa je bila tudi obveščena o tem, da je potrebno za javno priobčitev fonogramov plačevati nadomestilo. Do navedenih dejstev se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje štelo navedbe glede krivde toženke za nepopolne, bi moralo tožnika pozvati na dopolnitev tožbenih navedb (108. člen ZPP). Tožniku je bila tako odvzeta možnost substanciranja zahtevka. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo pravdne stroške, saj 20% DDV ni obračunalo glede na celotno vrednost storitve (nagrada in izdatki), ampak je kot osnovo za izračun davka napačno vzelo le vrednost nagrade za postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnika, ki se nanaša na dolžnost bodočega mesečnega poročanja toženke tožniku o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti, je pravilna. Glede na določilo prvega odstavka 311. člena ZPP (1), ki določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave, tožnik z zahtevkom za bodoče mesečno poročanje ne more uspeti. Nesklepčnosti obravnavanega zahtevka po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče odpraviti, zato potrjuje odločitev sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje nadalje potrjuje tudi odločitev sodišča prve stopnje glede plačila zahtevane civilne kazni. Po presoji sodišča druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar ne iz v izpodbijani sodbi navedenih razlogov, ki zadevajo presojo odgovornosti toženke, temveč zato, ker tožbeni zahtevek ni določen. Kakšen mora biti tožbeni zahtevek, da ga je mogoče vsebinsko obravnavati, določajo pravila procesnega prava. Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 180. člena ZPP). Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe in bo sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe (2). Tožbeni zahtevek mora biti torej konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da mora biti naveden določen znesek denarja, da gre pri obravnavanem zahtevku za denarni znesek pa ni nobenega dvoma (primerjaj VSL sklep I Cpg 1327/2010 z dne 25. 11. 2010 in VSL sklep I Cpg 1238/2010 z dne 25. 11. 2010).

Sodišče druge stopnje se v presojo pritožbenih navedb glede odmere pravdnih stroškov, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve in predvsem v skladu s pravilom de minimis non curat praetor, zaradi zanemarljivosti zneska (4,00 EUR) ni spuščalo.

Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), stroškovna odločitev pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami

(2) primerjaj Lojze Ude, Nina Betetto, Aleš Galič, Vesna Rijavec, Dragica Wedam Lukić, Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 123