Jedro

Delodajalec mora v izredni odpovedi konkretizirati kršitev delovnih obveznosti in znake kaznivega dejanja, ki jih vsebuje takšna kršitev, pri čemer ni odločilno, da delodajalec tudi točno določi kaznivo dejanje po določbah KZ-1. Sodišče ni vezano na kazenskopravno kvalifikacijo dejanja v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki dne 22. 10. 2009, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „vodje poslovne enote“, ji za obdobje od podane nezakonite odpovedi do ponovnega poziva na delo od bruto zneskov od posameznih mesečnih plač obračunati in plačati prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega, zdravstvenega ter socialnega zavarovanja, prav tako pa ji za isto obdobje obračunati in plačati pripadajoče mesečne neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače v plačilo do dneva plačila (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče presojalo izvedene dokaze subjektivno, enostransko ter v nasprotju z določbami ZPP. A.A. je kot priča izpovedal dejstva glede vročanja vabila za zagovor in pisne obdolžitve ter glede vložitve kazenske ovadbe pri pristojnem državnem tožilstvu. Vročevalec B.B. tega ni potrdil. Sodišče je povzemalo izpovedbe prič C.C., Č.Č. in D.D., ki so po enem letu od odpovedi izpovedovale do potankosti enako, kar kaže, da je bilo njihovo pričanje v naprej naučeno in dogovorjeno. Na drugi strani so priče E.E., F.F. in G.G., ki niso v nikakršnem razmerju s strankama, ovrgle trditve predhodnih prič, česar sodišče v dokazni oceni ni upoštevalo. Po izpovedbah teh prič je bilo ravnanje, ki se ji očita, skladno z obstoječo prakso pri toženi stranki, da so lahko zaposleni brez takojšnjega plačila lahko odnašali oblačila domov. Ne strinja se z zaključkom v sodbi, da predstavljajo očitana ravnanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja, saj tožena stranka glede tega ni ponudila nobenega listinskega dokaza. Konkretizacija kršitev bi morala biti določena v splošnem aktu delodajalca, vendar ga tožena stranka ni predložila. Oškodovanje tožene stranke v višini najmanj 20.000,00 EUR ni v ničemer listinsko dokazano. Sodišče je zgolj pavšalno ugotovilo, da je bil takšen manjko ugotovljen skladno z izvršeno inventuro, vendar tožena stranka tudi glede tega ni predložila nobenih dokazov. V trgovini se je nahajal zvezek, v katerega se je vpisovalo blago, ki je bilo odnešeno domov. Tožnica je plačala znesek 3.143,32 EUR za odnešeno blago, ki je bilo evidentirano v zvezku. Zato je očitek, da je takrat ravnala protipravno in v nasprotju s poslovno prakso, v celoti absurden. Enako velja tudi glede obračunanih popustov. Vse priče, tudi tiste, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki, so enotno izpovedale, da imajo zaposleni pravico do obračuna popusta na blago, ki so ga kupili pri toženi stranki. Sodišče ne pojasni, kakšne ugotovitve tožene stranke bi se pri obračunu popusta morale upoštevati. Sodišče je dolžno ugotoviti vse znake očitanega kaznivega dejanja. Izpodbijana izredna odpoved ne vsebuje njegove pravilne kvalifikacije, čeprav je pri njeni izdaji sodeloval odvetnik, ki ga je angažirala tožena stranka. Zaradi zmotne določitve kaznivega dejanja v odpovedi ob vložitvi tožbe ni vedela, katero kaznivo dejanje je dejansko storila. Ne strinja se z razlogi v izpodbijani sodbi, da si je s tem, ko je vzela večjo količino oblačil, ne da bi jih plačala, protipravno prilastila tuje premične stvari, ki so bile v lasti tožene stranke. Vsako odnešeno blago je zapisala v zvezek z namenom, da ga naknadno plača. Zato pri njej ni izkazanega namena, da si je prilastila oblačila brez ustreznega plačila. Tudi ostalim zaposlenim je bilo dovoljeno, da so jih lahko začasno odnesli domov in jih potem bodisi vrnili ali plačali. Tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP ni navedla dejstev in predlagala dokaze, na katere je opirala zahtevek, do konca prvega naroka glavne obravnave, saj je pisno obdolžitev in vabilo na zagovor predložila kasneje. Sodišče bi moralo ravnati po določbi 286. člena ZPP in takšne dokaze zaradi prekluzije zavrniti. Poleg tega je tožena stranke podala izredno odpoved po izteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz določbe 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožena stranka je bila o domnevnih kršitvah glede odtujevanja oblačil iz trgovine obveščena s strani študenta H.H. že 21. 