26. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Občine Domžale, ki jo zastopa Valter Bogataj, odvetnik v Odvetniški družbi Tratnik, Sočan in Bogataj, o. p. d. n. o., Ljubljana, na seji 26. oktobra 2006

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti in zakonitosti devete alineje prvega odstavka 37. člena, 42. člena, prvega in drugega odstavka 43. člena Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (Uradni list RS, št. 75/03, 98/05 in 114/05 – ur. p. b) ter tretjega in četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o vsebini in obliki vloge upravičencev za dodelitev sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu (Uradni list RS, št. 112/03, 5/04, 34/04 – popr. in 18/05) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Občina Domžale izpodbija deveto alinejo prvega odstavka 37. člena, 42. člen ter prvi in drugi odstavek 43. člena Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (v nadaljevanju ZOPNN). Izpodbija tudi tretji in četrti odstavek 3. člena Pravilnika o vsebini in obliki vloge upravičencev za dodelitev sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu (v nadaljevanju Pravilnik). Meni, da izpodbijane določbe ZOPNN posegajo v njen ustavni položaj in njene pravice, ker prenašajo nanjo naloge iz državne pristojnosti brez njenega predhodnega soglasja, kar naj bi bilo v neskladju z drugim odstavkom 140. člena Ustave. Navaja, da ima Županja na podlagi 128. člena Statuta Občine Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 16/04 – v nadaljevanju Statut) generalno pooblastilo za vlaganje zahtev. Pojasnjuje, da na podlagi izpodbijanih določb ZOPNN Vlada v programu odprave posledic škode v kmetijstvu med drugim določi občine, ki so dolžne imenovati občinske komisije za zbiranje vlog upravičencev (deveta alineja 37. člena ZOPNN). Po 42. členu ZOPNN naj bi bile te občine (poleg Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) pristojne za izvajanje ukrepov za odpravo posledic škode v kmetijstvu in naj bi morale zato izvajati posamezne naloge iz državne pristojnosti. Leta 2003 naj bi terjalo izvajanje navedenih nalog v Občini najmanj 327 delovnih ur (te tudi specificira), kar naj bi jo nepredvideno obremenilo. Po njenem stališču iz vsebine in narave navedenih nalog izhaja, da naj bi bila za njihovo izvajanje pristojna le država. Poudarja, da bi se njihovo izvajanje lahko preneslo na občine le v skladu z Ustavo in z zakonom. Po njenem stališču to pomeni, da bi moral biti njihov prenos izrecno določen v Zakonu (drugi odstavek 140. člena Ustave), da bi morale biti naloge, ki se prenašajo, v njem določene natančno in nedvoumno (2. člen Ustave) ter da bi morala država za njihovo izvajanje zagotoviti tudi sredstva. Ker naj izpodbijane določbe ZOPNN spornih nalog ne bi prenašale na občine izrecno, naj bi bile v neskladju z drugim odstavkom 140. člena Ustave. Meni, da te naloge v navedenih določbah Zakona tudi niso določene dovolj natančno, zato naj bi bile te določbe Zakona v neskladju z 2. členom Ustave. Izpodbijane določbe ZOPNN naj bi jo nesorazmerno obremenjevale, čeprav naj za to ne bi bilo razumnega razloga, saj bi država lahko sporne naloge izvajala prek upravnih enot. Po njenem stališču izpodbijane določbe Pravilnika temeljijo na določbah ZOPNN, zato naj bi bile tudi te v neskladju z Ustavo.

2.Državni zbor in Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na navedbe Občine nista odgovorila. Pojasnila je poslala Vlada. Meni, da iz poglavja Zakona z naslovom "Nosilci izvajanja ukrepov odprave posledic škode v kmetijstvu" izhaja, da se sporne naloge z države na občine prenašajo izrecno, nedvoumno in natančno. Za njihovo izvajanje naj bi bila zagotovljena tudi sredstva (drugi odstavek 37. člena ZOPNN), saj naj bi stroški zanje bremenili državna sredstva za odpravo posledic škode v kmetijstvu. Pojasnjuje, da je bil Zakon sprejet po hitrem postopku. Leta 2003 naj bi bil njegov predlog objavljen v Poročevalcu številka 57 in takrat naj občine ne bi izrazile negativnih stališč do njega. Predlog ZOPNN naj bi obravnaval tudi Državni svet, v katerem naj bi bilo 22 predstavnikov lokalnih interesov. Navaja, da je ta sicer k predlogu ZOPNN vložil posamezne amandmaje, vendar naj jih k spornim rešitvam ne bi predlagal niti naj ne bi zahteval, naj Državni zbor o predlogu ZOPNN odloča ponovno.

B.

3.Med postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti je začel veljati Ustavni zakon o spremembah 121., 140. in 143. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 68/06 – UZ 121., 140., 143). Ta v 2. členu spreminja drugi odstavek 140. člena Ustave tako, da za prenos državnih nalog na občine ne predvideva več njihovega soglasja. Ustavno sodišče je zato predlagateljico pozvalo, naj pojasni, ali pri zahtevi vztraja. Hkrati jo je pozvalo, naj pojasni, ali je leta 2003 za izvajanje spornih nalog prejela državna sredstva in iz česa naj bi izhajalo, da so sporne naloge v izpodbijanih določbah Zakona opredeljene nejasno.

4.Predlagateljica je odgovorila, da pri zahtevi vztraja. Meni, da za prenos nalog iz države na občine res ni več predvideno njihovo soglasje (drugi odstavek 140. člena Ustave). Vendar po njenem stališču ZOPNN še vedno ne določa izrecno, katere naloge iz državne pristojnosti prenaša na občine. Šele v 37. členu in nato v 42. ter v 43. členu ZOPNN naj bi bilo namreč nenadoma predvideno, da Vlada v programu odprave posledic škode v kmetijstvu določi občine, ki morajo imenovati občinske komisije za zbiranje vlog upravičencev. Citirane določbe Zakona naj bi bile zato v neskladju s 140. členom Ustave. Pojasnjuje, da je leta 2003 sicer izvajala sporne naloge na način, kot se ji je zdel pravilen, in ob upoštevanju napotkov državnih organov. Država naj bi ji za njihovo izvajanje priznala stroške v višini 1.164,00 SIT za posamezno vlogo, torej skupaj 224.652,00 SIT. Kljub temu meni, da so izpodbijane določbe Zakona nejasne (2. člen Ustave). Po njenem stališču za prenos teh nalog z države na občine ni razumnega razloga, saj naj bi jih lahko država izvajala z bistveno nižjimi stroški prek upravnih enot.

5.Na podlagi sedme alineje prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) lahko predstavniški organi lokalnih skupnosti vložijo zahtevo, če so ogrožene pravice lokalnih skupnosti. V obravnavanem primeru iz 128. člena Statuta Občine Domžale sicer izhaja generalno pooblastilo Županji za vlaganje zahtev. Vendar mora predlagateljica v zahtevi izkazati tudi, da izpodbijane določbe predpisov ogrožajo pravice Občine kot lokalne skupnosti.

6.Predlagateljica izpodbijanim določbam ZOPNN na splošno očita, da nanjo prenašajo izvajanje posameznih nalog iz državne pristojnosti. Vendar s tem zatrjevanjem predlagateljica ogrožanja pravic Občine kot lokalne skupnosti še ni izkazala. Takšnega ogrožanja njenih pravic tudi ne izkazujejo njene navedbe o konkretnem izvajanju nalog pri odpravi posledic škode v kmetijstvu leta 2003. Iz njih namreč sledi, da je takrat dejansko izvajala v 42. in v 43. členu ZOPNN navedena administrativna in strokovna opravila pri zbiranju vlog upravičencev do sredstev državne pomoči in je za njihovo izvajanje prejela tudi državna sredstva. Zaradi njenega uspešnega izvajanja izpodbijanih določb Zakona leta 2003 njeni zgolj splošni očitki, da po teh določbah Zakona prenos nalog na občine ni izrecen, da te naloge v njih niso določene dovolj jasno in da zanje niso zagotovljena državna sredstva, ne izkazujejo ogrožanja njenih pravic kot lokalne skupnosti. Tudi njeno mnenje o primernosti oziroma ekonomičnosti izpodbijane ureditve v Zakonu, in zato tudi v Pravilniku, takšnega ogrožanja njenih pravic ne izkazuje.

7.Po navedenem predlagateljica ni izkazala, da so ogrožene pravice Občine kot lokalne skupnosti, zato je Ustavno sodišče njeno zahtevo zavrglo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj