Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 171/2007

ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.171.2007 Kazenski oddelek

bistvene kršitve določb kazenskega postopka nedovoljen dokaz zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča razlogi o odločilnih dejstvih neskladje pisno izdelane sodbe z izvirnikom zapisnik o glavni obravnavi popravek zapisnika kršitev kazenskega zakona ponarejanja listin listina alternativno kaznivo dejanje stek kaznivih dejanj
Vrhovno sodišče
29. november 2007
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za listino je bistveno, da je na njej izražena neka misel oziroma neki podatki, to značilnost pa ima lahko tudi fotokopija (tako overjena kot neoverjena).

Pri alternativnih kaznivih dejanjih je stek izključen že po sili zakona, vendar obsojenec, ki je hranil krivo javno listino in uporabil krivo listino (fotokopijo krive listine, ki jo je hranil), ni storil več alternativnih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin, temveč je hranil oziroma uporabil različne listine.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), je obsojenec dolžan plačati kot strošek, nastal pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, 1.000,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu je bil R.Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ in dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku tega člena. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri so mu bile določene kazni pet mesecev zapora za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 256. člena KZ in za vsako od kaznivih dejanj po prvem odstavku 256. člena KZ po tri mesece zapora, zatem pa po določilih o steku enotna kazen deset mesecev zapora ter preizkusna doba dve leti. Po prvem odstavku 69. člena KZ sta bili obdolžencu odvzeti še obe diplomi Centra prometnih znanosti OOUR Fakultete prometnih znanosti iz Z. z dne 31.1.1986 o pridobljeni četrti stopnji izobrazbe. Pritožbo obdolženčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Kopru ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo Okrajnega sodišča v Piranu in sodbo Višjega sodišča v Kopru) je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitek, da se pisno izdelana sodba ne ujema s sodbo, ki je bila razglašena namreč ne drži, saj je bil obsojenec spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, opisanih pod točko 2 izreka, takšen opis pa se sklada tudi s pisno izdelano sodbo. Tudi očitek kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen, saj so nepotrebni opisi o tem, kateri podatki v diplomah so ponarejeni, če je opisano, da diplomi ne izvirata od izdajatelja in da sta zato v celoti ponarejeni. S tem, ko sodišče ni zaslišalo kot priče V.H. pa obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe, še posebej, ker iz zagovora samega obdolženca izhaja, da nima nikogar, ki bi potrdil dejstvo, da je na šoli v Z. tudi diplomiral. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

A.

V zahtevi uveljavljane kršitve procesnih določb so:

1. Kršitev določbe 364. člena ZKP kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe (drugi odstavek 371. člena); pisni izvod sodbe se ne ujema z razglašeno sodbo.

2.Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o tem, kateri deli diplome (obrazec, podpis dekana ali kaj drugega) so bili ponarejeni.

3.Kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; sodba se opira na nezakonit dokaz - sodišče namreč nima nikakršnega pooblastila, da tuji ustanovi pošilja dokazni material in na ta način pridobiva podatke.

4.Kršitev pravice do obrambe - sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe po zaslišanju priče V.H. B.

Kršitve kazenskega zakona pa vidi zagovornik v zahtevi v naslednjem:

1.Kaznivo dejanje ponarejanja listin po členu 256 KZ se lahko stori z več izvršitvenimi oblikami (hramba, uporaba ...), pri čemer v primeru, ko obdolženec s svojim ravnanjem uresniči zakonske znake večih izvršitvenih oblik, nasprotno kot to ugotavlja sodba, med dejanji zaradi odnosa subsidiarnosti ni steka.

2.Fotokopija tuje diplome, ki ni nostrificirana, ni listina, ki bi imela vrednost v pravnem prometu, oziroma obsojenec z uporabo fotokopij diplom ni izpolnil zakonskih znakov kaznivih dejanj opisanih v točkah 2a in 2b.

K točki A/1 Kot je razvidno iz podatkov v spisu (zapisnik o glavni obravnavi z dne 21.6.2006) je v zapisnik, ki se nanaša na krivdorek v abstraktnem delu pri dejanju, opisanem v točki 2, zapisano "krivo javno listino", pri čemer je beseda javno prečrtana, ob robu pa se nahaja podpis sodnice. Dejanje je opisano in pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 256. člena KZ. Tako popravljen krivdorek se v celoti ujema s pisno izdelano sodbo.

