Jedro

Za odločitev je bistvenega pomena presoja tožnikovega namena, torej njegovega subjektivnega odnosa do vložitve prošnje za mednarodno zaščito.

Razlogi, na katere se v tem pogledu sklicuje toženka, bi sicer sami po sebi načeloma zadoščali za tako sklepanje, vendar je tožnik navedel jasne, prepričljive in logične razloge, ki so v neposrednem nasprotju s takim sklepanjem, do katerih se toženka do teh razlogov po vsebini sploh ni opredelila, zato sodišče ugotavlja, da obstoj drugega izmed prej navedenih zakonskih pogojev za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni ne ustrezno ugotovljen, ne obrazložen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1386/2020/3 (1312-17) z dne 6. 8. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejila gibanje, ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je, da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce in sicer od 5. 8. 2020 od 12.30 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 5. 11. 2020 do 12.30, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Toženka navaja, da sta bili tožniku dne 14. 7. izdani odločbi o nastanitvi v Centru za tujce Postojna ter o vrnitvi, s slednjo pa mu je bila izrečena tudi prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za šest mesecev. Šele dva dneva po seznanitvi z obema odločbama, ko je bil z njim opravljen ustni informativni razgovor, je tožnik povedal, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Njegovi izjavi, da je papir in pisalo dobil šele pozno zvečer prejšnjega dne, toženka ne verjame, sploh glede na dejstvo, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil že 8. 7. 2020. Policija ga je ustavila 14. 7. 2020, tako da tožnik ni sam prišel do policije, da bi zaprosil za zaščito, čeprav je že šest dni hodil po Sloveniji. Tega ni storil niti med policijskim postopkom, niti ne takoj ob nastanitvi v Center za tujce. Poleg tega je jasno povedal, da ne želi na Hrvaško, kjer prav tako ni zaprosil za zaščito, saj tam policija migrante obravnava grobo. Tako je imel tožnik že več dni pred prihodom v Center za tujce možnost izraziti namen, da zaprosi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil, niti ni tega storil v varnih državah, ki jih je prečkal pred vstopom v Slovenijo. Toženka zato sklepa, da je za mednarodno zaščito zaprosil z namenom ovirati postopek odstranitve, kar izhaja tudi iz dejstva, da se je ves čas poti izogibal stikom s policijo, mejo pa je prečkal na nezakonit način. Toženka še posebej poudarja, da je tožnik na zapisnik o seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja izjavil, da so mu na policijski postaji povedali, da bo predan Hrvaški in da je zato zaprosil za azil. Toženka se sklicuje tudi na to, da je slovenska policija tožnika v tem primeru obravnavala že drugič, kar izhaja iz aplikacije Afis Migrant. 3. Poleg tega toženka meni, da zaradi organizacije, velikosti in režima varovanja Azilnega doma v Ljubljani (kar tudi podrobno opisuje) ni mogoče izvesti ukrepa pridržanja v Azilnem domu kot milejšega ukrepa, saj zaradi omejenih okoliščin ne bi bilo mogoče preprečiti tožnikovega odhoda od tam, kar pomeni, da tak ukrep ne bi bil učinkovit. 4. Tožnik v tožbi navaja, da prošnje za mednarodno zaščito ni vložil zato, da bi s tem zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Takoj ob prehodu meje je ni vložil zato, ker mu je bilo rečeno, da bo v takem primeru takoj deportiran nazaj na Hrvaško, tako da naj to raje stori v Azilnem domu v Ljubljani. Po izkušnjah z ravnanjem organov pregona v različnih državah, skozi katere je potoval, se je bal, da je ta informacija resnična, zato je prošnjo želel vložiti v Azilnem domu v Ljubljani. Še preden je prišel do tam, je bil 14. 7. 2020 prijet in pridržan, ob tem pa je jasno, da se je do prijetja izogibal policiji, saj je bil njegov namen priti do Azilnega doma. V Center za tujce je bil odpeljan 14. 7. 2020, prošnjo za mednarodno zaščito pa je napisal naslednjega dne proti večeru, ko je dobil pisalo in papir. To, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, še ne pomeni, da je mogoče njegovo prošnjo šteti za zavlačevanje postopka vrnitve. Tožnik je v postopku pojasnil svoje razloge glede tega, iz njegovih pojasnil pa izhaja, zakaj Hrvaška zanj ni varna država, tako da mu ni mogoče očitati, da tam ni ostal oziroma zaprosil za mednarodno zaščito.

