Jedro

Proti oškodovancu, ki ni stranka zavarovalne pogodbe, zavarovalnica z ugovorom o nameščeni prometni nesreči lahko uspe le, če dokaže vnaprejšnji dogovor med voznikom in sopotnikom za tako nesrečo, oziroma sopotnikovo namerno sodelovanje pri prirejanju nesreče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 22. 10. 2004 v višini 2,013.200,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravdne stroške tožene stranke 949,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki. Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da se je prometna nesreča zgodila tako, kot je zatrjeval. 2. Proti sodbi je vložila pritožbo tožeča stranka. Tukajšnje sodišče jo je že enkrat obravnavalo, ji ugodilo in z vmesno sodbo spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke in zadevo vrnilo prvemu sodišču v nadaljnje odločanje še o višini tožbenega zahtevka. Navedena odločitev je bila v revizijskem postopku razveljavljena (sklep VS RS, II Ips 145/2011 z dne 23. 06. 2011) in zadeva vrnjena tukajšnjemu sodišču v novo sojenje. Zato je treba o pritožbi tožeče stranke ponovno odločati.

3. Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), predlaga spremembo sodbe z ugotovitvijo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. V zvezi z izkazanostjo škodnega dogodka z javno listino (policijski zapisnik) so podane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 224. členom ZPP in sedmim členom istega zakona. Policijski zapisnik je bil v spisu, tožena stranka se je nanj sklicevala, sodišče pa bi moralo pri ugotavljanju dejanskega stanja izhajati iz njega. Na toženi in ne tožeči stranki je bilo dokazno breme, da zapisano v javni listini ne drži. Tožnik je v postopku zatrjeval le, da je bil 22. 09. 2004 udeležen v prometni nesreči, v kateri je utrpel telesno poškodbo, kar je dokazal s policijskim zapisnikom in medicinsko dokumentacijo o poškodbi. Zato bi moralo sodišče njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Teh sicer izvedenih dokazov pa sodišče ni ocenilo oziroma jih je ocenilo zmotno. Zgolj ugotovitev, da vse poškodbe na vozilih niso nastale v tem dogodku, ne zadošča za izključitev toženkine odškodninske odgovornosti. Nasproten zaključek sodišča je napačen oziroma vsaj preuranjen. Nekritično se je oprlo na mnenje izvedenca K. in ga napačno apliciralo. Njegova postavitev je bila v nasprotju z 254. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost celotne sodbe (relativna kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP). Ni prepričljivih razlogov o zavrnitvi mnenja prvega izvedenca dr. B. (kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ugotovitve o izpovedbah prič v zvezi z zaviranjem so protispisne (kar je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravilno je mnenje dr. B.. Ugotovil je celotno dinamiko dogajanja pred trčenjem in po njem in pojasnil s strani tožene stranke zatrjevano, a le navidezno, neujemanje poškodb na obeh vozilih. Zaradi napačne presoje listin v spisu (fotografij) in izpovedb prič (D. V.) mu sodišče ni sledilo. Bistveno pa je, da je tudi izvedenec K. potrdil trčenje med obema voziloma. Zaradi napačnih izhodišč ni ugotavljalo ostalih pravno relevantnih dejstev – ali se je tožnik v ugotovljenem trčenju poškodoval. Vprašanje vzročne zveze med trčenjem in zatrjevanimi poškodbami je rezervirano za izvedenca medicinske stroke. Ker ga sodišče ni postavilo niti ni ocenilo medicinske dokumentacije, je s kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tožniku tudi odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in kršilo njegovo ustavno pravico do poštenega sojenja. Sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje pri ocenjevanju mnenja izvedenca K., ki je tudi sicer nepopolno in neuporabno, ker temelji le na izpovedbah, ne pa na izračunih kot mnenje dr. B..

4. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnik z direktno tožbo od tožene stranke kot zavarovalnice zahteva odškodnino za nematerialno in z njo povezano materialno škodo zaradi telesnih poškodb, za katere trdi, da jih je utrpel v prometni nesreči 22. 09. 2004 med dvema motornima vozila, in sicer kot sopotnik v vozilu D. V., ki je po njegovih trditvah povzročil prometno nesrečo in ki je imel obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti sklenjeno pri toženi stranki. Tožena stranka se brani z ugovorom, da je šlo za nameščeno prometno nesrečo z namenom potencirati poškodbe na obeh vozilih in za prikazovanje telesnih poškodb, češ da se telesne poškodbe na obeh vozilih ne ujemajo in da zatrjevane telesne poškodbe glede na intenzivnost poškodb na vozilih niso mogle nastati.

7. Za škodo, ki jo v nesreči dveh motornih vozil utrpijo drugi, kar je v obravnavanem primeru tožnik kot sopotnik v enem od v prometni nesreči udeleženih vozil, solidarno odgovarjata imetnika udeleženih vozil (četrti odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Tožena stranka kot zavarovalnica za svojega zavarovanca direktno odgovarja tretjim osebam kot oškodovancem za škodo, ki jim je nastala zaradi dogodka, za katerega sicer odgovarja njen zavarovanec (direktna tožba, kot jo urejata 965. člen OZ in 20. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP). Oškodovanec mora v takem primeru dokazati, da je do nesreče prišlo in da mu je v njej nastala škoda.

8. Kot pravilno opozarja pritožnik, je prvo sodišče ugotovilo, da se je prometna nesreča zgodila in da sta obravnavani vozili v njej trčili. To izhaja iz policijskega zapisnika, ki je v spisu in tudi iz obeh izvedeniških mnenj, ki jih je sodišče pridobilo in obravnavalo v sodnem postopku. Ob takih ugotovitvah je pri ugotavljanju relevantnih dejstev ostalo na pol poti. Tožbeni zahtevek je namreč zavrnilo že zgolj po ugotovitvi, da se vse poškodbe na vozilih ne ujemajo. Pri tem se je naslonilo na izvedeniško mnenje drugega v pravdi postavljenega izvedenca – izvedenca K., potem ko je prosto ocenilo, da je kljub ugotovljenemu razhajanju s prvim izvedencem – dr. B. – njegovo mnenje prepričljivejše. Drži pritožbena graja, da razlogov za postavitev novega izvedenca ni bilo. Mnenje dr. B. je bilo jasno, strokovno argumentirano in popolno, saj je odgovoril tudi na pripombe tožene stranke. Samo nestrinjanje tožene stranke z njegovimi ugotovitvami ne zadošča za postavitev drugega izvedenca. Prav tako drži, da sodišče ni navedlo prepričljivih razlogov, zakaj je v postopek pritegnilo še izvedenca K.. Tudi ugotovljenih neskladij med izvedenskima mnenjema o spornih dejstvih glede nastanka vseh poškodb na udeleženih vozilih ni odpravljalo z njunim zaslišanjem, kot to predvideva 254. člen ZPP in kar bi zaradi ugotovljenih razlik lahko oziroma moralo opraviti tudi brez pobude strank. Vendar se pritožnik na omenjene kršitve pravila 254. člena ZPP pri dokazovanju z izvedencem oziroma relativno procesno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP sklicuje prepozno. Na prvi stopnji je namreč ni uveljavljal, tega pa v pritožbi ne opraviči, zato je ni mogoče več upoštevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Vendar je sodba v tem delu obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Pritožniku je treba namreč pritrditi, da sta izvedeniški mnenji nepopolno ocenjeni in se zato nakazuje, da je tudi dokazna ocena o možnosti nastanka vseh poškodb na vozilih v vtoževanem škodnem dogodku nepopolna oziroma zmotna. Kot pravilno opozarja pritožba, je izvedenec K. pri ocenjevanju možnosti nastanka poškodb na vozilih izhajal le iz izpovedb udeležencev, ki so lahko nezanesljive, predvsem pa niso bile upoštevane v celoti. Pritožba ima prav, da je o zaviranju, ki ga izvedenec ni upošteval, izpovedoval voznik D. V.. Po drugi strani pa se izvedenec K. ni opredelil do fotografij kraja prometne nezgode, kar je po pravilnih opozorilih pritožbe izvedenec B. storil in izrecno opozoril na njih opazne materialne dokaze o trčenju (primerjaj list. št. 39). Tudi sodišče se do fotografij v spisu in ugotovitev dr. B. o materialnih sledeh trčenja ni opredelilo. Razlogi, s katerimi je zavrnilo njegovo izvedeniško mnenje, pa niso prepričljivi in popolni.

9. Ob nadaljnji ugotovitvi prvega sodišča, da je do določenega trčenja med vozili vendarle prišlo, pa sam obseg poškodb na vozilih v obravnavanem primeru niti ni pravno odločilen. Odločitev prvega sodišča, ki je zgolj na tej podlagi (neujemanja poškodb na vozilih) zavrnilo tožbeni zahtevek, češ da tožnik ni dokazal, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval, je napačna oz. vsaj preuranjena. Pritrditi je treba pritožbi, da ni ugotovilo vseh pravno relevantnih okoliščin o nastanku škodnega dogodka in o tožnikovi škodi, pa tudi o odgovornosti tožene stranke zanjo ne. Tožnik je bil dolžan dokazati, da je do trčenja prišlo, (kar je prvo sodišče že ugotovilo) in da se je prav v njem poškodoval oziroma utrpel škodo. Slednjo je dokazoval z medicinsko dokumentacijo o svojih poškodbah in z izvedeniškim mnenjem medicinske stroke. Tega pa sodišče ni izvedlo (dokaza z izvedencem) oziroma sploh ni ocenjevalo (medicinske dokumentacije). Tako je ostalo povsem neugotovljeno dejansko stanje o tem, ali se je tožnik v ugotovljenem trčenju poškodoval oziroma v njem utrpel zatrjevano škodo.

10. Zlasti pa je ostalo nepopolno ugotovljeno, ali mu tožena stranka zanjo kot oškodovancu za svojega zavarovanca na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti tudi odgovarja. Tožena stranka je v zvezi s tem trdila, da je šlo za nameščeno prometno nesrečo z namenom prikazovanja telesnih poškodb. Tudi upoštevaje pravno podlago, na katero opozarja Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 145/2011 (944. člen OZ), bi morala po prepričanju pritožbenega sodišča dokazati, da je prav tožnik sam kot sopotnik v enem od udeleženih vozil namenoma ali s prevaro, torej aktivno oziroma zavestno in hote, sodeloval pri prirejanju prometne nezgode. Po sedmem členu ZOZP kot specialnem predpisu, ki ureja obvezno zavarovanje o avtomobilski odgovornosti, zavarovalnica proti oškodovancem, ki niso stranke zavarovalne pogodbe, ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojim zavarovancem, ker ti ne ravnajo po zakonu ali zavarovalnih pogojih. Torej se v odnosu do oškodovanca tudi ne more sklicevati zgolj na morebitni dogovor o namerno povzročeni nesreči, sklenjen med obema voznikoma udeleženih vozil. Če sopotniki v udeleženih vozilih za dogovor voznikov ne vedo oziroma pri njem zavestno ne sodelujejo in s tem ne privolijo v škodo, ki jim v taki nezgodi nastane, naklepno ravnanje voznikov udeleženih vozil zavarovalnice ne razbremeni odgovornosti, da jim za svoje zavarovance povrne odškodnino za utrpljeno škodo. Proti oškodovancu, ki ni stranka zavarovalne pogodbe, zavarovalnica z ugovorom o nameščeni prometni nesreči lahko uspe le, če dokaže vnaprejšnji dogovor med voznikom in sopotnikom za tako nesrečo, oziroma sopotnikovo namerno sodelovanje pri prirejanju nesreče. To izhaja tako iz pravnih pravil 944. člena OZ in 140. člena OZ, kakor iz stališč sodne prakse (primerjaj sklep VSL II Cp 2868/2006 z dne 26. 07. 2006). Sodba pa tudi o teh pravno relevantnih dejstvih nima nikakršnih razlogov in jih sodišče tudi ni ugotavljalo.

11. Iz navedenih razlogov je bilo treba zato izpodbijano sodbo razveljaviti in jo vrniti v novo sojenje prvemu sodišču (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP). Gre za sklop dejanskih okoliščin, ki jih pritožbeno sodišče ne more prvič uveljavljati samo, ker bi s tem strankam odvzelo pravico do pravnega sredstva. Pa tudi ugotovljenih procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi njene narave ne more odpraviti samo. Zato jih bo moralo odpraviti v ponovljenem postopku prvo sodišče in v njem dopolniti dokazni postopek tako, da bo z izvedencem medicinske stroke ugotovilo, ali je tožnik v ugotovljenem trčenju lahko utrpel zatrjevane telesne poškodbe. Upoštevaje pravila o dokaznem bremenu naj nato ponovno celovito in popolno oceni celotno zbrano dokazno gradivo in ugotovi vsa zgoraj nakazana pravno relevantna dejstva. Nato naj o zadevi ponovno odloči in svojo odločitev jasno in popolno obrazloži. 12. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.