V konkretnem primeru je zoper obsojenca tekel kazenski postopek iz pristojnosti okrajnega sodišča, kar pomeni, da sodnik posameznik krivdorek zapiše samo na zapisnik o glavni obravnavi (glede na to, da ne odloča senat se glede krivdoreka ne sestavlja posvetovalni zapisnik). Če pride do pomote pri pisanju krivdoreka, veljajo za popravek zapisnika v tem delu enake določbe, kot veljajo sicer za pisanje in popravljanje zapisnikov. Prvi odstavek 81. člena tega zakona prepoveduje sodišču kakršnokoli brisanje oziroma spreminjanje zapisnikov. Če pa pride do očitnih pisnih ali pravopisnih napak pa ista določba dovoljuje odpravo napake s prečrtanjem, pri čemer pa morajo ostati prečrtana mesta še zmeraj čitljiva. Vsebinsko isto določbo, ki pa se nanaša na zapisnik o glavni obravnavi vsebuje tudi tretji odstavek 315. člena ZKP.

Glede na navedeno je sodnica ravnala pravilno in zakonito, ko je odpravila napako s prečrtanjem besede "javno". Da gre pri prvotnem (nepopravljenem) besedilu za očitno napako ni nobenega dvoma, saj se nadaljnji (konkretni del) opisa nanaša na navadno listino, temu ustrezna pa je tudi pravna kvalifikacija. Očitno pisno napako pa je sodišče odpravilo, kot rečeno, na način, predpisan z zakonom (s prečrtanjem, tako, da je prečrtana beseda ostala čitljiva).

K točki A/2 Tudi ta kršitev ni podana. Odločilno dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče pri dejanju opisanem v točki 1 prvostopenjske sodbe je, da je obsojenec hranil dve krivi javni listini, to je dve diplomi Centra prometnih znanosti OOUR Fakultete prometnih znanosti iz Z. o pridobljeni šesti stopnji izobrazbe, ..., ki pa sta v celoti ponarejeni in ne izvirata od izdajatelja, pri dejanjih opisanih v točkah 2a in 2b pa da je kopije teh diplom uporabil. Gre torej za očitek hrambe oziroma uporabe krive listine, to je listine, ki je v celoti sestavljena z izjavo in lažno označitvijo izdajatelja (in ne le za očitek vsebinskega spreminjanja prave listine). Za storitev te oblike obravnavanega kaznivega dejanja pa se zahteva, da listina ne izvira od osebe, ki je v listini označena kot izdajatelj, zaradi česar natančno navajanje, v katerih delih izjava na listini ne ustreza resnici, niti ni pomembno oziroma ni pravno relevantno dejstvo (za storitev kaznivega dejanja niti ni pomembno ali je vsebina listine resnična ali ne). Ker se kršitev določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena nanaša lahko samo na odločilna dejstva, zagovornik pa jo uveljavlja glede drugih (neodločilnih dejstev) uveljavljena kršitev niti ne bi mogla biti podana.

