Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v obravnavanem primeru ni podlage za izdajo zahtevane začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Sporno pravno razmerje, to je uvedba postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist, je sicer eden od možnih materialnopravnih pogojev za graditev omenjenega daljnovoda, saj je začetek postopka omejitve lastninske pravice po določbah prvega in tretjega odstavka 59. a člena EZ tako pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (po 54. členu Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 mora namreč investitor izkazati poleg drugih pogojev za dovolitev gradnje tudi pravico graditi) kot tudi eden od pogojev za začetek gradnje zgolj na podlagi gradbenega dovoljenja, čeprav pravica graditi (na podlagi služnosti v javno korist) niti še ne obstaja. Toda navedena medsebojna pravna zveza po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je predlagana začasna ureditev stanja pravno dopustna. Tožeča stranka namreč predlaga, naj sodišče začasno uredi stanje na način, ki pomeni zadržanje zakonskih posledic začetka postopka omejitve lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala zadržanje izvršitve odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 13. 5. 2010 oziroma zadržanje učinkovanja pravnih posledic te odločbe tako, da predlagatelj E., d. o. o., na njeni podlagi ali na podlagi potrdila, da je začel postopek za omejitev lastninske pravice na nepremičninah v lasti tožeče stranke, ne more zahtevati izdaje gradbenega dovoljenja ter da odločba ali potrdilo ne dajeta predlagatelju pravice graditi niti je ne dokazujeta, začasna odredba pa naj velja do pravnomočne odločitve o omejitvi lastninske pravice.

2. Z omenjeno prvostopenjsko upravno odločbo je upravni organ odločil, da se na podlagi izkazane javne koristi uvede postopek za obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist na zemljišču parc. št. ... k. o. ..., ki je last tožeče stranke, zaradi potrebe gradnje daljnovoda 2 x 110 kV B. – T. v korist družbe E., d. o. o., da se uvedba postopka za obremenitev lastninske pravice zaznamuje v zemljiški knjigi in da se do pravnomočno končanega postopka obremenitve lastninske pravice omeji promet z navedenim zemljiščem.

3. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev s tem, da se akt, ki se izpodbija s tožbo, ne izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, zato pogoji za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 niso podani, ter da se stanje, katerega začasno ureditev predlaga tožeča stranka, ne nanaša na sporno razmerje, temveč na postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, sodišče pa s predlagano začasno odredbo ne more poseči v drug upravni postopek in naložiti organu, naj ravna, kot predlaga tožeča stranka, saj bi to nasprotovalo ureditvi iz 59. a člena Energetskega zakona – EZ. Tožeča stranka po njegovi presoji tudi ni izkazala težko popravljive škode, zato razlogi za izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 prav tako niso podani.

4. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se zahtevana začasna odredba izda. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Med drugim navaja, da je predlagala izdajo začasne odredbe tudi po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 zato, ker gre za izvršitev izpodbijane odločbe z zaznambo v zemljiški knjigi. Če ne bi bila izdana predlagana začasna odredba po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, pa bi prišlo do dejansko nepopravljive škode, saj tožeča stranka kot lastnica zemljišča, na katerem naj bi bil postavljen daljnovodni steber, uspeha v obravnavanem upravnem sporu ne bi mogla uveljavljati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ker po 62. členu Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 nima položaja stranke v postopku, izvršba na daljnovodni steber pa je po 61. členu EZ izključena tudi na podlagi lastninske tožbe. Zato posledice na strani tožeče stranke v obravnavanem primeru pretehtajo eventualno prizadeto javno korist. 5. E., d. o. o., kot stranka z interesom v odgovoru na pritožbo pritožbene ugovore prereka in med drugim navaja, da je bila trasa daljnovoda B. – T. določena v šest let trajajočem postopku izdaje uredbe Vlade RS o državnem lokacijskem načrtu za ta daljnovod. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Nekatere podlage za gradnjo objektov, ki so potrebni za prenos električne energije, so v EZ posebej urejene, ker gre za dolžinske objekte, ki po eni strani neizogibno posegajo v lastninsko pravico na velikem številu zemljišč, po drugi strani pa začetka njihove graditve zaradi javnih potreb ni mogoče odlagati v nedogled. EZ zato v prvem odstavku 59. člena med drugim določa, da je gradnja omenjenih objektov v javno korist in se zanjo uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1. Glede gradnje elektroenergetskih vodov z nazivno napetostjo 110 kV in več EZ v 59. a členu tudi določa, da kot dokazilo o pravici graditi, poleg dokazil po ZGO-1, štejejo tudi listine, ki jih prvi odstavek tega člena navaja taksativno. Poleg drugih se štejeta kot dokazilo izjava investitorja, da je vročil lastnikom zemljišča ponudbo za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti, ter potrdilo pristojnega upravnega organa, da je začet postopek za pridobitev služnosti v javno korist (zadnja alineja prvega odstavka). Tretji odstavek tega člena še določa, da investitor infrastrukture (v katero spadajo tudi elektroenergetski vodi) prične z gradbenimi deli v skladu z gradbenim dovoljenjem. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je v primeru, kot je obravnavani, potencialno mogoča neposredna materialnopravna povezava med uvedbo postopka omejitve lastninske pravice in izdajo gradbenega dovoljenja ter (tudi) gradnjo daljnovoda. Pomeni pa tudi, da je zakonodajalec ocenil, da ima javni interes za graditev objektov, kot je predvideni daljnovod, prednost pred interesi lastnikov prizadetih zemljišč. Ne predstavlja pa navedena ureditev tudi neposredne postopkovne povezave med odločanjem o omejitvi lastninske pravice in odločanjem o izdaji gradbenega dovoljenja.

8. Po 32. členu ZUS-1 je mogoče v upravnem sporu z začasno odredbo bodisi zadržati izvršbo izpodbijanega akta bodisi urediti stanje glede spornega pravnega razmerja le za čas trajanja postopka v upravnem sporu, torej od vložitve tožbe do pravnomočne sodne odločbe (drugi odstavek 32. člena; izjema iz drugega odstavka 84. člena ZUS-1 za obravnavano zadevo ni relevantna). Tudi pri ureditveni začasni odredbi (tretji odstavek 32. člena) zakon ne določa, da je mogoče neko stanje urejati pred vložitvijo tožbe.

9. Po stališču sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki mu kot pravilnemu pritrjuje pritožbeno sodišče, odločba upravnega organa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist ne predstavlja akta, katerega izvrševanje oziroma izvršitev bi bilo mogoče začasno zadržati po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Niti nadaljevanje „omejitvenega“ postopka (ki je po določbah 100. in 110. člena Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1 prav tako kot razlastitveni postopek dvofazen) niti pravni učinek uvedbe postopka v smislu zadnje alineje prvega odstavka ter v smislu tretjega odstavka 59. a člena EZ namreč ne predstavljata prisilne izvršbe upravnega akta po določbah XVII. poglavja ZUP.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da v obravnavanem primeru ni podlage za izdajo zahtevane začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče se sicer ne strinja s stališčem izpodbijanega sklepa, da gre pri predlagani začasni ureditvi stanja za ureditev, ki se nanaša na neko tretje pravno razmerje (postopek izdaje gradbenega dovoljenja), ki s spornim pravnim razmerjem (uvedbo postopka omejitve lastninske pravice) ni v takšni neposredni zvezi, ki bi sicer dopuščala predlagano začasno ureditev stanja. Sporno pravno razmerje, to je uvedba postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist, je namreč eden od možnih materialnopravnih pogojev za graditev omenjenega daljnovoda, saj je začetek postopka omejitve lastninske pravice po določbah prvega in tretjega odstavka 59. a člena EZ tako pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (po 54. členu Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 mora namreč investitor izkazati poleg drugih pogojev za dovolitev gradnje tudi pravico graditi) kot tudi eden od pogojev za začetek gradnje zgolj na podlagi gradbenega dovoljenja, čeprav pravica graditi (na podlagi služnosti v javno korist) niti še ne obstaja.

11. Toda navedena medsebojna pravna zveza po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je predlagana začasna ureditev stanja pravno dopustna. Tožeča stranka namreč predlaga, naj sodišče začasno uredi stanje na način, ki pomeni zadržanje zgoraj citiranih zakonskih posledic začetka postopka omejitve lastninske pravice. Določbe prvega in tretjega odstavka 59. a člena EZ so kogentne narave. Začasne odredbe v nasprotju s kogentno zakonsko določbo pa niti glede na pooblastila sodišča iz 32. člena ZUS-1 niti glede na dosedanjo upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 208/2009 z dne 4. 6. 2009) ni mogoče izdati.

12. Po navedenem za odločitev o obravnavani zahtevi za izdajo začasne odredbe niti ni bilo pomembno, ali tožeča stranka zanjo izkazuje težko popravljivo škodo. Zato na odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati dejstvo, da je sodišče prve stopnje vprašanje izkazanosti težko popravljive škode presojalo samo s tehničnega, ne pa tudi, kot bi bilo sicer potrebno (če bi bila izdaja začasne odredbe v osnovi dopustna), s pravnega vidika.

13. Pritožbeno sodišče je v razlogih tega sklepa presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

14. Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

15. Ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).