Jedro

Mandatarka je vročanje opravljala kot samostojna podjetnica, ki se je poklicno ukvarjala z vročanjem. V razmerju do mandanta ima mandatar položaj profesionalne osebe. Zato za presojo ravnanj in tveganj, ki jih je (bila) dolžna obvladovati, ni pomembno, ali toženka ima (oziroma je imela) v resnici ustrezno strokovno znanje, izkušnje oziroma sposobnosti. To velja tudi za osebo, ki je zanjo opravljala posamezna dejanja v zvezi z izvršitvijo posla. Pomembna je samo okoliščina, da je toženka profesionalno (kot poklic) opravljala dejavnost, za katero se znanje s področja vročanja predpostavlja, ker tipične (običajne, povprečne) osebe, ki opravljajo enako dejavnost, takšno znanje in izkušnje imajo. Ravnanja mandatarja se presojajo po strožjem standardu profesionalne (strokovne) skrbnosti. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, ali je toženka ravnala kot se pričakuje od dobrega strokovnjaka s področja vročanja. Če ni ravnala tako in je s tem tožeči stranki povzročila škodo, zanjo načeloma odgovarja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 34.417,32 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2012. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.659,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je vročanje vabila na zagovor in odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepustila toženi stranki ravno zato, da se njej in njenim zaposlenim ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem pravilne vročitve. Ker je želela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljati brez postopkovnih napak, je najela specializiranega vročevalca - toženo stranko. Odvetnica, ki jo je tožeča stranka angažirala v postopku odpovedi zaposlitve je bila zadolžena za izdelavo pravnih aktov, ni pa bila njena naloga preverjati pravilnost vročitve. S tem ko je tožeča stranka dala mandat toženi stranki za obe vročitvi, se je njena skrb in skrb zaposlenih za pravilno vročitev zaključila.

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da obvestilo tožene stranke ni bilo obvestilo o njeni strokovni napaki pri vročanju, pač pa zgolj obvestilo, da se je R. V. zglasil pri njej ter da ga je napotila, naj pisanje prevzame pri tožeči stranki. Tožena stranka je do zadnjega verjela, da je obe vročitvi opravila pravilno, zaradi česar je logično, da tožeče stranke ni obvestila o kakršnikoli napaki pri vročanju. Nepravilnost vročanja (posledično nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi) je bila tako ugotovljena šele s pravnomočno odločitvijo Delovnega in socialnega sodišča. Iz sodbe tudi izhaja, da bi tožeča stranka v sporu uspela, če tožena stranka ne bi ravnala malomarno oz. v nasprotju s profesionalno skrbnostjo, iz česar sledi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je podana vzročna zveza ter odškodninska odgovornost tožene stranke.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in k razlogom sodišča prve stopnje dodaja druge, ki bi po prepričanju pritožnice pripeljali do enake odločitve.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ni sporno, da sta pravdni stranki v letu 2004 sklenili pogodbo o naročilu (mandatno pogodbo) v skladu s 766. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Tožeča stranka oziroma zanjo Fakulteta ... je pri toženi stranki naročila vročitev pošiljk - vabila na zagovor zaradi nameravane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dopisa v zvezi z neizpolnjevanjem pogojev ter sklepa senata Univerze v Ljubljani o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o neizvolitvi v naziv.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo pravnomočno odločeno, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s 24. 6. 2014 razveljavi ter da iz obrazložitev sodb Delovnega in socialnega sodišča izhaja, da vročitvi nista bili opravljeni v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)(1).

7. Pritožnica pa utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vzročna zveza med škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja tožene stranke in tem ravnanjem, prekinjena, saj da je imela tožeča stranka ne zgolj možnost, ampak tudi dolžnost, da bi pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi preverila, ali je bilo njenemu uslužbencu pisanje pravilno vročeno, zaradi česar si je po mnenju sodišča prve stopnje škodo povzročila sama.

8. Med pravdnima strankama je bila sklenjena odplačna mandatna pogodba. Od mandatarja (tožene stranke) se zahteva profesionalna (strokovna) skrbnost, pri čemer mora biti v največji meri upoštevan interes naročnika tj. tožeče stranke (768. člen OZ). Mandatarka je vročanje opravljala kot samostojna podjetnica, ki se je poklicno ukvarjala z vročanjem. V razmerju do mandanta ima mandatar položaj profesionalne osebe. Zato za presojo ravnanj in tveganj, ki jih je (bila) dolžna obvladovati, ni pomembno, ali toženka ima (oz. je imela) v resnici ustrezno strokovno znanje, izkušnje oz. sposobnosti. To velja tudi za osebo, ki je zanjo opravljala posamezna dejanja v zvezi z izvršitvijo posla. Pomembna je samo okoliščina, da je toženka profesionalno (kot poklic) opravljala dejavnost, za katero se znanje s področja vročanja predpostavlja, ker tipične (običajne, povprečne) osebe, ki opravljajo enako dejavnost, takšno znanje in izkušnje imajo. Ravnanja mandatarja se presojajo po strožjem standardu profesionalne (strokovne) skrbnosti. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, ali je toženka ravnala kot se pričakuje od dobrega strokovnjaka(2) s področja vročanja. Če ni ravnala tako in je s tem tožeči stranki povzročila škodo, zanjo načeloma odgovarja.

9. Razumevanje mandatarjeve odgovornosti v izpodbijani sodbi je torej materialnopravno napačno. S takšno razlago bi namesto mandatarja – strokovnjaka za njegovo napačno ravnanje odgovarjal mandant. Tisti, katerega interes za sklenitev pogodbe z mandaterjem kot strokovno osebo je prav v tem, da si zagotovi strokovne storitve, ker sam bodisi nima zadostnega znanja ali pa se z opravo tega posla ne želi ukvarjati. Ni namreč pomembno ali naročnik nima zadostnega znanja s področja, s katerim se zanj ukvarja mandatar, ali pa takšno znanje sicer ima, vendar se s tem iz kakršnegakoli razloga ne želi ukvarjati ter zato angažira mandatarja(3). Tožeča stranka je v razmerju do tožene stranke nastopala kot laik in ji zato kot takšni, ni bilo potrebno preverjati ali je bila vročitev obeh pisanj opravljena pravilno.

10. Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo materialno pravo in zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob zgoraj opisani pravilni uporabi materialnega prava ugotovi, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Pri presoji pravilnosti izpolnitve toženkine obveznosti bo moralo njeno ravnanje, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, presojati z gledišča dobrega strokovnjaka. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do tistih ugovorov tožene stranke, ki lahko vplivajo na njeno odgovornost ali vsaj na višino obveznosti, do katerih se doslej ni opredelilo.

11. Razveljavitev odločitve o stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

(1) ker je bila prva vročitev opravljena tako, da je zasebni vročevalec poskušal vročiti pisanje ob 21.50 uri, čeprav je ZPP takrat določal, da se lahko vroča le od 6.00 do 20.00 ure; ZUP pa da se lahko vroča le podnevi; druga vročitev pa je bila nepravilna, saj je tožena stranka pošiljko vrnila F. že v petek, čeprav bi se rok iztekel šele v ponedeljek in se je pisanje tako prehitro vrnilo tožeči stranki

(2) Prim.: Plavšak, N. v: Juhart, M., Plavšak, N. in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 146. (3) Prim.: Plavšak, N. v: Juhart, M., Plavšak, N. in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, 2003, str. 195-196.