Jedro

Tožba je nepopolna, če v njej ni navedeno, katera izmed navedenih toženih strank naj bi posegla v tožnikove ustavne pravice in s katerim dejanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 280/99-22 z dne 28.8.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo, zaradi varstva ustavnih pravic, s katero je zahteval ugotovitev, da so tožene stranke zaradi nepravilnega postopanja posegle v njegovo ustavno pravico do sodnega varstva. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožba nepopolna, ker ne vsebuje vseh podatkov iz 3. odstavka 28. člena ZUS. Iz tožbe ni mogoče ugotoviti, katera izmed toženih strank naj bi kršila tožnikove ustavne pravice ter s katerim konkretnim aktom ali dejanjem naj bi bile te kršene. V skladu s 1. odstavkom 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) je sodišče tožnika pozvalo, naj v petnajstih dneh odpravi pomankljivosti tožbe in, v skladu z določbo 3. odstavka 28. člena ZUS, navede dejanje, s katerim se posega v njegove ustavne pravice, kje in kdaj je bilo storjeno in organ ali uradno osebo, ki je to storila. Hkrati ga je opozorilo na posledice, če tožbe v danem roku ne bo dopolnil. Tožnik je na ta poziv odgovoril, vendar v njem ni navedel konkretnih posamičnih dejanj, s katerimi naj bi toženi stranki posegli v ustavno pravico, zagotovljeno v 23. členu Ustave RS in pravice, zagotovljene v 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic. Ker sodišče takšne tožbe ni moglo obravnavati, jo je zavrglo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS.

V pritožbi tožnik med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrženjem tožbe pritrdilo njegovemu stališču, da ZUS Upravnemu sodišču RS ne daje pristojnosti za sojenje o kršitvi ustavne pravice do "pravočasnega sojenja", ker posamičnega akta ali dejanja, s katerim bi bila storjena kršitev, preprosto ni. Po drugi strani pa je (končan upravni spor) procesna predpostavka za obravnavanje ustavne pritožbe. Postopek, ki ga je začel pred Delovnim in socialnim sodiščem v K. 1989, še ni končan, čeprav je nujen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi tožba, s katero se izpodbija posamični akt ali dejanje zaradi posega v ustavne pravice (tožba po 3. odstavku 1. člena ZUS), mora imeti vsebino, določeno v 28. členu ZUS. Če se s tožbo izpodbija dejanje, je treba v tožbi med drugim navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila ter dokaze o tem. Taka tožba se tudi sicer lahko vloži le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V obravnavanem primeru pa v tožbi ni bilo konkretno navedeno, katera izmed navedenih toženih strank naj bi posegla v tožnikove pravice in s katerim dejanjem. Na te pomanjkljivosti je sodišče prve stopnje tožnika opozorilo in ga pozvalo, da jih v določenem roku odpravi. Ker jih, tudi po presoji pritožbenega sodišča, z dopolnitvijo tožbe ni odpravil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, saj take tožbe ni moglo obravnavati.

Ker se tožnikovi pritožbeni ugovori ne nanašajo na pravno ali dejansko podlago izpodbijanega sklepa, z njimi v tem postopku ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo 1. točko izreka izpodbijanega sklepa.