Jedro

Ker je bila gospodarska družba že izbrisana na podlagi pravnomočnega sklepa o zaključku stečajnega postopka, je izpodbijano dopolnilno soglasje k sanaciji brezpredmetno, tožnica pa nima več pravnega interesa za pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 5. 2002, s katero je bila zavržena njena pritožba zoper odločbo - dopolnilno soglasje Ministrstva za okolje in prostor, Uprave RS za varstvo narave z dne 29. 10. 1998. S to odločbo je bilo odločeno, da mora zavezanec za sanacijo čezmerne emisije snovi v zrak iz obratov proizvodnje ivernih plošč, izvesti sanacijska dela po odobrenem projektu do septembra leta 2002. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnico v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS pozvalo, da v roku 8 dni sporoči sodišču, v čem so prizadete njene pravice oziroma pravne koristi, glede na to, da je inšpektor ob inšpekcijskem pregledu dne 22. 10. 2002 ugotovil, da je bila proizvodnja ivernih plošč in s tem tudi obeh sušilnikov iverja zaustavljena dne 19. 10. 2002. Dne 15. 4. 2003 pa je bil izdan sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom A.A. d.o.o.. V stečajnem postopku sta proizvodne hale te družbe skupaj z zemljiščem kupila BB iz skupine C. in finančna hiša DD. Po nekaj mesečni proizvodnji pa je novi lastnik proizvodnjo zaustavil iz razlogov racionalnosti in ekoloških zahtev ter jo preselil v O. Tožnica v postavljenem roku ni odgovorila na poziv sodišča, ki ga je prejela dne 7. 12. 2004. Sodišče je tako ugotovilo, da izpodbijani akt očitno ne posega v pravice tožnice ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist. 3. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči skladno z napotilom Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 176/2001. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja kršitve pravic in pravnih koristi in ji ni priznalo lastnosti stranke v postopku. Tako ji je bila odvzeta možnost, da bi dokazala, da je tožena stranka z izdajo dopolnilnega soglasja ravnala nezakonito in dopustila obratovanje nadaljnja štiri leta pod pogoji, ki ogrožajo zdravje in življenje ljudi. Njen pravni interes je v tem, da dokaže, da je količina izpuščenega prahu v zrak presegala dopustne meje za 10-krat več, kot je bilo prikazano v dopolnilnem soglasju k sanaciji. Vse dokler to dopolnilno soglasje obstaja, so prizadete njene pravice in pravne koristi, saj se proizvodnja ivernih plošč lahko nadaljuje. Zaustavitev proizvodnje na podlagi odločbe inšpektorja pomeni le, da se sanacija ne more odvijati v času trajanja proizvodnje. A.A. d.o.o. je le v stečaju, še vedno pa obstaja. Zaključek sodišča, da bo oprema za proizvodnjo preseljena v O. je le časopisna raca. Tako je zaključek sodišča, da izpodbijani akt očitno ne posega v njeno neposredno, na zakon oprto korist, nepravilen.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena (pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, je dovoljena po drugem odstavku 82. člena ZUS-1), se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. 6. Po določbah četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanje postopka, ki niso urejena z ZUS-1, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti več čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

7. Po pregledu sodnih in upravnih spisov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s tožbo v upravnem sporu zahtevala, da se ji prizna položaj stranke v postopku izdaje dopolnilnega soglasja gospodarski družbi A.A. d.o.o. za sanacijo čezmerne emisije snovi v zrak iz obratov proizvodnje ivernih plošč, ki mora biti izvedena do konca septembra 2002. Pritožnica zatrjuje, da je njen pravni interes, kljub uvedenem stečajnem postopku, podan, saj je dopolnilno soglasje v veljavi in se lahko tako proizvodnja ivernih plošč nadaljuje. Pritožbeno sodišče pa po vpogledu v zgodovinski izpisek iz sodnega registra za gospodarsko družbo A.A. d.o.o. - v stečaju ugotavlja, da je bila navedena družba že izbrisana na podlagi pravnomočnega sklepa o zaključku stečajnega postopka z dne 28.11.2007, ki je postal pravnomočen 11. 12. 2007. Gospodarske družbe, ki je izbrisana iz sodnega registra in je tako prenehala biti pravna oseba, ni več mogoče "oživeti", torej ponovno vzpostaviti njene pravne subjektivitete. Tako je izpodbijano dopolnilno soglasje k sanaciji, izdano gospodarski družbi A.A. d.o.o. (v upravnem postopku inšpekcijska nadziranka, ki je prenehala obstajati), brezpredmetno. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožnica v tem postopku nima več pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep. Ker pa je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji pritožbenega sodišča pritožba zoper izpodbijani sklep ni dovoljena.

8. Ker je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo pritožbo, ni presojalo tožničinih pritožbenih razlogov.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.