Jedro

Ker je obdobje, za katerega je bilo prosilcu za azil omejeno gibanje, poteklo pred odločitvijo prvostopnega sodišča o njegovi tožbi zoper sklep o omejitvi gibanja, je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja prosilčevega pravnega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 10.5.2006 (1. točka izreka); in tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (2. točka izreka). Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 5. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03, 80/05 - odl. US in 17/06) tožniku kot prosilcu za azil podaljšala omejitev gibanja za en mesec, in sicer od 10.5.2006 do 10.6.2006 (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče navedlo, da glede na to, da je čas podaljšanja omejitve gibanja potekel 10.6.2004 ob 14:25 uri, tožnik nima več pravovarstvenega interesa, da bi sodišče vsebinsko odločalo o njegovi tožbi. Zaradi poteka podaljšanja omejitve gibanja je namreč odločanje sodišča po vsebini nepotrebno, ker se je ukrep iztekel pred odločitvijo sodišča. Zoper prvostopni sklep se tožnik pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da je sodišče sicer s sklepom tožbo zavrglo, pri tem pa je menilo, da je tožniku upravičeno omejeno gibanje, ker zlorablja in zavaja postopek, ter da tožnik za vložitev tožbe ni izkazal pravnega interesa. Ta dejstva pa niso točna, saj je prošnja za azil utemeljena, zaradi česar je tožnik zainteresiran za to, da se ga izpusti na prostost. Ne zavaja in ne zlorablja azilnega postopka. Podan je tudi pravni interes v zadevi, saj mu je bilo gibanje omejeno nezakonito. Zato predlaga, da se pritožba odstopi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije kot pritožbenemu sodišču, ki naj izpodbijano sodbo (pravilno sklep, opomba sodišča) tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče, mora stranka ves čas postopka pred sodiščem izkazovati pravni interes za sodno varstvo, to je pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Ker gre v obravnavanem primeru za spor v zvezi z omejitvijo gibanja v azilnem postopku, in sicer za podaljšanje omejitve gibanja za en mesec (5. odstavek 27. člena ZAzil), kar je bilo v tem primeru odrejeno od 10.5.2006 od 14:25 ure do 10.6.2006 do 14:25 ure, in je ta rok potekel pred izdajo izpodbijanega sklepa prvostopnega sodišča, si tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik z vloženo tožbo svojega pravnega položaja ni mogel izboljšati, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožbo, čeprav je bil ob njeni vložitvi pravni interes še podan (tožbo je namreč prvostopno sodišče prejelo 30.5.2006), zavrglo, ker ob odločanju prvostopnega sodišča pravovarstvene potrebe za tožnika ni bilo več. To pa pomeni, da v času odločanja prvostopnega sodišča izpodbijana odločba tožene stranke očitno ni več posegala v tožnikovo pravico oziroma njegovo neposrednost na zakon oprto korist, kar je po 4. točki 1. odstavka 34. člena ZUS razlog za zavrženje tožbe.

Na drugačno odločitev v stvari ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki so tudi neutemeljene. Ni namreč res, da bi prvostopno sodišče menilo, da je bil tožniku ukrep podaljšanja omejitve gibanja izrečen zakonito, saj tega prvostopno sodišče sploh ni presojalo, ker ni presojalo odločbe tožene stranke po vsebini, temveč je tožnikovo tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki 1. odstavka 34. člena ZUS ob predhodnem preizkusu tožbe. Na drugačno odločitev v stvari tudi ne more vplivati tožnikov zahtevek za priznanje azila v Republiki Sloveniji, saj odločitev glede azila ni odvisna od odločitve glede omejitve gibanja, pa čeprav gre za omejitev gibanja v azilnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.