Jedro

Tožnik dejanskega stanja glede zakonitosti pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja ni izpodbijal. Odvajanje odplak in meteorskih vod pa je predmet pravdnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 16.3.1993, s katero je bila tožnikovemu sosedu dovoljena sprememba namembnosti gospodarskega poslopja v trgovino in sobe za prenočišče na parc. št. 28. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da so za izdajo lokacijskega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji po 22. in 23. členu zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72, 8/78) v zvezi z 82. in 85. členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93). Lokacijsko dovoljenje je skladno z urbanističnim redom v občini (Uradni list SRS, št. 12/85, 9/87), ta red je v skladu z družbenim planom občine. Ugovori mejašev in sosedov se ne nanašajo na kršitev predpisov in javnopravnih koristi. Ugovorov v zvezi z zamakanjem tožena stranka ni mogla upoštevati, ker bo po lokacijskem dovoljenju odvodnjavanje izvedeno tako, da ne bi smelo povzročati zamakanja. Če je zamakanje posledica podtalnih voda, kot trdi investitor, tedaj objekt in sprememba namembnosti na takšno stanje ne vplivata.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Prvostopni upravni organ je svojo odločitev oprl na mnenje izvedenca, ki pa ga je investitor pridobil mimo upravnega postopka. Tožnikov zastopnik ni bil vabljen na lokacijski ogled, kar je huda kršitev postopka. To velja predvsem za ogled na kraju samem dne 3.9.1992. Ustna obravnava je bila razpisana na sedežu organa, čeprav bi zaradi zamakanja tožnikove hiše bilo treba opraviti ogled. Zaključek tožene stranke, da ni dokazano zamakanje iz investitorjevih objektov, je preuranjen, ker pravda še ni končana, prvostopna civilna sodba pa je bila razveljavljena. Tožnik se boji novogradnje, ker bo prišlo zaradi večje porabe vode in večjih odplak v novi stavbi do še večjega zamakanja. Zaradi zamakanja nastaja na zahodni strani tožnikove hiše velika škoda. Spalnice zato ni mogoče uporabljati.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala zavrnitev tožbe.

Prizadeta stranka je navajala, da bo z gradnjo novega objekta zagotovljena takšna izvedba odvajanja meteorskih vod in fekalij, da ne bo prišlo do zamakanja in je takšna gradnja lahko tožniku le v korist. Tožba ni utemeljena Prvostopni upravni organ in tožena stranka sta odločbi oprla na 82. in 85. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki v 1. odstavku določa, da se lokacijski postopki, ki temeljijo na zazidalnih načrtih in urbanističnih redih v skladu z 82. členom zakona vodijo po določbah zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72, 8/78 - ZUPl). Po navedenem zakonu se lokacijsko dovoljenje izda, če so izpolnjeni pogoji določeni v 22. in 23. členu zakona. Kateri pogoji so to, je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeno. Tožnik dejanskega stanja glede zakonskih pogojev za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja ne izpodbija in v tožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da sporna lokacija ni v skladu z urbanističnim redom in predpisanimi soglasji. Z ugovori, ki jih tožnik navaja, v tem upravnem sporu ne more uspeti. Predmet presoje tega upravnega spora je tisti del lokacijskega dovoljenja z dne 16.3.1993 in izpodbijane odločbe, ki se nanašata na odvajanje meteornih vod in odplak z zemljišča investitorja na zemljišče tožnika. Glede na trditve tožnika, da vode z zemljišča investitorja odtekajo v njegovo klet, je za odločitev pomembno, ali je lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z urbanističnem redu v občini (Uradni list SRS, št. 12/85, 9/87). Ta v 5. in 7. točki 10. člena določa priključitev hišne kanalizacije na javno kanalizacijo, v primeru, da kanalizacija v kraju ni urejena, mora imeti nov objekt izdelano greznico na praznjenje. Glede tega so v lokacijskem dovoljenju določeni pogoji v skladu z mnenjem sanitarnega inšpektorja. Ta je v mnenju z dne 18.12.1991 med drugim navedel, da je za odpadne in fekalne vode treba zgraditi pravilno dimenzionirano greznico, na streho pa namestiti snegobrane in žlebove. Takšno mnenje je na obravnavi z dne 3.9.1992, na kateri je bil tudi tožnik, podrobno obrazložila sanitarna inšpektorica. Navedla je še, da je bilo ob ogledu ugotovljeno, da ob pravilni izgradnji kanalizacije za fekalne in meteorne vode ne bo moglo priti do negativnih vplivov vode na zemljišče oziroma stavbo last tožnika, ki je oddaljena okrog 17 metrov. Ob lokacijskem ogledu je bil predložen tudi projekt, iz katerega je razvidno, da bo zgrajena troprekatna greznica brez odtoka, meteorne vode pa bodo speljane v ponikovalnico. Te bodo lahko speljane v kanal, to je v vaško kanalizacijo. Lokacijsko dovoljenje je bilo izdano v skladu z navedenim mnenjem sanitarnega inšpektorja in v skladu s predpisi, ki urejajo izdajo lokacijskega dovoljenja. Sodišče zato ugovorov tožnika o odplakah, ki so dejansko predmet pravdnega postopka med njim in investitorjem, ni moglo upoštevati. Ni pa moglo vplivati na odločitev o stvari, če se prvostopni organ sklicuje tudi na mnenje izvedenca, danega v pravdni zadevi pri enoti temeljnegam sodišča. Na lokacijskem ogledu dne 3.9.1992 je bil tožnik prisoten. Zapisnik je podpisal. Podpisal je tudi zapis, da mu je bil zapisnik prebran in da nanj nima pripomb. To, da ni bil na narok vabljen tožnikov zastopnik, je bila sicer pomanjkljivost v postopku, vendar ne gre za takšno pomanjkljivost, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari. Druge navedbe v pritožbi se ne nanašajo na predmet tega spora, zato jih sodišče ni moglo upoštevati.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ št. 4/77, 60/77) v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona.