Jedro

Tožnik je s tožbo uveljavljal plačilo razlike v plači med izplačano plačo in plačo za delo, ki naj bi ga dejansko opravljal. Ker gre za denarni zahtevek, je dopustno neposredno sodno varstvo pred pristojnim sodiščem, čeprav je bil tožnik zaposlen v vojski. ZObr namreč ne vsebuje specialnih določb za uveljavljanje denarnih terjatev, dvostopenjsko uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu pa je predpisano le za nedenarne terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 17. 12. 2007 in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 290,27 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo tožbo, češ da je vložena prepozno, oziroma po preteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe zaradi takoimenovanega molka organa. Tožnik namreč vtožuje razliko v plači med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo moral prejemati za opravljanje dolžnosti vojaka II - strežača PM. Gre za čisto denarno terjatev, zato v tem primeru ne veljajo določbe Zakona o obrambi (ZObr-UPB1, Ur. l. RS, št. 103/2004), na katere se sicer sklicuje tožena stranka. Tožnik pri uveljavljanju denarnih terjatev ni vezan na postopke in roke, ki jih določa ZObr-UPB1, ampak lahko tovrstne terjatve uveljavlja neposredno pred sodiščem. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe bi bila pravilna, v kolikor bi tožnik uveljavljal druge pravice iz delovnega razmerja, na primer razvrstitev v plačilni razred, česar pa ni zahteval. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik formalno sicer uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar se vse pritožbene navedbe dejansko nanašajo le na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je dejansko zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo zgolj na določbo osmega odstavka 100. a člena ZObr-UPB1, ne da bi upoštevalo tudi določbo četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Res je, da morajo sodišča glede uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja pri zaposlenih v Slovenski vojski kot specialni predpis upoštevati določbo 100. a člena ZObr-UPB1, ki določa dvostopenjsko uveljavljanje pravic: najprej pri ministru oziroma pooblaščeni osebi in šele če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Pri tem pa ZObr-UPB1 ne določa ničesar v zvezi z uveljavljanjem denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zato je glede tega vprašanja potrebno upoštevati določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR. Ta namreč določa, da delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

ZObr-UPB1 je napram ZDR specialni predpis, kar ob načelu lex specialis derogat legi generali pomeni, da je glede delovnih razmerij vojakov potrebno uporabiti določbe ZObr-UPB1, če so te drugačne od splošnih določb ZDR. Vendar pa je glede uveljavljanja denarnih terjatev kot lex specialis potrebno obravnavati določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR, saj ZObr-UPB1 ne ureja vprašanja uveljavljanja denarnih zahtevkov. Navedeno pomeni, da se tudi zaposleni v Slovenski vojski, ne glede na določbo 100. a člena ZObr-UPB1, s svojimi denarnimi terjatvami lahko obrnejo neposredno na sodišče. Tožnik s tožbo uveljavlja zgolj plačilo razlike med plačo, ki jo je dejansko prejemal in plačo za delo, ki naj bi ga dejansko opravljal. Takšen zahtevek je denarni zahtevek v smislu določbe četrtega odstavka 204. člena ZDR. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v tem sporu ne gre za denarno terjatev, ker se sporno razmerje nanaša šele na uveljavljanje pravice do določene plače, ki bi tožniku pripadala in ne na pravico do plače po odločbi, ki je bila izdana. Tožnik v tem sporu ne zahteva, da naj sodišče ugotovi, da bi v spornem obdobju moral biti imenovan na dolžnost vojaka II - strežača PM ali pa, da se spremeni odločba o imenovanju, temveč zahteva zgolj razliko v plači. Ta zahtevek sicer ima temelj v ugotovitvi, kakšno delo je tožnik opravljal, vendar gre kljub temu še vedno za denarni zahtevek. Tožnik ne zahteva, da se mu izda drugačna odločba o imenovanju na dolžnost, temveč zahteva zgolj, da se mu izplača plača za opravljeno delo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik dejansko opravljal drugo dolžnost, kot pa tisto, na katero je bil imenovan. Pri tem tudi ni povsem jasno, kakšna je sploh razlika med dolžnostjo kandidata za vojaka II in dolžnostjo vojaka II, saj bi iz naziva bilo možno sklepati, da kandidat za vojaka opravlja enako delo kot vojak in da je razlika le v statusu.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje o tožnikovem zahtevku moralo odločati po vsebini, pri čemer bo moralo ugotoviti, kakšno delo je tožnik v spornem obdobju opravljal in ali se to delo po vsebini v resnici loči od dela, ki bi ga tožnik moral opravljati na dolžnosti kandidata za vojaka II.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.