Jedro

Utemeljenost priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica je potrebno presojati celostno, s stališča dela v času nastanka invalidnosti, prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske, ne le teoretične usposobljenosti za drugo delo.

Pridobljeno izvedensko mnenje kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik do dokončnosti izpodbijane odločbe zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami oziroma je bila delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno stanje ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti iz 3. alineje 60. člena ZPIZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 17. 6. 2009 in št. ... z dne 16. 4. 2009, razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine od 27. 3. 2008 dalje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje ter povračilo stroškov.

Zaradi neutemeljene zavrnitve zahteve za izločitev dr. A.A. je podana kršitev po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 247. členom in 6. točko 1. odstavka 70. člena ZPP. Dr. A.A. je sodeloval v Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija), ki je že v predhodnem sodno izvedenskem mnenju ocenila, da je delovna zmožnost za opravljanje poklica zmanjšana za manj kot 50 %, in je torej tekom postopka že zavzel strokovno mnenje o preostali delovni zmožnosti. V ponovljenem sojenju je Komisija, le deloma v novi sestavi, zgolj neobjektivno in pristransko vztrajala pri predhodni oceni, ne da bi jo dodatno obrazložila. Izpoved dr. A.A., da mnenje ne more biti bistveno drugačno, četudi bi se zamenjalo še več izvedenskih komisij, kaže na užaljenost izvedenca in vzbuja dvom v strokovnost mnenja. Izpoved, da ocena Komisije sledi oceni hrvaškega zavoda in da ni nikjer navedeno, da bi bil nezmožen za pridobitno delo, pa je v nasprotju z odločbo hrvaškega nosilca zavarovanja, da je nastala profesionalna nesposobnost za delo, da je delovna zmožnost trajno zmanjšana za več kot polovico in da je invalidsko upokojen. Član Komisije se na zaslišanju ni konkretno opredelil do ugotovitev hrvaške izvedenske komisije in je vztrajal pri napačni interpretaciji tuje odločbe. Zaradi zahteve po enakopravnosti strank za izvedenca ni dopustno določiti osebe, ki ji ne bi bilo mogoče zaupati, da bo mnenje izdelano neobremenjeno in nepristransko. Zaradi nezadovoljstva članov Komisije ob posegu ustavnega sodišča v njeno delo, bi bilo potrebno izločiti vse, ki so predhodno ocenjevali delovno zmožnost. Komisija ni poznala vse relevantne dokumentacije, temveč je zgolj sledila mnenjem invalidskih komisij toženca. Razlogi izpodbijane sodbe se opirajo na izvedensko mnenje, čeprav ni ustrezno argumentirano in je v nasprotju z listinskimi dokazi ter pristransko. Ker je to v izpodbijani sodbi zaobideno, je podana kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da se pridobi mnenje drugega izvedenca, je podana kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP. Razlogi za zavrnitev so navidezni. Čeprav je bil predlog utemeljen z določnimi argumenti glede strokovne nepravilnosti pridobljenega mnenja in pristranskega pristopa izvedencev (na primer pristranskost, napačno stališče, da je strokovna izvedenska praksa v različnih državah različna, napačna interpretacija postopka invalidske upokojitve pri hrvaškem zavodu), se sodišče prve stopnje do njih ni določno opredelilo in je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Komisija je pri oceni delazmožnosti ugotavljala kategorijo invalidnosti, čeprav je to v domeni sodišča. Čeprav je po stališču revizijskega sodišča pravno relevantno dejstvo, za koliko je zmanjšana delovna zmožnost za opravljanje poklica monter centralne kurjave, na to vprašanje še vedno ni bilo določno odgovorjeno. Komisija je zaključila le, da delovna zmožnost ni zmanjšana za več kot 50 %. Razlogi izpodbijane sodbe so nerazumni in v nasprotju s predhodnim izvedenskim mnenjem, zato so podane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Pri opredeljevanju pojma poklica ni mogoče izhajati le iz določenih del posameznega delovnega mesta, temveč se ugotavlja v smislu pojma drugega delovnega mesta. Stališče sodišča, da je mogoče kot poklic v smislu 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1 šteti tudi vsako posamezno fazo izvajanja dela določenega delovnega mesta, ni sprejemljivo. Poklicev, kot jih navaja izvedenec, v standardni klasifikaciji poklicev, sploh ni. Ker se sodišče prve stopnje do navedb v tej smeri ni opredelilo, je prikrajšan za primerno obrazloženo sodno odločbo v smislu ustavne kršitve.

Izpodbijana sodba je v nasprotju s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Je hrvaški državljan in invalidsko upokojen zaradi nezmožnosti opravljanja poklicnega oziroma pridobitnega dela. Sporazum zavezuje tudi k upoštevanju dejstev oziroma izenačuje pravna dejstva, zato bi bilo potrebno upoštevati hrvaško invalidsko upokojitev. Hrvaški pokojninski zavod se je do pravnega dejstva preostale delovne zmožnosti oziroma zmožnosti za pridobitno delo opredelil drugače. Kršena mu je še pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je v ponovljenem sojenju izdana ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ne do zatrjevanih. Podane niso niti zatrjevane kršitve 22. in 50. člena Ustave RS2 niti 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)3 iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

K zatrjevanim kršitvam postopka

5. Večkrat zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti.

6. Podana ni niti smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravici stranke do izjavljanja ustreza obveznost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani in se do njih tudi opredeli. Vendar se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu. Ali so poklici, za katere Komisija primeroma ugotavlja, da bi jih tožnik še lahko opravljal, navedeni v standardni klasifikaciji poklicev, za odločitev v tej zadevi sploh ne more biti pravno relevantno.

7. Nadalje ni podana niti zatrjevana relativna kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 247. členom in s 6. točko 1. odstavka 70. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za izločitev člana Komisije dr. A.A. utemeljeno zavrnilo4. V obravnavanem primeru namreč ni razlogov, ki bi vzbujali dvom v nepristranskost omenjenega člana Komisije.

Po 247. členu ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Eden izmed razlogov za izločitev so po 6. točki 70. člena ZPP druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Gre za okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali če bi njegovo ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke. Takšne okoliščine v obravnavanem primeru niso podane. Zgolj sodelovanje dr. A.A. v Komisiji, ki je podala prvotno sodno izvedensko mnenje, samo po sebi nikakor ne more biti razlog za njegovo izločitev. Nasprotno! Njegovo sodelovanje v Komisiji je skladno z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka. Kot člana sodno izvedenskega organa je bilo zaradi sodelovanja v invalidski komisiji toženca, ki je tožnikovo invalidnost ocenjevala že v predsodnem upravnem postopku, prav zaradi zagotovitve nepristranskega in neodvisnega sodnega izvedenca potrebno izločiti le dr. B.B., medtem ko dr. A.A. v predsodnem upravnem postopku tožnikove invalidnosti sploh ni ocenjeval. Niti pisno izvedensko mnenje niti izpoved člana komisije ne kažeta na kakršno koli užaljenost sodnega izvedenca, kot zmotno meni pritožnik. V ponovljenem sojenju je bil tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča obravnavan objektivno in nepristransko. Sodišču prve stopnje torej v zvezi z neizločitvijo dr. A.A. kot člana Komisije ni mogoče očitati nezakonitega postopanja, ki bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene. Posledično niso utemeljene zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. 8. Končno ni do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prišlo niti zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo drugega sodnega izvedenca. Tožniku nista bili kršeni niti pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS sicer načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa ni neomejena. Obravnavani dokazni predlog je utemeljeno zavrnjen, saj so za to sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlagane pridobitve drugega izvedenskega mnenja ustrezno utemeljilo v izpodbijani sodbi.5 Po 3. odstavku 254. člena ZPP se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v že pridobljenem mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem. Izvedenca je torej potrebno najprej zaslišati, šele na to se, če niti na ta način ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti ali če nasprotja še vedno niso odpravljena, pridobi mnenje novega izvedenca. Po tem, ko je sodišče prve stopnje v že drugič ponovljenem sojenju pridobilo pisno izvedensko mnenje Komisije, je enega od njenih članov še zaslišalo. Pri zaslišanju sta bila prisotna tožnik in njegov pooblaščenec, ki sta mu imela možnost postavljati vprašanja. Pogoji iz 3. odstavka 254. člena ZPP za postavitev drugega izvedenca oziroma izvedenskega organa torej niso izpolnjeni. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje glede tožnikove delovne zmožnosti dovolj razčiščeno že z izvedenimi dokazi.

Predmet spora in dosedanji potek postopka

9. V tem socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost zavrnilnih odločb toženca o pravici do invalidske pokojnine. Tožnik kot invalid III. kategorije od 27. 3. 2008 zaradi posledic bolezni ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje obravnavane invalidske dajatve. Na podlagi skladnih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, to je priučeni monter centralne kurjave, je pa zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, občasno v prisilni drži ledvene hrbtenice in z občasnim pripogibanjem, izmenoma sede ter stoje.

10. Pritožbeno sodišče je v obravnavanem primeru odločalo že dvakrat. Prvič6 je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo zavrnilno sodbo7, s katero je bilo na podlagi sodno izvedenskega mnenja Komisije, v kateri sta sodelovala dr. B.B. in dr. A.A., zaključeno, da je pri tožniku zaradi omejene delovne zmožnosti podana III. kategorija invalidnosti. Vendar je revizijsko sodišče8 sodbi obeh nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno prvostopenjsko sojenje. Strinjalo se je, da pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti oziroma popolna izguba delovne zmožnosti pri tožniku ni podana, vendar je vprašanje zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic ostalo nerazčiščeno.

Tudi drugič9 je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo zavrnilno sodbo,10 s katero je bilo na podlagi dopolnitve sodno izvedenskega mnenja Komisije (v enaki sestavi), dodatno zaključeno, da je tožnikova delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 % in je torej podana III. kategorija invalidnosti, kar je potrdilo tudi revizijsko sodišče11. Vendar so bile z ustavno odločbo12 ob ugoditvi tožnikovi ustavni pritožbi sodbe vseh instanc razveljavljene in zadeva vrnjena v ponovno, torej že tretje, prvostopenjsko sojenje. Ustavno sodišče RS razloguje, da bi sodišče z ustavno skladno uporabo 4. odstavka 244. člena ZPP moralo preprečiti, da bi pri delu sodnega izvedenstva sodelovala oseba, ki je v postopku sodelovala že kot član izvedenskega organa ene izmed strank.

11. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pridobilo izvedensko mnenje, v kateri je s specialistom medicine dela dr. A.A., namesto izločenega ortopeda dr. B.B. sodeloval dr. C.C. Vendar je tudi po preprečitvi, da bi pri delu izvedenskega organa sodelovala oseba, ki je v postopku sodelovala že kot član izvedenskega organa ene izmed strank, in torej zagotovitvi nepristranskega in neodvisnega sodno izvedenskega mnenja v smislu 22. člena Ustave RS, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, in je posledično tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine od 27. 3. 2008 dalje utemeljeno zavrnjen.

Materialno pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

12. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Sporazum)13 izključno Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)14. Že v predhodnem, tudi revizijskem postopku je bilo pojasnjeno, da se izenačenost pravnih dejstev v smislu 6. člena Sporazuma nanaša le na opravljanje določene dejavnosti ali obvezno zavarovanje, ki ima učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, upoštevanje dejstev na podlagi 24. člena Sporazuma pa na zavarovalne dobe, med tem ko je vprašanje nastanka in stopnje invalidnosti materialno pravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi urejajo različno. Invalidnosti, ugotovljene po hrvaških predpisih, ni mogoče enačiti z invalidnostjo po ZPIZ-1. Pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno upoštevati odločbo hrvaškega zavoda o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma invalidnost, ugotovljeno po hrvaških predpisih, pri katerem še vedno vztraja, je torej zmotno in zato ni sprejemljivo.

13. Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine med drugim pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški). ZPIZ-1 je invalidnost definiral in kategoriziral v 60. členu. Po sodni praksi15 gre za celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca.

V III. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, ki z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (2. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1). II. kategorija invalidnosti je podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več (3. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1).

14. Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 je svoj poklic delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Svoj poklic torej poleg dela na delovnem mestu, na podlagi katerega je bila oseba vključena v zavarovanje, vključuje tudi vsa druga dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Že v predhodnem sodnem postopku je bilo zavzeto jasno stališče, da je utemeljenost priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica potrebno presojati celostno, s stališča dela v času nastanka invalidnosti, prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske, ne le teoretične usposobljenosti za drugo delo.

Bistvene dejanske okoliščine konkretnega primera

15. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede invalidnosti razčiščevalo s sodno izvedenskim mnenjem Komisije v delno spremenjeni sestavi, ki pa je le še dodano potrdilo mnenje invalidskih komisij. Ocenila je, da je pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 17. 6. 2009 nastala III. kategorija invalidnosti, do katere je prišlo ob oceni pri hrvaškem izvedenskemu organu 27. 3. 2008, in obstaja še nadalje zaradi posledic bolezni. Ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je priučen monter centralne kurjave, s polnim delovnim časom je zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: izmenoma sede in stoje, brez vsiljenega tempa in ritma dela, z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 5 kg (ne nad višino ramen), le občasno v prisilni drži ledvene hrbtenice in le z občasnim pripogibanjem. Še naprej je zmožen za fizično nezahtevna dela, kot npr. enostavna finomehanična dela, posluževanje enostavnih strojev, prebiranje, sortiranje, sestavljanje, dela varovanja, kurirska dela ipd., brez poklicne rehabilitacije, ker gre za enostavna dela, ki vključujejo tudi elemente njegovega dosedanjega dela. Komisija je utemeljila, da je gibljivost aksialnega skeleta dokaj dobro ohranjena in brez pomembnega nevrološkega deficita, gibljivost ostalih sklepov je letom primerna. Zaradi duševnega stanja potrebuje le krajše uvajanje v dela, ki jih pozna in jih je že opravljal. Pri tožniku so potrebne le razbremenitve pri delu, kot jih je nekatere določil tudi hrvaški izvedenski organ, in ni objektivnih razlogov, ki bi strokovno utemeljevali priznanje pridobitne nezmožnosti. Upoštevano je bilo, da tožnik s končano osnovno šolo nima formalne izobrazbe in se je priučil dela monterja centralne kurjave.

