Jedro

Davčni organ bi moral stroške davčne izvršbe, med katere spadajo tudi bančni stroški prejema in obdelave sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014, tudi po presoji sodišča povrniti tožniku (upoštevaje dejstvo, da je bila izvršba na podlagi sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014 neupravičena). Davčni organ je dolžan dolžniku povrniti tudi stroške, ki jih je dolžniku zaračunala banka za izvršitev sklepa o izvršbi.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 4933-92227/2014-6 z dne 10. 9. 2019 se v zavrnilnem delu odpravi in zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) zahtevku tožnika za vračilo plačanih bančnih stroškov po izdanem sklepu o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, DT 4933-92227/2014-3 z dne 6. 8. 2014 (v nadaljevanju sklep o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014) deloma ugodila tako, da mu je priznala stroške bančnega naloga za izvršitev sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014, v presežku pa je zahtevek kot neutemeljen zavrnila (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da se tožniku vrnejo denarna sredstva iz naslova plačanih stroškov bančnega naloga v višini 5,00 EUR, na transakcijski račun tožnika, ki je naveden. Iz 3. in 4. točke izreka pa izhaja, da posebni stroški v postopku niso nastali, ter da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je policija davčnemu organu poslala e-zahtevek za izterjavo denarne kazni v znesku 475,00 EUR, ki je bila tožnika naložena v plačilo s plačilnim nalogom z dne 19. 5. 2009, izvršljivim 5. 6. 2009. Davčni organ je z izdajo sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 6. 8. 2014 začel davčno izvršbo zoper tožnika za poplačilo denarne obveznosti v višini 475,00 EUR in stroškov izdaje sklepa v višini 10,00 EUR ter določil, da se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na transakcijskih računih pri A. d.d., pri čemer je A. d.d. navedeni sklep o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014 delno izvršila, in sicer z nakazili dne 10. 5. 2019 v višini 19,10 EUR in dne 31. 7. 2019 v višini 71,92 EUR. Davčni organ ugotavlja, da je dne 5. 6. 2019 preteklo 10 let od trenutka, ko je zastaranje prvič pričelo teči, zaradi česar je pravica do izterjave absolutno zastarala. Davčni organ je zaradi navedenega s sklepom z dne 13. 8. 2019 postopek davčne izvršbe v skladu s 6. točko prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ustavil, vsa opravljena dejanja pa v skladu z določbo drugega odstavka 155. člena ZDavP-2 razveljavil. Ker je bil znesek terjatve v višini 71,92 EUR izterjan po zastaranju, je davčni organ odločil, da se navedeni znesek tožniku na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2 vrne. Davčni organ je prejel tudi zahtevo tožnika za vračilo bančnih stroškov v višini 55,00 EUR. Navaja, da je neupravičen strošek izvedbe nakazila v višini 5,00 EUR, ostali bančni stroški v višini 50,00 EUR, ki se nanašajo na prejem in obdelavo sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014, pa so tožniku obračunani upravičeno, saj so nastali pred zastaranjem.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V obrazložitvi odločbe druge stopnje navaja, da so stroški obdelave in sprejema sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014 bili tožniku obračunani upravičeno, saj so nastali pred zastaranjem pravice do izterjave, in sicer v trenutku, ko je banka prejela in obdelala navedeni sklep. Pojasnjuje tudi, da je banka iz transakcijskega računa tožnika vzela znesek v višini 50,00 EUR šele 31. 7. 2019, ker si je lahko stroške poplačala šele ob prejemu rubljivega priliva oziroma v konkretnem primeru pokojnine. Dodaja tudi, da je v izpodbijanem sklepu zmotno navedeno, da je dne 10. 5. 2019 šlo za plačilo banke, saj je navedenega dne bil dolg po sklepu o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014 delno poravnan s pobotom s preveč plačano dohodnino v višini 19,10 EUR.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da uslužbenec prvostopenjskega organa o zastaranju tožnikovega dolga ni pravočasno obvestil banke, zaradi česar mu je banka neupravičeno zaračunala še dodatnih 50,00 EUR. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa v zavrnilnem delu ter vrnitev zadeve v navedenem obsegu v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne in vztraja pri razlogih upravnih odločb. 6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je tožnik upravičen do povračila ostalih stroškov postopka v skupnem znesku 50,00 EUR, ki se nanašajo na prejem in obdelavo sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014. Davčni organ je namreč ugotovil, da je bil sklep o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014 deloma izvršen, in sicer s pobotom s preveč plačano dohodnino dne 10. 5. 2019 v višini 19,10 EUR in z nakazilom na prehodni podračun davčnega organa dne 31. 7. 2019 v višini 71,92 EUR, pri čemer je bil znesek terjatve v višini 71,92 EUR izterjan po zastaranju, torej neupravičeno.

8. Pravno podlago obravnavanega primera predstavlja 152. člen ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. Iz drugega odstavka 152. člena ZDavP-2 pa izhaja, da ne glede na prvi odstavek tega člena stroške davčne izvršbe, za katero se dokaže, da ni bila upravičena, plača davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi. V tem primeru davčni organ povrne dolžniku stroške davčne izvršbe v 30 dneh od dneva, ko je ugotovil, da izvršba ni bila upravičena. Iz navedene določbe tako ne izhaja, da bi moral stroške davčne izvršbe, za katero se kasneje izkaže, da ni bila upravičena, plačati tožnik.

9. Upoštevaje zgoraj citirana zakonska določila in konkretne okoliščine obravnavanega primera, bi moral davčni organ stroške davčne izvršbe, med katere spadajo tudi bančni stroški prejema in obdelave sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014, tudi po presoji sodišča povrniti tožniku (upoštevaje dejstvo, da je bila izvršba na podlagi sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014 neupravičena). Davčni organ je dolžan dolžniku povrniti tudi stroške, ki jih je dolžniku zaračunala banka za izvršitev sklepa o izvršbi.1 Ker davčni organ o teh stroških nima podatkov, mora zahtevo s priloženimi dokazili o višini teh stroškov vložiti dolžnik sam, kar je tožnik v obravnavanem primeru tudi storil. 10. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča zavrnilni del izpodbijanega sklepa ni pravilen in zakonit. Sodišče je zato tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) (nepravilna uporaba materialnega prava) izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 1 Glej dr. Tone Jerovšek, Ivan Simič, dr. Bojan Škof idr., Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraževalni inštitut, januar 2008, str. 367.