K točki A/3 S tem, ko je sodišče kopijo sporne diplome poslalo na Fakulteto prometnih znanosti v Z. z zaprosilom, da posredujejo podatke o vrsti in številu izpitov, ki so bili potrebni za pridobitev te diplome v koledarskem letu 1985/86 za program študija cestni promet ter kopijo diplome za takšen program študija zaradi primerjave z diplomo, ki jo je imel obdolženec, ter s tem, ko je zaprosilo za podatke o tem, ali je obdolženec v letih 1981 do 1986 obiskoval to fakulteto, ni kršilo določb ZKP. Sodišče ima namreč pravico zahtevati podatke, ki se štejejo za osebne podatke, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, če so sodišču neizogibno potrebni za kazenski postopek (prvi odstavek 143. člena ZKP). Na dobljene odgovore ustrezne ustanove pa ima pravico opreti sodno odločbo. Sicer pa zagovornik v zahtevi niti ne navaja, zakaj naj bi bilo ravnanje sodišča nezakonito in dopis fakultete nedovoljen dokaz. S takšnim splošnim očitkom o kršitvi procesnih določb, pri čemer pa ne gre za dokaz, ki bi ga ZKP določal kot nezakonitega (očitno nezakonit dokaz), zagovornik ne more uspeti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer pa ne zadošča le gola trditev, temveč mora vložnik zahteve konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona podane oziroma jih obrazložiti (prvi odstavek 424. člena ZKP), česar pa zagovornik v tem primeru ni storil. K točki A/4 Na glavni obravnavi, opravljeni dne 21.6.2006, je obramba predlagala zaslišanje priče V.H., ki naj bi v kritičnem času obiskoval navedeno šolo skupaj z obdolžencem. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da bi se postopek z zaslišanjem te priče po nepotrebnem zavlekel z vabljenjem priče iz B.L., pri čemer pa naj bi priča v najboljšem primeru povedala le, da je skupaj z obdolžencem obiskovala šolo v Z., o tem, da naj bi obdolženec diplomiral, pa priča ne bi vedela ničesar povedati, saj je obdolženec sam povedal, da nima nikogar, ki bi to dejstvo lahko potrdil (drugi odstavek sodbe sodišča prve stopnje na listovni št. 127). S takšno presojo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, ki je na podobne pritožbene navedbe kot jih uveljavlja zagovornik v pritožbi odgovorilo, da gre za očitno nepotrebni dokaz, zaradi česar neizvedba tega dokaza ne more pomeniti kršitve pravice do obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni utemeljena. Predlagani dokaz se namreč ne nanaša na odločilno oziroma pravno relevantna dejstva, to je na ugotovitev sodišča, da je obsojenec hranil oziroma uporabil krivo listino, torej na dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo z vso potrebno zanesljivostjo, to je s preverjanjem na ustrezni fakulteti z upoštevanjem dopisa zagrebške izpostave Interpola, od koder je razvidno, da predstavljajo številke diplome, številke indeksa in datum izdaje diplome lažne podatke ter da podpis tedanjega dekana ni verodostojen, kakor tudi z logičnim sklepanjem, saj je zaključilo, da bi bilo skrajno nenavadno, da bi fakulteta iz Zagreba obdolžencu istega dne izdala dve oblikovno povsem različni diplomi opremljeni z različnima pečatoma, prav tako pa tudi obdolženec sam v dokaz nasprotnega ni predložil ne indeksa niti ni navedel nikogar, ki bi lahko potrdil, da je na omenjeni fakulteti diplomo opravil. Predlagani dokaz se nanaša le na kontrolno - pomožno dejstvo, ki bi, če bi bil dokaz uspešen, dokazoval le, da se je obdolženec udeležil predavanj, kar pa še ne pomeni, da je bil na fakulteto vpisan, še manj pa, da je na njej diplomiral in nazadnje še toliko manj, da diplomi, ki ju je hranil, nista krivi listini. Glede na navedeno oziroma ker predlagani dokaz, tudi če bi zaslišana priča potrdila to, kar navaja zagovornik v zahtevi, ne bi v ničemer vplival na odločitev, sodišče s tem, ko dokaza ni izvedlo, obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe.

K točki B Res je, kot to navaja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je pri alternativnih kaznivih dejanjih, med katere sodi tudi obravnavano, izključen stek že po sili zakona. Če je namreč storilec izpolnil več izvršitvenih oblik nekega kaznivega dejanja, je sodišče dolžno njegovo ravnanje v zvezi z vrednotenjem protipravnosti in krivde opredeliti le po eni od izvršitvenih oblik, ostale pa upoštevati pri izrekanju sankcije. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za očitek storitve več alternativnih oblik določenega kaznivega dejanja, temveč gre za očitek hrambe oziroma uporabe različnih listin. V točki 1 se namreč obdolžencu očita hramba krive javne listine, medtem ko se opis dejanj v točki 2 nanaša na uporabo krivih listin (fotokopijo krive listine opisane v točki 1). Neutemeljen pa je tudi zadnji očitek zagovornika, da fotokopija diplome ne more predstavljati listine, ker nima pomena za pravni promet. V sodni praksi je sprejeto stališče, da se za listino šteje tudi fotokopija listine, pri čemer sta ju izobraževalni ustanovi B.d.o.o. in Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport tudi sprejeli kot dokaz. Za listino je namreč bistveno, da je na njej izražena neka misel oziroma neki podatki, to značilnost pa ima lahko tudi fotokopija (tako overjena kot neoverjena). V primeru uporabe nostrificirane kopije diplome pa bi šlo celo za uporabo javne listine.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega ali materialnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri višini povprečnine upoštevalo poleg trajanja in zapletenosti zadeve še obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia