Jedro

Sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin je v upravnem sporu subsidirano (drugi odstavek 157. člena URS in prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Niti URS niti ZUS-1 ne pogojujeta drugega sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu s tem, da so prizadeti osebi pred drugim pristojnim sodiščem zagotovljene enake pravice in da lahko uveljavlja enake zahtevke, kot bi jih sicer lahko uveljavil v upravnem sporu po 66. členu ZUS-1. Zadošča, da je drugo sodno varstvo zagotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 730/08-13 z dne 12.6.2008, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper načelno pravno mnenje tožene stranke, št. 116, ki določa: "Odvetnik, ki namerno izkorišča nepoučenost, zmoto ali boječnost nasprotne stranke, da bi tako dosegel neupravičen uspeh za svojo stranko, krši dolžno ravnanje in s tem omogoča drugemu neupravičeno korist, kar ustreza definiciji korupcije po tretji alineji 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije (ZPKor, Ur.l. RS, št. 2/2004 in 46/2006)". Po navedbah tožnika naj bi tožena stranka z navedenim mnenjem, ki je javnosti dostopno na spletni strani Komisije za preprečevanje korupcije (dalje Komisija), prekoračila svoja pooblastila ter posegla v tožnikove ustavne pravice, določene v 22. in 35. členu Ustave RS. Prvostopno sodišče je odločitev o zavrženju tožbe oprlo na ugotovitev, da ima tožnik glede zatrjevanih posegov v ustavne pravice zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem pravdnem postopku, saj iz njegovih tožbenih navedb izhaja, da uveljavlja obligacijsko pravni zahtevek, ki bi ga skladno z načelom subsidiarnosti varstva ustavnih pravic moral vložiti pred sodiščem splošne pristojnosti po pravilih pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zato tožbo kot nedovoljeno zavrglo, v 2. točki izreka sklepa pa je odločilo, da tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in kršitev materialnega prava. Kršitve osebnostnih pravic iz 35. člena URS, ki jo je uveljavljal s tožbo, je glede na okoliščine primera treba presojati kot poseg v pravico javnopravnega značaja, zato je za odločanje o kršitvi navedene ustavne pravice učinkovito sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu na podlagi 66. člena ZUS-1. Pravdno sodišče mu ne more nuditi ustreznega, še manj pa učinkovitega pravnega varstva, saj ni pristojno za odločanje o njegovem tožbenem zahtevku. Na podlagi določb OZ ni mogoče sprejeti ukrepa za vzpostavitev zakonitega stanja (razveljavitev spornega načelnega mnenja), zato mu ta zakon ne zagotavlja ustreznega pravnega varstva. V tožbi ni uveljavljal le posega v osebnostne pravice iz 35. člena URS, temveč tudi nezakonit poseg v pravico do enakega varstva iz 22. člena URS, te pravice pa ni mogoče zaščititi pred pravdnim sodiščem. Prvostopno sodišče v obravnavanem primeru tudi ni sledilo napotilom ustavnega sodišča, ki je v 14. točki odločbe Up-730/08-13 z dne 12. 6. 2008, da naj meritorno odloči o njegovem tožbenem zahtevku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je Vrhovno sodišče že odločalo s sodbo I Up 55/2008 z dne 14.2.2008, s katero je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper prvostopni sklep, vendar je njegovo sodbo in sklep prvostopnega sodišča U 44/2008 z dne 25.1.2008, s katerim je bila tožnikova tožba zavržena, ker izpodbijani akt, ni akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi svoje odločbe je med drugim navedlo, da sta izdaja in objava načelnega mnenja Komisije kot državnega organa lahko posamično dejanje oziroma akt, ki lahko poseže v človekove pravice, in da je zoper taka dejanja, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Zato bo moralo prvostopenjsko sodišče v novem postopku presoditi, ali je bilo z načelnim mnenjem Komisije poseženo v tožnikove človekove pravice in temeljen svoboščine.

Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopno sodišče v novem odločanju v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o tožnikovi tožbi v upravnem sporu, ker ima tožnik glede zatrjevanih posegov v ustavne pravice zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da je sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidirano (drugi odstavek 157. člena URS in prvi odstavek 4. člena ZUS-1), in da niti URS niti ZUS-1 ne pogojujeta drugega sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu s tem, da so prizadeti osebi pred drugim pristojnim sodiščem zagotovljene enake pravice in da lahko uveljavlja enake zahtevke, kot bi jih sicer lahko uveljavil v upravnem sporu po 66. členu ZUS-1. Zadošča, da je drugo sodno varstvo zagotovljeno.

Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da ima v tem primeru tožnik ustrezno sodno varstvo zaradi v zatrjevane kršitve osebnostne pravice iz 35. člena URS zagotovljene v pravnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi Obligacijskega zakonika (OZ, Ur.l., št. 83/2001) in da zato niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 1. člena ZUS-1, da bi tožnik lahko uveljavljal sodno varstvo zaradi zatrjevanih kršitev ustavnih pravic v upravnem sporu.

V 134. členu OZ je urejeno varstvo nedotakljivosti človekove osebnosti, njegovega dostojanstva in varnosti ter nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, opredeljeni pa so tudi možni tožbeni zahtevki (odreditev prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da se prepreči tako dejanje ali da se odstranijo njegove posledice; odreditev popravka ali umika žaljive trditve, ali pa odstranitev "stanja", če poseg v tožnikovo pravico še traja). Svoje osebnostne pravice lahko prizadeta oseba zavaruje tudi na podlagi določbe 178. člena OZ, na podlagi katere lahko zahteva popravek oziroma od sodišča zahteva, da odredi, da oškodovalec prekliče izjavo, s katero je storil kršitev, ali da mora storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino.

Na drugačno odločitev v tej zadevi pritožbene navedbe na morejo vplivati, saj bo tožnik v pravdi v okviru zatrjevanega posega v njegove osebnostne pravice lahko uveljavlja tudi kršitev pravice iz 22. člena URS.

Ustavno sodišče je v 14. točki obrazložitve odločbe Up-730/08-13 z dne 12.6.2008, res navedlo, da bo moralo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku presoditi, ali je bilo z načelnim mnenjem Komisije 116 poseženo v človekove pravice in temeljen svoboščine tožnika. To pa po prepričanju Vrhovnega sodišča ne pomeni, da lahko v obravnavanem primeru sodišče opusti nadaljnji preizkus izpolnjenosti procesnih predpostavk za sodno varstvo v upravnem sporu, določenih v prvem odstavku 4. člena ZUS-1, to je prav procesne predpostavke zagotovljenosti drugega sodnega varstva. Ker ta v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožniku sodno varstvo proti v tožbi zatrjevanim kršitvam človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotovljeno v pravdi, je prvostopno sodišče tožnikovo tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je v pritožbenem postopku Vrhovno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.