16. Zaslišan dr. A.A. je vztrajal pri podani oceni delazmožnosti. Prepričljivo je poudaril, da ocena v bistvenem sledi oceni hrvaškega izvedenskega organa, ki je opisal povsem normalen ortopedski status in da bi lahko še naprej opravljal delo z omejitvami. V medicinski dokumentaciji so tožniku priporočene razbremenitve, ni pa ugotovljena delanezmožnost. Prepričljivo je pojasnil, da je tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in da je zmožen opravljati delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Delazmožnost ni zmanjšana za več kot 50 %, saj je ta kategorija namenjena osebam v procesu poklicne rehabilitacije, da lahko v okviru dikcije svojega dela in delovnih izkušenj zagotovijo ustrezno delo. Poklicna rehabilitacija pri tožniku ni potrebna. Delo monterja centralne kurjave je zelo raznoliko delo, zato ima tožnik, čeprav brez formalne izobrazbe, številna znanja, s katerimi bi z razbremenitvami in brez poklicne rehabilitacije še lahko opravljal številna dela.

Odločitev pritožbenega sodišča

17. Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik do dokončnosti izpodbijane odločbe zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami oziroma je bila delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno stanje ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti iz 3. alineje 60. člena ZPIZ-1. Po prepričljivi oceni Komisije, podani tudi na podlagi razpoložljive delovne in medicinske dokumentacije, je pritožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in je zmožen opravljati fizično nezahtevna dela kot so enostavna finomehanična dela, posluževanje enostavnih strojev, prebiranje, sortiranje, sestavljanje, delo varovanja, kurirska dela in za ta dela ne potrebuje poklicne rehabilitacije. Gre namreč za enostavna dela, ki vključujejo tudi elemente pritožnikovega dosedanjega dela. Pritožbene navedbe v smeri nedoločno ugotovljenega zmanjšanja delovne zmožnosti in neustrezno upoštevanega svojega poklica zato niso utemeljene. Ob končani osnovni šoli in priučitvi za monterja centralne kurjave, v okviru katerega je opravljal tudi fizično nezahtevna dela, je za dela z razbremenitvami sposoben brez poklicne rehabilitacije. Ker gre za enostavna dela, je podana delovna zmožnost za ta dela v svojem poklicu. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bile kot tožnikov svoj poklic upoštevane posamezne faze določenega dela. Kaj takega iz izpodbijane sodbe, niti izvedenskega mnenja, sploh ne izhaja. Ocena invalidnosti pri hrvaškem nosilcu zavarovanja glede na predhodno navedeno pravno podlago za odločitev v zadevi sploh ni pravno relevantna, zato morajo pritožbene navedbe v tej smeri ponovno ostati brezuspešne.

Sodišče prve stopnje je sodno izvedensko mnenje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pojasniti je le še potrebno, da tožnik kot invalid III. kategorije do dokončnosti izpodbijane odločbe 17. 6. 2009 ni dopolnil 63 let starosti in s tem pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Čeprav to za pritožbeno rešitev zadeve pravno ni relevantno, podatki v upravnem spisu16 kažejo, da je tožnik tekom sodnega postopka že izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine.

18. Iz vseh predhodno utemeljenih dejanskih, procesno in materialno pravnih razlogov je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno skleniti še, da tožnik svoje stroške pritožbe krije sam (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 3 Ur. l. RS MP, št. 7-41/1994 (RS, 33/1994). 4 Sklep opr. št. XII Ps 32/2018 z dne 20. 2. 2018. 5 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Psp 382/2011 z dne 15. 12. 2011. 7 XII Ps 1776/2009 z dne 5. 7. 2011. 8 VIII Ips 70/2012 z dne 19. 12.2012. 9 Psp 407/2014 z dne 21. 8. 2014. 10 Ps 3577/2012 z dne 20. 5. 2014. 11 VIII Ips 211/2014 z dne 21. 4. 2015. 12 Up 454/15-16 z dne 20. 12. 2017. 13 Ur. l. RS, št. 71/1997. 14 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 15 Npr. VIII Ips 9/2015, VIII Ips 49/2010. 16 Predhodna pisna informacija z dne 27. 2. 2014.