5. Toženka tožnika ne bi smela pridržati v Centru za tujce le zaradi neobstoja ustreznih zakonskih pooblastil varnostnikom v Azilnem domu, saj se v tem pogledu ne opira na tožnikove osebne okoliščine, temveč na sistemske pomanjkljivosti. Prav tako se toženka ne bi smela opirati na statistične podatke in na podlagi tega sklepati, kako bo ravnal tožnik. S tem ukrepom je tožniku odvzeta osebna svoboda, njegov položaj pa je v bistvenem podoben položaju osebe, ki ji je odvzeta prostost v priporu po Zakonu o kazenskem postopku. Zaradi izvajanja ukrepov ima tudi zdravstvene in psihične težave.

6. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

7. Tožnik sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče stanje do izdaje pravnomočne odločbe uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za azil omeji gibanje, če mu je omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo oddal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

10. Iz besedila te zakonske določbe izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja kumulativno izpolnjeni trije pogoji, namreč da: (1) je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zaradi izvedbe postopka vrnitve ali odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

11. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov v upravnem spisu, sta bili tožniku dne 14. 7. 2020 izdani odločbi o vrnitvi in o nastanitvi v Centru za tujce .... Obe odločbi sta bili izdani na podlagi ZTuj-2, z drugo od njiju pa mu je bilo omejeno gibanje. Ničesar drugega ne navajata niti stranki v postopku, zato sodišče kot nesporno ugotavlja, da je bil izpolnjen prvi izmed prej naštetih pogojev za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 12. Tako iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot iz tožnikovih navedb na glavni obravnavi po presoji sodišča izhaja, da je tožnik nedvomno imel objektivno možnost zaprositi za mednarodno zaščito že precej časa preden je to dejansko storil. Tožnik namreč ni navedel nobene okoliščine, ki bi mu to objektivno preprečevala vse od prestopa hrvaško-slovenske meje, še posebej pa v policijskem postopku oziroma takoj po namestitvi v Center za tujce. Po presoji sodišča je zato izpolnjen tudi tretji izmed navedenih zakonskih pogojev za izrek ukrepa omejitve gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 13. Za odločitev v zadevi je zato bistveno vprašanje, ali je toženka pravilno ugotovila tožnikovo ravnanje, ki bi omogočalo utemeljeno domnevo, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, in ali je obstoj take domneve tudi ustrezne utemeljila.

14. Toženka utemeljenost take domneve opira na okoliščine, da je tožnik povedal, da želi zaprositi za mednarodno zaščito šele dva dni potem, ko je bil seznanjen s prej navedenima odločbama, da je mejo prečkal nezakonito in se nato šest dni izogibal stikom s policijo oziroma se pred njo skrival, še posebej pa tudi na to, da je tožnik izrecno povedal, da je za azil zaprosil zato, ker so mu na policijski postaji povedali, da bo predan Hrvaški.

15. Vendar pa je tožnik že v razgovoru pri toženki, enako pa tudi v tožbi in na glavni obravnavi navedel smiselne in logične razloge za svoje ravnanje. Toženka je bila s temi navedbami seznanjena že v času izdaje izpodbijanega sklepa, vendar se do njih sploh ni opredelila po vsebini, temveč zgolj s povsem pavšalno trditvijo, da tožniku ne verjame. Ker pa so te trditve - kot že rečeno - vsaj na prvi pogled smiselne in se ujemajo z okoliščinami, ki jih navaja tudi toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sodišče nima razloga, da v tem pogledu ne bi sledilo tožniku.

16. Tako tožnikove navedbe, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v kakšni od držav, ki jih je prečkal pred prihodom v Slovenijo, ker v teh državah "ne ravnajo lepo s tujci", ustreza vsaj prevladujočim poročilom v sredstvih javnega obveščanja, če že ne dejanskemu stanju. Ker je za odločitev bistvenega pomena presoja tožnikovega namena, torej njegovega subjektivnega odnosa do vložitve prošnje za mednarodno zaščito, tožniku pa glede na njegovo jezikovno znanje in stopnjo izobrazbe tudi ni mogoče pripisovati podrobnega vpogleda v možnosti vložitve prošnje za mednarodno zaščito v posamezni državi, je taka tožnikova razlaga po presoji sodišča dovolj prepričljiva, da ne omogoča utemeljenega sklepanja, da bi tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi oviral postopek vrnitve Republiki Hrvaški. V takem kontekstu in ne ločeno od drugih navedb, kot je to storila toženka, je po mnenju sodišča mogoče razlagati tudi tožnikovo navedbo, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil „zato, da ne bi bil vrnjen na Hrvaško“, česar tožnik niti ne zanika.

17. Podobno velja tudi za razloge, ki jih je tožnik navedel za svoje skrivanje pred policijo. Tako iz njegovih navedb, kot iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je bil ob prejšnjem prihodu v Slovenijo neposredno vrnjen v Republiko Hrvaško, iz obrazložitve odločbe o nastanitvi tožnika v Centru za tujce z dne 14. 7. 2020 pa, da se tokrat to ni zgodilo le zato, ker je že potekel rok 72 ur, določen v 64. členu ZTuj-2, in ga je treba vrniti v formalnem postopku. Tudi v tem pogledu sodišče meni, da od tožnika ni mogoče pričakovati podrobnega poznavanja pravnih norm, ki urejajo odstranitev oziroma vračanje tujcev iz Republike Slovenije, temveč je prej pričakovati, da bo ravnal v skladu z dosedanjimi izkušnjami in z govoricami. Predvsem pa sodišče meni, da iz tožnikovega ravnanja oziroma iz kraja njegovega prijetja izhaja, da je bil verjetno res namenjen proti Azilnemu domu. Toženka ne navaja nobenega razloga, zakaj tožniku v tem pogledu ne verjame, po prepričanju sodišča pa je to okoliščino težko razlagati drugače, kot je to storil tožnik, posebej v odsotnosti kakršnih koli drugačnih navedb. Ni namreč jasno, zakaj bi tožnik sicer prišel v Ljubljano oziroma vedel za Azilni dom, niti ni logično, da tožnik po večmesečni poti ne bi želel zaprositi za mednarodno zaščito v prvi državi, v kateri po njegovem prepričanju s prosilci ravnajo ustrezno.

18. Med tožnikom in toženko ni sporno, da je bil tožnik prijet 14. 7. 2020, namero o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pa je izrazil 16. 7. 2020. Dvodnevni zamik pri vložitvi prošnje po presoji sodišča ne pomeni obdobja, ki bi zaradi svoje dolžine že objektivno, samo po sebi pomenilo podlago za sklepanje, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito z namenom zlorabe. To velja še toliko bolj, ker je tožnik tudi v tem primeru svoje ravnanje jasno in logično razložil. Po teh njegovih navedbah je takoj naslednjega dne po (popoldanski) namestitvi v Center za tujce zaprosil za papir in pisalo zaradi pisanja prošnje za mednarodno zaščito, iz upravnega spisa pa izhaja, da je tako (pisno) prošnjo za mednarodno zaščito dan kasneje tudi dejansko vložil. Tako ravnanje po mnenju sodišča ne kaže na kakršno koli zavlačevanje ali odlašanje, toženka pa v tem pogledu ne navaja nobenih drugačnih dejstev, okoliščin ali sklepanja, temveč zgolj pavšalno trdi, da tožniku ne verjame. Tako toženkino sklepanje o tožnikovem namenu vložitve prošnje za mednarodno zaščito zaradi oviranja vrnitve tudi v tem pogledu ostaja povsem neobrazloženo.

19. Sodišče sicer tožniku ne verjame, da je policiji navedel, da ima v Španiji sestro in da je želel k njej le zato, da bi ga "pustili pri miru", prav tako ne, da ne drži, da bi Španija ne bila najprej njegova ciljna država. Vendar pa tudi to še ne pomeni, da bi bilo tožniku mogoče pripisati namen oviranja postopka vrnitve v Republiko Hrvaško, ne da bi za to obstajali še nadaljnji, jasni in utemeljeni razlogi. Razlogi, na katere se v tem pogledu sklicuje toženka, bi sicer sami po sebi načeloma zadoščali za tako sklepanje, vendar - kot že rečeno - je tožnik navedel jasne, prepričljive in logične razloge, ki so v neposrednem nasprotju s takim sklepanjem. Kot je bilo prav tako že navedeno, se toženka do teh razlogov po vsebini sploh ni opredelila, zato sodišče ugotavlja, da obstoj drugega izmed prej navedenih zakonskih pogojev za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni ne ustrezno ugotovljen, ne obrazložen.

20. Sodišče je zato v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

21. Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, kar pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila preden je bil odpravljeni akt izdan. Vendar pa odprava izpodbijanega akta pomeni, da so s tem odpravljene tudi vse posledice, ki iz tega akta izhajajo. Z odpravo izpodbijanega sklepa torej preneha pravna podlaga za poseg v tožnikovo svobodo gibanja, česar vrnitev v ponovni postopek ne bi v ničemer spremenila. Sodišče je zato izpodbijani sklep le odpravilo, pripominja pa, da ne vidi ovir, da toženka ne bi kadar koli izdala novega sklepa z enako vsebino, seveda na podlagi ugotovitve, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

K II. točki izreka:

22. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oz. tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oz. za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.