Jedro

V okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče upoštevalo zlasti dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu kar 4 leta in pol, da je trpel glavobole in jih bo tudi še v bodoče, da je v času zdravljenja jemal številna zdravila, nekatere pa mora zaradi obvladovanja anksiozne in depresivne motnje jemati še sedaj. Zato je dosojeno odškodnine iz tega naslova zvišalo na 5.000,00 EUR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se znesek 6.000,00 EUR (1. točka izreka) nadomesti z zneskom 12.000,00 EUR, znesek 1.652,53 EUR (2. točka izreka) pa z zneskom 2.090,56 EUR.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 115,12 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje in mu povrne stroške pravdnega postopka v višini 1.652,53 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišču druge stopnje pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izpodbija zaključek sodišča, da je kakorkoli soodgovoren za nastalo nesrečo, saj je tožena stranka dolga leta dopuščala, da se rezervoarji čistijo s toluenom in ne z vodo, v konkretnem primeru pa je bilo takšno ravnanje tožniku celo odrejeno. Tudi odškodnina je odmerjena prenizko. Tožnik je v posledici nezgode invalid III. kategorije, samo zdravljenje je bilo dolgotrajno, še danes pa uživa številna zdravila. Odškodnina za prestani strah je skromna, upoštevajoč zlasti sekundarni strah za izid zdravljenja. V zadostni meri niso upoštevane niti ugotovljene okoliščine v okviru odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnikova delovna zmožnost bistveno okrnjena.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično napačne dokazne ocene ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbija temelj odškodninske odgovornosti in posledično priznano odškodnino ter stroške postopka. Ocenjuje, da je bila tožnikova trditvena podlaga glede opustitve varnostnih ukrepov pavšalna in kot taka nezadostna. Tožnik ni pojasnil, kateri varnostni ukrepi so bili kršeni, pač pa je zatrjeval le, da je delal po navodilih delodajalca. V kolikor bi pritožbeno sodišče presodilo, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke ustrezna, pa meni, da ni podana nikakršna odgovornost njenega zavarovanca za škodni dogodek, saj je šlo za izkušenega delavca, ki je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, takšno delo je že večkrat opravljal, povsem jasno pa je tudi, da delodajalec ne more ves čas nadzorovati vseh svojih delavcev. Glede na navedene ugovore predlaga, da višjestopenjsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišu prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Trditvena podlaga tožeče stranke je bila resda skopa, vendar zadostna, da je sodišče lahko presojalo zatrjevano krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR). V tožbi se tožnik namreč sklicuje tudi na prijavo poškodbe pri delu z dne 30.11.2000 ter na zahtevo za plačilo odškodnine z dne 20.8.2001 in je tako iz celotne trditvene podlage mogoče razbrati, da tožnik zavarovancu tožene stranke očita kršitev varnostnih ukrepov v zvezi z nedovoljeno uporabo toluena pri čiščenju rezervoarjev z barvo. Po drugi strani pa je tudi tožena stranka, gledano strogo formalno, šele v pritožbi ugovarjala nezadostnost trditev v smeri konkretizacije kršenih varnostnih ukrepov, medtem ko se je v postopku na prvi stopnji branila le z ugovorom, da gre odgovornost za nastalo nezgodo v celoti pripisati tožniku. Očitana kršitev 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) tako ni podana.

Sodišče druge stopnje se sicer pridružuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da tožniku čiščenje s topilom ni bilo odrejeno, temveč se je tega lotil sam in so zato pritožbena izvajanja v obravnavani smeri neutemeljena. Pravilno je tudi presodilo, da sta za nastalo nezgodo odgovorni obe stranki. Drži, da se je tožnik sam odločil za čiščenje s toluenom in ne z uporabo vode ter strgala, kljub temu, da je bil s prepovedjo uporabe topila seznanjen in je imel opravljen izpit iz varnosti pri delu, vendar pa sta priči S. in K. izpovedala, da so delavci za čiščenje večkrat uporabljali toluen, saj se je tako proces pospešil, priča K., ki je bil tedaj vodja skupine delavcev, pa je celo izpovedal, da čiščenje z vodo ni učinkovito in da včasih enostavno ne gre drugače, kot da si delavci pomagajo s topilom. Oba sta tudi izpovedala, da so nadrejeni vedeli za nepravilen način čiščenja, pa se nikoli ni zgodilo, da bi jim to preprečili oziroma onemogočili, delavcem je bil toluen celo prosto dostopen. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je večji del odgovornosti (60%) za škodni dogodek pripisati zavarovancu tožene stranke (za katerega tožena stranka odgovarja na podlagi 940. člena ZOR).

Sodišče druge stopnje pa je delno poseglo v višino dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. člen ZOR), in sicer v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (prim. tudi II Ips 129/92 in II Ips 260/95). V okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je upoštevalo zlasti dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu kar 4 leta in pol, da je trpel glavobole in jih bo tudi še v bodoče (glede na izvedeniško mnenje dr. T.), da je v času zdravljenja jemal številna zdravila, nekatere pa mora, zaradi obvladovanja anksiozne in depresivne motnje, jemati še sedaj. Zato je dosojeno odškodnine iz tega naslova zvišalo na 5.000,00 EUR. V odškodnino za prestani strah ni poseglo, saj tožnik primarnega strahu zaradi izgube zavesti ni doživel, odškodnina v višini 1.000,00 EUR za sekundarni strah za izid zdravljenja pa je primerna, ker so bile po oceni pulomologinje M. okvare centralnega živčevja kratkotrajne in se je tako zdravstveno stanje tožnika vendarle relativno hitro stabiliziralo. Tožnik tudi sicer ne izpoveduje o resnejšem strahu za svoje zdravje. Pač pa je pritožbeno sodišče zvišalo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in sicer na 14.000,00 EUR. Pri tem je kot odločilno upoštevalo, da je tožnik v posledici škodnega dogodka invalid III. kategorije s 50% delovno zmožnostjo, da ima težave tako na čustvenem kot razpoloženjskem področju (nestrpnost, vzkipljivost, neobvladovanje čustev), težave s spominom in koncentracijo, je naglušen, poleg tega pa se še sedaj zdravi tudi za depresijo. Celotna odškodnina je bila tako zvišana na 20.000,00 EUR, tožniku pa gre, upoštevajoč 60% sokrivdo tožene stranke, 12.000,00 EUR. Sodišče je s tem ostalo tudi v okviru ugovora tožene stranke glede višine zavarovalne vsote, ki znaša 40.060,09 EUR (prej 9.600.000,00 SIT).

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 5. alineje 358. člena ZPP, posledično pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP spremenjen tudi stroškovni izrek. Sodišče se v odsotnosti pritožb v odmero stroškov ni spuščalo in je v tem delu sledilo sodišču prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo 7.346,94 EUR, toženi stranki pa 1.413,70 EUR pravdnih stroškov. Tožnik je glede na zvišano odškodnino po temelju uspel s 60%, z višino pa v 20%, skupaj tako s 40% zahtevka in tako mu gredo pravdni stroški v višini 2.938,78 EUR. Tožena stranka je v pravdi uspela v 60% in ji gre 848,22 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 2.090,56 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Ker je tožnik s pritožbo uspel z 19% (v pritožbi je bilo spornih še 52,420,96 EUR), mu mora tožena stranka povrniti še 115,12 EUR pritožbenih stroškov, pri čemer je sodišče tožniku priznalo 1.100 odvetniških točk za sestavo pritožbe in 20% DDV na odvetniške storitve.