Jedro

Ob izselitvi imetnika stanovanjske pravice imajo uporabniki stanovanja pravice, kot da bi imetnik stanovanjske pravice umrl ob pogoju, da so najmanj dve leti živeli skupaj z imetnikom, preden je nehal uporabljati stanovanje. Po preteku dveh let je stanodajalec izgubil pravico zahtevati izselitev po čl. 18/5 ZSR. To je imelo za posledico, da je uporabnik pridobil pravice, ki so bile po načinu in obsegu enake stanovanjski pravici.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2. izreka in v odločitvi o stroških (točka 3., 4. in 5. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženi stranki dolžni izprazniti dvosobno stanovanje v izmeri 70,60 m2 v podstrešju hiše Š. ul. 14, v kraju L., vseh oseb in predmetov, se iz njega izseliti in ga izročiti tožeči stranki. Hkrati je sodišče ugodilo zahtevku tožene stranke iz njene nasprotne tožbe ter razsodilo, da je tožeča stranka Mestna občina Ljubljana kot lastnik stanovanja dolžna skleniti s toženo stranko O. Š. kot najemnikom, najemno pogodbo, kot izhaja iz izreka sodbe. Obenem je sodišče odločilo, da mora tožeča stranka Mestna občina Ljubljana povrniti toženi stranki njune pravdne stroške v znesku 111.716,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.1998 do plačila ter da tožeča stranka in stranska intervenientka nosita sama svoje stroške.

Proti navedeni sodbi sta se pritožili tožeča stranka ter stranska intervenientka in obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožeča stranka v pritožbi predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in zavrne tožbeni zahtevek tožene stranke, ali pa naj podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bilo s pravnomočno delno odločbo Sekretariata za urejanje prostora Občine Ljubljana Center št. 362-533/92-07/AN-MS z dne 13.4.1993 in popravljeno s sklepom z dne 12.5.1993, odločeno, da se sporno stanovanje vrne v last F. R. Denacionalizacijski postopek je bil končan konec leta 1997. Zato se nasprotna tožba ne more glasiti na tožečo stranko, ker ta ni lastnik spornega stanovanja in sodbe pod točko 2. tudi ne more izvršiti. Dalje pritožba poudarja, da sodna poravnava z dne 5.5.1987 pod opr. št. VI P 516/84 ne vsebuje določila, da stanovanjsko pravico na spornem stanovanju pridobi prvotožena stranka. Sam toženec je izpovedal, da sta z bivšo ženo sporno stanovanje razdelila na dve enoti in da je bivša žena po odselitvi občasno še prihajala v svojo stanovanjsko enoto. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, od kdaj naj bi začel teči prekluzivni dveletni rok. Tudi če bi toženec stanovanjsko pravico pridobil na originarni način, pa ta ne more trajati večno. Stanovanjski zakon jo je ukinil, stanovanjska pravica je zato lahko trajala le še do sklenitve najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo tožeči stranki sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas. Lastnik namreč ni dolžan skleniti najemne pogodbe v primeru nedograjene stanovanjske hiše pa lahko sklene najemno pogodbo za določen čas in odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe. Oba toženca sta se sklicevala na vojni v BiH ter na preživljanje sester, kar pravno ni upoštevno. Drugotoženka se je ob navajanju pomanjkanja denarja razburila, da ne misli prodati hiše in da bo najbrž treba dobiti kakšne kredite za dograditev hiše, preje pa jih toženca nista najela. Po oceni tožeče stranke bi toženca v 12. letih prav gotovo lahko (s pomočjo kreditov) v svoji stanovanjski hiši uredila primerno stanovanje, zato lastnik spornega stanovanja ni dolžan skleniti najemne pogodbe niti za določen čas, sploh pa ne za nedoločen čas.

Stranska intervenientka na strani tožeče stranke F. R. v pritožbi predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da pravdni postopek teče že več kot štiri leta, sodišče pa mora po uradni dolžnosti paziti, ali je podana legitimacija na aktivni in pasivni strani. Ugotoviti bi moralo, v kakšni fazi je denacionalizacijski postopek in ali je tožeča stranka še uporabnica spornega stanovanja v družbeni lastnini, ali ne. Z odločbo upravne enote Ljubljana, Izpostava Center z dne 11.11.1997 je bilo pritožnici vrnjeno podržavljeno premoženje, med ostalim tudi dvosobno stanovanje na podstrešju v izmeri 72,60 m2, glede katerega naj bi bila uporabnica I. Š. Odločba je postala pravnomočna 3.12.1997 in je bila poslana v izvedbo zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani. Pri vl.št. 35 k.o. Š. je glede tega vpisana plomba dn.št. 15095/97, 7870/98. Po pravnomočni odločbi o denacionalizaciji je pritožnica torej lastnica spornega podstrešnega stanovanja, ker pa sama vknjižba v zemljiški knjigi še ni bila izvedena, pritožnica v pravdi teh podatkov še ni navajala. Po čl. 195 ZPP odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istimi strankami ne bi dokončala, zato tožeča stranka ni spreminjala tožbe.

Za odločitev o sklenitvi najemne pogodbe za stanovanje pa je vprašanje lastništva dvosobnega podstrešnega stanovanja pomembno. Ker je prvotoženec z nasprotno tožbo uveljavljal zahtevo za sklenitev najemne pogodbe z MOL kot lastnico spornega stanovanja, Mestna občina Ljubljana pa ni več lastnica spornega stanovanja in tudi ni bila v času izdaje izpodbijane sodbe, je tožbeni zahtevek v tem pogledu neutemeljen in bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti.

Pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke sta delno utemeljeni, in sicer v spodaj navedenem obsegu.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podani. Pritožnici nista obrazložili konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Kolikor se pritožbi nanašata na zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, tudi nista podana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da toženec biva v spornem stanovanju že od leta 1976 daljeđ Najprej je v tem stanovanju živel z ženo I. Š., ki je bila tudi imetnica stanovanjske pravice, po razvezi zakonske zveze pa se je toženec poročil z M. Š. O. Š. in njegova bivša žena I. Š. sta se glede stanovanjske pravice sporazumela s sodno poravnavo 4.5.1987, iz katere med drugim izhaja, da je bilo I. Š. dodeljeno solidarnostno stanovanje in ima urejeno stanovanjsko vprašanje ter nima nobenih zahtevkov več iz naslova urejanja stanovanjske pravice na spornem stanovanju Š. ul. 14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je toženec v obravnavanem primeru pridobil enak položaj, kot so ga imeli imetniki stanovanjske pravice ter nedvomno stanovanja ne zaseda nezakonito.

Tožeča stranka namreč od toženca ni zahtevala izselitve v skladu z 19. in 18. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih v dveh letih po tem, ko je imetnik stanovanjske pravice trajno prenehal uporabljati stanovanje. Po preteku dveh let je stanodajalec izgubil to pravico.

To pa je imelo za posledico, da je uporabnik pridobil pravice, ki so bile po vsebini in obsegu enake stanovanjski pravici. Zakon o stanovanjskih razmerjih ni posebej urejal tega položaja, ni pa glede na svojo kogentnost dopuščal novih pravnih kategorij. Zato je sodna praksa sprejela rešitev, po kateri so osebe, ki jih zaradi preteka prekluzivnih rokov stanodajalec ni mogel več izseliti, pridobile stanovanjsko pravico. To velja tudi za toženca. To pomeni, da je ob uveljavitvi stanovanjskega zakona veljal za imetnika stanovanjske pravice, saj se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje dveletni rok iztekel precej pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona (19.10.1991).

Glede na nasprotna pritožbena izvajanja tožeče stranke sodišče druge stopnje pripominja, da je toženec, zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 23.5.1998, med drugim izpovedal, da sta si z bivšo ženo sicer pregradila stanovanje pred njeno odselitivijo v dve enoti, ter da je po odselitvi razvezana žena še občasno prihajala nazaj v svojo stanovanjsko enoto, vendar pa je toženec tudi drugi del stanovanja nato priključil svojemu delu. V sporno stanovanje je namreč veliko investiral in ga adaptiral. V skladu z določilom 60. čl. ZSR je stanodajalec lahko odpovedal stanovanjsko razmerje imetniku stanovanjske pravice, ki je imel v lastnini prazno družinsko stanovanjsko hišo ali stanovanje kot posamezen del stavbe, če je to stanovanje primerno. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženca konec leta 1991 nista razpolagala s sredstvi, s katerimi bi lahko dogradila hišo tako, da bi se vanjo lahko vselila. Ker tožeča stranka ni bila pripravljena dokazovati tega, v kolikšnem času bi toženca bila sposobna dograditi hišo, sodišče prve stopnje ni moglo ugotavljati, koliko časa jima bo za to potrebno, da bi se nato lahko določil čas, za katerega bi se sklenila najemna pogodba. Ob takem stanju, in ko sodišče prve stopnje tudi ni opravilo ogleda sporne hiše in se je zadovoljilo le z dvema starima fotografijama hiše v gradnji, pa je po mnenju pritožbenega sodišča ostalo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno, v posledici česar ima pritožbeno sodišče resne pomisleke o pravilni uporabi materialnega prava. Po določilu drugega odst. 148. čl. Stanovanjskega zakona lahko lastnik z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi stanovanjsko hišo ali kupuje stanovanje, izjemoma sklene najemno pogodbo za določen čas in odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe. Po določilu prvega odst. 352. čl. ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko predlaga nove dokaze pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. To sta storila v pritožbah tožeča stranka ter stranska intervenientkađ Sodišče prve stopnje bo moralo zato v ponovljenem postopku preveriti pritožbene trditve ter v ta namen izvesti dokaze, ki jih predlagata pritožnika, zlasti v smeri lastništva spornega stanovanja glede na tožbeni zahtevek, kot ga uveljavljata toženca z nasprotno tožbo proti tožeči stranki. Šele potem, ko bo sodišče znova skrbno in kritično ocenilo vse izvedene dokaze, bo lahko pravilno odločilo o zahtevku tožene stranke.

Ker je delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, o katerih bo moralo odločiti sodišče ponovno, v skladu z doseženim uspehom strank v postopku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu četrtega odst. 166. čl. ZPP.