Jedro

V primeru uporabe določb KPDZD glede odpovedi delovnega razmerja, lahko prične teči odpovedni rok iz 43. člena te pogodbe šele po dokončnosti sklepa o odpovedi delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnice (predlagateljice) na razveljavitev sklepa o odpovedi delovnega razmerja, ki ga je dne 30.6.1992 izdala tožena stranka (druga udeleženka) ter sklepa oziroma pisnega stališča z dne 21.7.1992 obenem z ugotovitvijo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji omogočiti delo ter izplačati vse denarne zahtevke, ki izvirajo iz dela in po delu z obrestmi in stroški postopka.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve, glede pravne presoje pa je sprejelo še dodatno stališče, da v spornem primeru ne gre samo za hujšo kršitev delovne obveznosti, ki naj bi jo tožnica storila glede na določbo 7. alinee 5. točke 40. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, na podlagi katere je bilo tožnici odpovedano delovno razmerje, ampak tudi za zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 100. člena zakona o delovnih razmerjih.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da v tožničinem primeru ne gre za neupravičeno odsotnost z dela in tako ni bilo pogojev za odpoved delovnega razmerja, ki jih določa kolektivna pogodba. Poleg tega pa tožena stranka tudi ni upoštevala odpovednega roka, ki bi ga morala, pa čeprav bi ugotovila, da obstoje pogoji za odpoved delovnega razmerja. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podredno, da zahtevku delno ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo šele po poteku odpovednega roka dne 3.9.1992 in ji je zato tožena stranka dolžna plačati še denarne obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu v preostalem spornem obdobju skupaj s stroški postopka.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe, navajala, da je iz obrazložitve revizije razvidno, da je vložena samo zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je zato nedopustna, poleg tega pa je sodišče pri odločanju uporabilo pravilne določbe materialnega prava. Zato predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže oziroma podredno, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Utemeljeno pa je revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava, na kar sodišče v skladu z določbo 386. člena ZPP pazi tudi po uradni dolžnosti.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91) v 6. točki 100. člena določa, da delavcu s prvim dnem odsotnosti preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo. Na podlagi te zakonske določbe delodajalec, ki je lahko tudi zasebni delodajalec, s sklepom samo ugotovi prenehanje delovnega razmerja, saj odpoved ni potrebna. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Uradni list RS, 26/91) pa v 7. alinei 5. točke 40. člena določa, da lahko delodajalec odpove delavcu delovno razmerje brez poprejšnjega pisnega opomina pred odpovedjo zaradi neopravičenega izostanka z dela, ki traja zaporedoma najmanj tri delovne dni, oziroma s prekinitvijo najmanj pet delovnih dni, v obdobju šestih mesecev. V tem primeru gre za disciplinski ukrep, za katerega veljajo pravila disciplinskega postopka (41. člen KPDZD), pri odločitvi pa je treba upoštevati tudi odpovedne roke, ki jih določa 43. člen KPDZD. Glede na takšno razlago sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo tako v primeru, če se upošteva določbe o prenehanju delovega razmeja po ZDR kot tudi če se upošteva določbe o odpovedi delovega razmerja po KPZDZ.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče poleg pravne podlage, ki sta jo uporabili tožena stranka in prvostopenjsko sodišče (KPDZD), v obrazložitvi svoje odločitve uporabilo še pravno podlago iz ZDR, ki glede na zbrane podatke v spisu, v postopku pri toženi stranki ni bila upoštevana, pa čeprav je res, da bi jo tožena stranka lahko uporabila.

Kljub gornji ugotovitvi - revizijsko sodišče niti ni ugotavljalo, kakšna je bila dejanska podlaga za uporabo določb o prenehanju delovnega razmerja iz ZDR v spornem primeru, če je očitno tožena stranka ves sporni postopek vodila po določbah o odpovedi delovega razmerja, ki jih vsebuje KPDZD, - mora revizijsko sodišče opozoriti na dejstvo, da so bile določbe ZDR zmotno uporabljene. O prenehanju delovnega razmerja po določbi 6. točke 100. člena ZDR namreč lahko govorimo samo v primeru, če delavec neupravičeno izostane z dela in se na delo ne vrne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe drugostopenjskega sodišča pa izhaja, da naj bi tožnica neupravičeno izostala z dela do 3.7.1992, kar naj bi bilo razvidno tudi iz pisne odpovedi tožene stranke. Če se je tožnica takrat vrnila na delo, kar nižji sodišči nista ugotavljali, uporaba 6. točke 100. člena ne bi bila možna, ampak bi bila morda ob izpolnjevanju drugih pogojev možna uporaba 5. točke istega člena, ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se je vrnil na delo.

Glede odpovednega postopka, ki je bil voden po določbah KPDZD, pa revizijsko sodišče lahko soglaša s pravno presojo obeh nižjih sodišč, da je bil postopek, ob ugotovitvi kršitve iz 7. alinee 5. točke 40. člena, vsaj smiselno res voden tako, kot to predvidevajo določbe 41. člena KPDZD in da je bila ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja tudi upravičeno izrečena odpoved delovnega razmerja. Vendar pa pri odločitvi o odpovedi niso bile upoštevane določbe 43. člena KPDZD, ki urejajo odpovedne roke za vse primere prenehanja delovnega razmerja po tej kolektivni pogodbi. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala delovno razmerje z dnem, ko je ta neupravičeno izostala z dela, za kar pa, glede na to, da je bil postopek voden samo iz naslova disciplinske kršitve in po določbah KPDZD, ni imela nobene osnove.

Glede na povedano revizijsko sodišče zaključuje, da nižji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja nista razčistili v takšnem obsegu, da bi bila brez izvedbe dodatnih dokazov možna pravilna odločitev. V primeru uporabe določb KPDZD glede odpovedi delovnega razmerja, lahko prične teči odpovedni rok iz 43. člena te pogodbe šele po dokončnosti sklepa o odpovedi delovnega razmerja, iz spisa pa ni razvidno, kdaj naj bi tožnica prejela stališča tožene stranke do ugovora, ki so sicer datirana z 21.7.1992. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo odločbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP. Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenje (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).