9. 2009, kar je obravnavala že naslednji dan 22. 9. 2009, ko je sklicala sestanek širše uprave. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da se je šele 28. 9. 2009 po izvedeni inventuri seznanila s kršitvami delovnih obveznosti. Izredna odpoved, ki ne vsebuje datuma, ji je bila vročena 22. 10. 2010, kar je prepozno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Sodišče je obrazložilo razloge, ki se nanašajo na storitev kaznivega dejanja tatvine. V tej zvezi ni bilo vezano na pravno kvalifikacijo, temveč zgolj na dejanske navedbe, s katerimi je delodajalec v pisni odpovedi utemeljil znake kaznivega dejanja. Če so priče enako izpovedale glede dogodka, ki so ga enako zaznale, to še ne pomeni, da so bile naučene glede pričanja, oziroma da njihove izpovedbe ne morejo biti verodostojne. Razlogi za izredno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi so bili ugotovljeni šele na podlagi inventure, zato je bila podana izredna odpoved znotraj predpisanega roka. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Pritožbeno sodišče je v sporu že drugič razsodilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 197/2011 z dne 8. 5. 2012 razveljavilo tako drugostopenjsko kot prvostopenjsko sodbo v delu, ko je bilo odločeno o zavrnitvi zahtevkov za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, za vrnitev tožnice nazaj na delo in priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče je v razveljavitvenem sklepu ugotovilo, da se nižji sodišči nista opredelili do ugovora tožnice, da je bila izredna odpoved podana prepozno. Glede tega izpodbijani sodbi nista vsebovali razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ju ni bilo mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku izvedlo dokazni postopek, preizkusilo izpodbijano odpoved tudi glede vprašanja pravočasnosti in ugotovilo, da je bila podana v predpisanih rokih iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR. Poleg tega je ugotovilo, da je bila izredna odpoved tudi po vsebini podana iz utemeljenih odpovednih razlogov. V obrazložitvi sodbe se je opredelilo do bistvenih znakov tožnici očitanega kaznivega dejanja tatvine in tega, da zaradi porušenega zaupanja med strankama ni mogoče več nadaljevati s tožničinim delovnim razmerjem. (1. odstavek 110. člena ZDR). Pritožbeno sodišče se s takšno sodbo v celoti strinja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „vodje poslovne enote“ iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi kršitev delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine. Nadrejeni delavci so tožnico dne 28. 9. 2009, ko se je vrnila iz tujine, seznanili z ugotovitvami interne inventure, ki je bila opravljena v dnevih pred navedenim datumom v poslovalnici trgovskega centra A., ter z ugotovljenim primanjkljajem in vrednostjo odnešenih prodajnih artiklov. Istega dne so tožnici hoteli vročiti pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, vendar je tožnica izjavila, da ne bo ničesar sprejela. V nadaljevanju so se s tožnico ponovno sestali in pregledali inventurne listine. V tej zvezi je tožnica predložila svoj seznam artiklov, ki jih je imela doma. Tožena stranka je v izredni odpovedi očitala tožnici škodo zaradi protipravne odtujitve oblačil najmanj v višini 20.000,00 EUR. Tožnica je do dne 14. 10. 2009 delno poravnala škodo toženi stranki v znesku 3.143,32 EUR.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijano sodbi, da je bila tožnici podana izredna odpoved pravočasno v predpisanih rokih iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR. Po navedeni določbi mora pogodbena stranka podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovite razloga za takšno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Gre za trenutek, ko delodajalec ugotovi pri delavcu kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res je, da izredna odpoved, ki jo je podala tožena stranka tožnici, ne vsebuje datuma njene izdaje, vendar je na podlagi vročilnice dokazano, da je bila tožnici takšna odpoved vročena dne 22. 10. 2009. V tej zvezi je nesprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da je začel teči subjektivni rok za podajo odpovedi že z dnem 21. 9. 2009, ko je študent H.H. obvestil delavko tožene stranke I.I, da tožnica odnaša prodajne artikle iz trgovine. Po izpovedbi I.I. je prišlo dne 22. 9. 2009 do sestanka z vsemi zaposlenimi v trgovini v A., direktor A.A. pa je v trgovini odredil interno inventuro, ki je po izpovedbah I.I. in sodelavke C.C. trajala v času od dne 22. 9. 2009 do 23. 9. 2009 (list. št. 128 in 144). Po izpovedbi Č.Č., ki je v zadevi pripravila pisno obdolžitev z vabilom za zagovor tožnice, je bil 28. 9. 2009 datum, ko se je vedelo, kakšen je bil inventurni manjko, tega dne pa je bil s tožnico opravljen tudi razgovor (list. št. 98). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je šlo pri datumu 28. 9. 2009 za trenutek, ko je tožena stranka dokončno ugotovila konkretne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomenijo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako izpodbijana odpoved, ki je bila tožnici vročena dne 22. 10. 2009, ni bila izdana po izteku predpisanega 30 dnevnega subjektivnega roka iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR, kot se to zmotno zavzema pritožba.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za dokazano, da je tožnica protipravno odnašala domov prodajne artikle. Tožnica je priznala, da je imela doma 167 kosov oblačil, in je toženi stranki na tej podlagi do dne 14. 10. 2009 z upoštevanjem popusta poravnala škodo v znesku 3.143,32 EUR (priloga A5). Vendar je tožena stranka z izpovedbami prič C.C.., Č.Č. in D.D. dokazala, da je tožnica imela doma najmanj 300 kosov prodajnih artiklov, kar je tožena stranka ugotovila ob primerjavi seznama tožnice in podatkov interne inventure. Po izpovedbi D.D. (list. št. 111) je tožena stranka takrat razpolagala s seznamom manjkajočih oblačil po računalniškem izpisku, na drugi strani pa je imela tožnica svoj seznam moških, ženskih ali otroških oblačil, ki jih je vzela iz trgovine in imela doma. V tej zvezi je Č.Č. izpovedala (list. št. 98), da si je tožnica izpisala oblačila, ki jih je imela doma, in ki pri toženi stranki niso bila zabeležena, da bi bila plačana. Glede tega so opravili primerjavo šifer oblačil, ki so bile zapisane na inventurnem listu, s šiframi oblačil, ki jih je tožnica imela doma na način, da so dejansko odkljukali prodajni artikel, ki je bil na inventurnem listu. Tudi priča I.I. je potrdila (list. št. 134) priznanje tožnice, da je imela več kot 300 prodajnih artiklov doma, ki niso bili njeni. Ko so pri toženi stranki izvedli interno inventuro, v prodajalnah niso našli kakšnih zvezkov, kjer bi bila evidentirana oblačila, ki so bila odnešena domov. V kolikor so se artikli vendarle lahko odnašali domov, je bilo to storjeno samo s soglasjem direktorja in zapisano, kdo ga je odnesel, o tem pa je morala poslovodkinja v najkrajšem možnem času izdelati interno izdajo za upravo, na podlagi katere se je kasneje napravil račun. Glede tega je Č.Č. izpovedala (list. št. 100), da je dovoljenje za takšno odnašanje prodajnih artiklov iz trgovine veljalo le za direktorja, namestnico D.D. in poslovne partnerje (list. št. 100), kar se je ustrezno zavedlo v zvezek, dovoljeno pa je bilo v posebnih situacijah, promocijah in podobno.

Pritožbeno sodišče skladno s tako ugotovljenimi dejstvi soglaša z zaključki v izpodbijani sodbi, da pri toženi stranki ni bila poslovna praksa, da bi zaposleni v lastnem interesu in brez plačila odnašali prodajne artikle domov, saj to s strani uprave tožene stranke ni bilo dovoljeno. V tej zvezi so sicer priče E.E., F.F. in G.G. izpovedale, da so lahko oblačila odnašali domov tudi zaposleni, kar se je zapisovalo v zvezek, vendar sodišče prve stopnje pravilno takšnim izpovedbam ni dalo nobenega pomena, saj so priče delale pri toženi stranki le začasno: E.E. je bila zaposlena do 28. 9. 2008, F.F. do marca 2007, G.G. pa že od leta 2006 dalje ni več zaposlena pri toženi stranki. Navedene prodajalke so bile zaposlene v preteklosti in ne neposredno v času pred obravnavanimi dogodki. Sodišče prve stopnje je pravilo ocenilo izpovedbe zaslišanih prič in utemeljeno poklonilo verodostojnost tistim pričam, ki so bile zaposlene pri toženi stranki ves čas do izvedene interne inventure, ki je ugotovila pri tožnici protipravno odnešene prodajne artikle iz trgovine. O njihovi prepričljivosti pa se je lahko prepričalo tudi z neposrednim vtisom na glavni obravnavi.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka v pisni izredni odpovedi zmotno opredelila kaznivo dejanje tatvine po 211. členu KZ. Sodišče prve stopnje je glede tega obrazložilo, da določa Kazenski zakonik (KZ-1, ki se uporablja od 1. 11. 2008 dalje) v 211. členu kaznivo dejanje goljufije, in ne tatvine, ki je pravilno določeno v 204. členu KZ-1. Sodna praksa je v številnih primerih že zavzela stališče, da mora delodajalec v izredni odpovedi konkretizirati kršitev delovnih obveznosti in znake kaznivega dejanja, ki jih vsebuje takšna kršitev, pri čemer ni odločilno, da delodajalec tudi točno določi člen kaznivega dejanja. Drugače povedano: sodišče ni vezano na kazenskopravno kvalifikacijo odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 133/2009). Nenazadnje tudi iz določbe 2. odstavka 86. člena ZDR, ki določa zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved v zvezi z določbo 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, smiselno izhaja, da mora delodajalec kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da je iz odpovedi razvidna kršitev in znaki očitanega kaznivega dejanja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru opustitev tožene stranke, ko je v pisni izredni odpovedi napačno zapisala člen kaznivega dejanja tatvine, ni odločilna. Za presojo je pomembno, da vsebuje izpodbijana odpoved obrazložene znake kaznivega dejanja tatvine (prilastitveni namen, odgovornost in škodo), kar se očita tožnici v zvezi s protipravnim odnašanjem artiklov iz trgovine. Glede tega pa je potrebno še poudariti, da je bila tožnica kot vodja poslovne enote oziroma poslovodja trgovine odgovorna za zalogo blaga v trgovini, in da veljajo za poslovodje strožji standardi odgovornosti kot za ostale prodajalce oziroma poslovodji podrejene delavce.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni podana prekluzija dokazov, da je tožena stranka predložila v dokazne namene listini – pisno obdolžitev in vabilo na zagovor tožnice po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku dne 17. 6. 2010 (list. št. 53) odobrilo toženi stranki tridnevni rok za predložitev navedenih listin, kar pomeni, da sta bili predloženi z dovoljenjem sodišča. Sicer pa navedeni listini izkazujeta zgolj način postopanja tožene stranke v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki na odločitev o utemeljenosti razlogov v izredni odpovedi v vsebinskem smislu v ničemer ne vplivata na drugačno sodno presojo. Zato glede tega takšno pritožbeno izpodbijanje ni sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poizkušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Med takšnimi navedbami gre tudi za očitek, da je bila tožnici kratena pravica do zagovora. Temu pa ni tako, saj je izkazano, da je tožena stranka dne 28. 9. 2009 po opravljeni ustni seznanitvi poizkušala tožnici vročiti tudi pisno obrazložitev in vabilo na zagovor, pa je tožnica to odklonila, o čemer je tožena stranka napravila uradni zaznamek. Navedeno izhaja tudi iz izpovedb prič, ki so bile prisotne takšnemu razgovoru. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnica s pritožbo ni uspela, pri čemer toženkin odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe) krije svoje stroške ne glede na izid postopka.